REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Državno izobešanje zastav in manjšine: Boj proti diskriminaciji ali podpora praznovanju vse bolj privilegiranih?

Državno izobešanje zastav in manjšine: Boj proti diskriminaciji ali podpora praznovanju vse bolj privilegiranih?Zastave na uradu predsednice - za vse manjšine, ali samo za nekatere?

V Ljubljani je znova potekala »Parada ponosa«.

Boj za pravice »spolno drugače mislečih« je seveda zmeraj na mestu, saj osebne spolne izbire spadajo med človekove pravice.

Med njih pa spadajo tudi svoboda zbiranja, pa tudi svoboda govora.

Kljub temu pa način praznovanja in tudi nekatere prakse same skupnosti ki praznuje vzbujajo kar nekaj sporov in pomislekov.

Ko gre za več vrst svoboščin pogosto prihaja do težav prav ob trku skupnosti, ki skoraj vsako leto pri svoji lastni definiciji doda kakšno črko več.

Včasih je bila to LGBT, potem LGBTQ, a sedaj mnogi začudeno opažajo, da se je skupina že transformirala v LGBTIQ+.

Plus na koncu verjetno napoveduje nadaljnjo širitev skupine.

Poleg te širitve je vprašljivo, kako ta skupnost definira »napade« nase in katere pravice ob tem še zahteva.

Tudi tu opažamo podobno širitev.

In vse bolj se zdi, da ima ta skupina sedaj, ko ima svoje osnovne pravice zagotovljene, v dodaten boj - za privilegije.

V skupnosti LGBTIQ+ namreč postavljajo vse več zahtev, ki so bolj videti kot zahteve po privilegijih kot pa boj za pravice.

Kar pa ne pomeni, da še vedno niso tudi tarče neupravičenih napadov.

Tudi letos je bilo ob njihovih javnih manifestacijah kar nekaj res pravih »napadov«, med katere spadajo tudi obmetavanje z jajci in žaljivkami.

To je seveda nesprejemljivo.

Bo predsednica pri svoji praksi vsaj dosledna? Bo torej, če se je tako odločila, v prihodnje, ob njihovih praznikih, obesila tudi zastave romske skupnosti, ki je v Sloveniji že več kot tri desetletja skupnost brez vseh ustavno zagotovljenih pravic? Bo obešala tudi vse zastave vseh ustavno nepriznanih, a številnih narodnostnih manjšin, ki prav tako že tri desetletja čakajo, da bodo priznane kot dve edini dve privilegirani in ustavno priznani manjšini v Sloveniji?

Toda ob protestih je prišlo tudi do besednih dvobojev in skandiranja nekaterih, ki so jih člani skupnosti z dolgim imenom takoj označili za »napade« - čeprav to očitno niso bili.

Vsak izraz nezadovoljstva ali nestrinjanja z nečim, na primer javnim paradiranjem in javnemu izkazovanju lastne spolnih preferenc pač že ni »napad« na drugače mislečega, kot so to označevali pripadniki te spolne manjšione.

»Gre za pohod po ulicah Ljubljane, ki služi protestnemu izražanju zahtev po človekovih pravicah LGBTIQ+ oseb in obenem vidnosti in praznovanju LGBTIQ+ skupnosti, letos tudi v luči 40. obletnice LGBTIQ+ gibanja v Sloveniji,« so zapisali v tej skupnosti.

Toda ob tem morda niso pomislili, da živimo v državi, v kateri bi vsak ob korakanju brez oblek na javnem mestu končal za zapahi.

Po drugi strani pa je javno izkazovanje spolnih praks na ulicah vsaj en dan na leto in le za eno spolno manjšino v državi dovoljeno.

In promovirano s strani ministrstev in predsednice države.

To se seveda mnogim ne zdi prav in zato v dejanjih LGBTIQ+ vidijo ne boj proti diskriminiranju, pač pa dokaz privilegiranosti in neenakosti pred zakoni.

V to spada tudi obešanje zastav spolno »drugače usmerjenih« z državnih stavb.

Letos je takšno zastavo obesila tudi predsednica.

Znova – seveda, vsaka manjšina, tudi spolna, si zasluži zaščito z najvišjih mest.

Toda res je tudi, da predsednica zastav raznih drugih manjšin ali društev ne obeša na svoj urad.

Bodo torej odslej zastave na uradu predsednice - visele za vse manjšine, ali samo za nekatere?

Na to je upravičeno opozorila tudi stranka Resnica.

Bodo torej odslej zastave na uradu predsednice - visele za vse manjšine, ali samo za nekatere?

Če smo že pri tem – ali bo predsednica pri svoji praksi vsaj dosledna? Bo torej, če se je tako odločila, v prihodnje, ob njihovih praznikih, obesila tudi zastavo romske skupnosti, ki je v Sloveniji že več kot tri desetletja skupnost brez vseh ustavno zagotovljenih pravic?

Bo obešala tudi vse zastave vseh ustavno nepriznanih, a številnih narodnostnih manjšin, ki prav tako že tri desetletja čakajo, da bodo priznane enako kot dve edini privilegirani in ustavno priznani manjšini v Sloveniji?

Bo predsednica v prihodnje izobesila tudi zastavo izbrisanih, katerih položaj kljub predlogu predsednice po 32 letih kalvarije še vedno ni rešen, ker je vlada predlog predsednice za dokončno rešitev tega problema zavrnila?

Potem pa so tu menda še pravice »interspolnih dojenčkov in otrok« in vprašanje »kozmetičnih« operacij. Mar res? V kar nekaj državah je vtikanje spolnih dušebrižnikov v spolno identiteto otrok omejeno.

Mi bomo odslej ob praznikih raznih manjšin vsekakor spremljali, ali jih predsednica države spoštuje enako, kot skupino LGBTIQ+…(to be continued).

Ob vsem tem pa se pripadniki LGBTIQ+ še vedno pritožujejo in zahtevajo še – več pravic, ki pa zagotovo ne spadajo v domeno nečesa, kar bi lahko vsi podprli brez rezerv.

»Kam se po 40 letih boja oziramo, kam korakamo? Zakaj se boj za človekove pravice LGBTIQ+ oseb v Sloveniji še ni končal? Lezbični pari in samske ženske so diskriminirane s prepovedjo dostopa do postopkov oploditve z biomedicinsko pomočjo. Interspolni dojenčki in otroci so izpostavljeni nenujnim kozmetičnim operacijam, s katerimi se »popravlja« njihove genitalije, s tem pa se jih zaznamuje za celo življenje. LGBTIQ+ prosilke_ci za mednarodno zaščito (azil) doživljajo v azilnih domovih in institucionalni obravnavi nasilje in sekundarno viktimizacijo, saj pristanejo v zaprti instituciji skupaj z osebami iz okolij, pred katerimi so bežale_i, ter homo- in transfobijo ter rasizem. LGBTIQ+ osebe, ki se znajdejo v institucionalni oskrbi, tudi sicer pogosto doživljajo nasilje in diskriminacijo. Njihove osnovne človekove pravice ostajajo nenaslovljene. Varne hiše ne omogočajo zaščite transspolnim osebam, transspolne ženske pristajajo v zaporih na moških oddelkih, LGBTIQ+ osebe v psihiatrični oskrbi doživljajo nasilje in pristope konverzivnih terapij, LGBTIQ+ otroci v šolah nimajo ustreznega dostopa do sanitarij in slačilnic, na dnevni ravni doživljajo vrstniško nasilje in druge pritiske …To je le nekaj razlogov, zakaj se ob 40. obletnici organizirane LGBTIQ+ skupnosti v Sloveniji odpravljamo na potovanje skozi čas. Zgodovina nas uči, da so spremembe – boljša, pravičnejša prihodnost – možne,« so zapisali v svojem sporočilu.

Marsikaj od zgoraj zapisanega se bere ne kot boj za osnovne pravice, pač pa kot postavljanje zahtev po privilegijih, ki naj bi jih tej posebni skupnosti zagotavljala kar država.

Če imajo lezbični pari biološke omejitve, potem naj z njimi pač živijo, ne pa da zahtevajo oploditev »z biomedicinsko pomočjo.«

Samske ženske imajo že vso zgodovino človeške vrste preprost način, s katerim lahko dosežejo lastno oploditev, enako kot samski moški.

Ob zanesljivi naravni metodi ni nobene potrebe, da bi država del ljudstva privilegirala, še najmanj pa je to naloga države, katere cilj je, da se v državi število prebivalstva poveča, ne pa zmanjša.

Potem pa so tu menda še pravice »interspolnih dojenčkov in otrok« in vprašanje »kozmetičnih« operacij.

Mar res? V kar nekaj državah je vtikanje spolnih dušebrižnikov v spolno identiteto otrok omejeno.

Prepričanje, da spol nima zveze z biologijo in da je samo popoln »družben konstrukt« je še ena domislica, ki nima zveze z zdravo pametjo, predvsem pa posega v pravice najbolj ranljive skupine ljudi – otrok – ki tako postajajo samo objekt »spolnega preoblikovanja« starejših pripadnikov spolne manjšine.

Prepričanje, da spol nima zveze z biologijo in da je samo popoln »družben konstrukt« je še ena domislica, ki nima zveze z zdravo pametjo, predvsem pa posega v pravice najbolj ranljive skupine ljudi – otrok – ki tako postajajo samo objekt »spolnega preoblikovanja« starejših pripadnikov spolne manjšine.

Poglejmo na primer, kako se te zadeve urejajo v svetu.

Pravni status menjave spola za mladoletnike in dojenčke se po svetu namreč zelo razlikuje. Predpisi in smernice so odvisni od različnih dejavnikov, vključno z zdravstvenimi, psihološkimi in pravnimi vidiki.

Države, ki dovoljujejo menjavo spola za mladoletnike so na primer Nizozemska, Kanada, Nemčija in Španija in Argentina.

Nizozemska, ki je znana po svojem »nizozemskem protokolu«, dovoljuje mladoletnikom dostop do zaviralcev pubertete in hormonske terapije po temeljiti oceni multidisciplinarne ekipe.

V Kanadi je terapija, ki potrjuje spol, vključno z zaviralci pubertete in hormonsko terapijo dostopna mladoletnikom s soglasjem staršev in zdravniško odobritvijo.

Nemčija mladoletnikom omogoča dostop do hormonske terapije s soglasjem staršev in po psihološki oceni.

Podobno je v Španiji in Argentini.

Toda v ZDA so nekatere zvezne države to prakso omejile. Države, kot sta Arkansas in Alabama, so sprejele zakonodajo, ki prepoveduje ali močno omejuje takšno zdravljenje.

V Združenem kraljestvu smernice NHS zahtevajo temeljito oceno, preden lahko mladoletniki dobijo zaviralce pubertete ali hormonsko terapijo.

Višje sodišče je leta 2020 razsodilo, da bodo otroci, mlajši od 16 let, morda potrebovali soglasje sodišča za dostop do zaviralcev pubertete, čeprav je bila ta odločitev pozneje razveljavljena s pritožbo.

V svobodo govora spada tudi pravica, da osebo, ki je po videzu bliže ženskemu ali moškemu spolu govorec tako tudi označi.

Na Švedskem je leta 2021 bolnišnica Karolinska prenehala dajati zaviralce pubertete in hormonsko terapijo mladoletnikom zunaj kliničnih preskušanj, navajajoč zaskrbljenost glede dolgoročnih učinkov in pomanjkanje trdnih dokazov.

Finska zdravstvena uprava pa je omejila hormonsko terapijo in zaviralce pubertete za mladoletnike, pri čemer priporoča psihoterapijo kot primarno zdravljenje in zahteva stroga diagnostična merila za osebe, mlajše od 18 let.

Skratka, če o potrebi po operacijah tudi v primeru »interspolnih dojenčkov« v Sloveniji odločajo starši in zdravniki, potem ni s tem prav nič narobe in vtikanje pripadnikov LGBTIQ+ v to vsekakor ni upravičeno.

Isti pripadniki s pretiranimi zahtevami povzročajo tudi druge težave v družbah.

Te so se pojavile v zadnjem času, z vznikom in povečanjem števila raznih »transspolnih oseb«.

Do tega, da se označujejo tako imajo seveda pravico, a da ob tem zahtevajo, da se jih tudi imenuje in označuje z »pravilnimi« zaimki in prilastki in vsako drugačno oznako jemljejo kot »žalitev« je znova zahteva po privilegiju, ne pa boj proti diskriminaciji.

V svobodo govora spada tudi pravica, da osebo, ki je po videzu bliže ženskemu ali moškemu spolu govorec tako tudi označi.

Da bi moral ob tem osebo istočasno označevati kar z pridevniki, ki označujejo dva spola – praksa, ki se vse pogosteje uporablja v pisnih izdelkih, v katerih nastopajo transspolne osebe – pa je dobesedno odbito.

Le kako se da kaj takega v normalnem pogovoru sploh izgovarjati?

Prav tako je neprimerno, da se transpolne osebe, ali pa tiste, ki so si spremenile spol nato udeležujejo športnih tekmovanj in tam »profitirajo« na podlagi svojih fizičnih značilnostih, kot na primer primeri, ko biološki moški spremenjeni v ženske tekmujejo - v ženskih disciplinah. O vsem tem v Sloveniji tudi pripadniki LGBTIQ+ niso pokazali prav nič samokritične drže.

Na primer stavek »LGBTIQ+ prosilke_ci za mednarodno zaščito (azil) doživljajo v azilnih domovih in institucionalni obravnavi nasilje in sekundarno viktimizacijo, saj pristanejo v zaprti instituciji skupaj z osebami iz okolij, pred katerimi so bežale_i, ter homo- in transfobijo ter rasizem.«

Ob tem so »zaprte institucije«, kot je znano vsem, do te mere odprte, da se prosilci za mednarodno zaščito v eni državi brez težav odpravijo v druge države, ker jim gibanja ni mogoče omejiti, zato gre tudi v tem primeru znova za pretirane zahteve.

Če so te osebe pred nekom bežale je to potrebno rešiti na konkretni ravni, če gre res za individualen spor in take osebe res ne spadajo skupaj v isti prostor.

Če gre pa za zahtevo, da je treba na primer transspolne osebe ločiti kar pred vsemi moškimi ali ženskami (in za njih morda zgraditi še neke posebne, transspolna stranišča itd.) pa je to znova zahteva po privilegijih, ne pa dokaz transfobije, kajti spolno drugače usmerjeni pred vsemi ki se imajo za moške ali ženske in so še vedno v večini ne morejo ubežati niti v družbi kot takšni.

Prav tako je neprimerno, da se transpolne osebe, ali pa tiste, ki so si spremenile spol nato udeležujejo športnih tekmovanj in tam »profitirajo« na podlagi svojih fizičnih značilnostih, kot na primer primeri, ko biološki moški spremenjeni v ženske tekmujejo - v ženskih disciplinah.

O vsem tem v Sloveniji tudi pripadniki LGBTIQ+ niso pokazali prav nič samokritične drže.

In dokler se bodo njihove zastave privilegirano izobešale celo na državne institucije - tudi ne bodo.

Bomo pa seveda spremljali, kako zavzeto bodo tako v uradu predsednice RS kot tudi na MZEZ v prihodnje razobešali zastave številnih res preganjanih ali diskriminiranih manjšin v Sloveniji in tujini.

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek

Imate zanimive informacije? Stopite v stik z našimi novinarji.

Več člankov od avtorja

Najbolj brano od avtorja

Najbolj brano Insajder.com

Ta stran uporablja piškotke. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporablja spletna stran, kliknite TUKAJ.

Sprejmi piškotke