REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Družinske tradicije Ursule von der Leyen: Od nacističnega režima do avtokratske evropske elite

Družinske tradicije Ursule von der Leyen: Od nacističnega režima do avtokratske evropske eliteV družini Ursule von der Leyen, kjer je ded delal za Hitlerja, oče zagovarjal avtokracijo in njen mož črpa koristi iz EU sredstev, demokracija ni bila nikoli domača, družinska vrednota. Vir: Posnetek zaslona, X

V družini Ursule von der Leyen, kjer je ded delal za Hitlerja, oče zagovarjal avtokracijo in njen mož črpa koristi iz EU sredstev, demokracija ni bila nikoli domača, družinska vrednota.

Nedavno je Elon Musk na družbenih omrežjih obtožil predsednico Evropske komisije Ursulo von der Leyen, da ni demokratično izvoljena, ter zatrdil, da Evropska unija ni demokracija, ker jo vodijo »neizvoljeni politiki«.

Čeprav je Muskova retorika pogosto provokativna, njegova kritika dotika občutljive teme: vprašanja demokratične legitimnosti EU in njenih voditeljev.

Družinsko drevo: od nacističnega režima do evropske elite.

A če želimo razumeti, zakaj je von der Leynova tako odporna na demokratično kritiko in zakaj se zdi, da vladarski slog EU vse bolj spominja na upravljanje elit namesto predstavništva ljudstva, moramo pogledati dlje od njenih današnjih političnih izbir.

Moramo pogledati v družinsko zgodovino, ki jo je sama skrbno zamolčala, a ki razkriva, zakaj demokracija v njeni družini nikoli ni bila zares cenjena vrednota.

Ursula von der Leyen, rojena Ursula Albrecht leta 1958 v Bruslju, je potomka ene najvplivnejših nemških aristokratskih družin. Njen oče, Ernst Albrecht (1930–2014), je bil minister predsednik Spodnje Saške (1976–1990) in eden prvih visokih evropskih uradnikov.

Ursulin dedek Carl Albrecht: Gospodarski arhitekt pri paktu Hitler-Stalin.

Njen ded, Carl Albrecht (1902–1965), pa je bil vpliven funkcionar v času Tretjega rajha.

Carl Albrecht, psiholog in zdravnik po izobrazbi, je v letih 1939 deloval na nemškem zunanjem ministrstvu. Njegova vloga je bila ključna pri pripravi gospodarskih vidikov paktu Molotov-Ribbentrop – sporazuma med nacistično Nemčijo in Sovjetsko zvezo.

Po nemški invaziji na Sovjetsko zvezo leta 1941 je bil Albrecht zadolžen za gospodarske zadeve na okupiranem ukrajinskem ozemlju, kjer je bilo povečanje proizvodnje v praksi pomenilo izkoriščanje suženjskega dela in deportacije.

Carl Albrecht ni bil običajen uradnik.

Kot zdravnik in psiholog je bil del intelektualnega okolja, ki je nacistično ideologijo utemeljevalo z »znanstvenimi« argumenti.

Njegova profesionalna bližina Josefu Mengeleju (»zdravnik« v Auschwitzu, ki je na jetnikih izvajal grozljive poskuse) in Josefu Goebbelsu (minister za propagando) ga umešča v samo jedro nacističnega režima, kjer so medicina, psihologija in politika zlile v orodja za rasno higieno in nadzor.

Ernst Albrecht, Ursulin oče, je svojo politično kariero zgradil na temeljih, ki so bili v nasprotju z demokratičnimi vrednotami.

Ernst Albrecht: Elitizem namesto demokracije.

Leta 1976 je objavil knjigo Država, ideja in resničnost: Obris politične filozofije, v kateri je izrazil prezir do demokratične zakonodaje in »množic«.

Zapisal je: »Če nam uspe pripeljati ljudi z nadpovprečnimi sposobnostmi na oblast, bo avtokracija ali vladavina peščice lahko ustvarila boljši red kot vladavina ljudstva.«

Ta miselnost se je neposredno prelivala v njegovo politično prakso. Ko je leta 1976 postal minister predsednik Spodnje Saške, je za ministra pravosodja imenoval Hansa Puvogla, ki je bil član NSDAP (nacistične stranke) od leta 1937 in je v svojem doktoratu iz leta 1938 zagovarjal rasno higieno, »dedovanje kriminalnih nagnjenj« ter »izločitev manjvrednih iz skupnosti«.

Puvogel je menil, da ima »le oseba, ki je dragocena za raso, pravico do obstoja v narodni skupnosti«.

Ernst Albrechtova vlada je sistematično »rehabilitirala« bivše naciste v državno upravo.

Njegov podpredsednik Wilfried Hasselmann je leta 1978 nagovoril združenje nosilcev viteškega križa – organizacijo, v kateri so bili tudi bivši člani SS – in jih pozdravil kot »soborce, ki so se upirali Hitlerju«, čeprav so bili dejansko izvajalci njegovega režima.

Heiko von der Leyen: Dediščina in biotehnološki interesi.

Ursulin mož, Heiko von der Leyen, je zdravnik in od decembra 2020 medicinski direktor ameriške biotehnološke družbe Orgenesis, ki se specializira za celične in genske terapije. 

Podjetje je prejelo milijone evrov iz EU raziskovalnih skladov (Horizon Europe), kar je sprožilo vprašanja o morebitnem navzkrižju interesov, saj Ursula von der Leyen kot predsednica Komisije nadzira dodeljevanje teh sredstev.

Heiko von der Leyen je oktobra 2022 odstopil iz nadzornega sveta EU financiranega projekta, potem ko je italijanska medijska pozornost razkrila njegovo vlogo.

Komisarka za transparentnost Věra Jourová je sicer ugotovila, da pravila o navzkrižju interesov niso bila kršena, a je incident odprl globlja vprašanja o povezanosti med evropsko politično elito in industrijo, ki se financira z javnim denarjem.

Demokracija kot tuja vrednota.

Ključno vprašanje, ki se postavlja, ni biološko. Ne gre za »kri« ali »gene«. Gre za kulturno in ideološko dediščino – za družinske tradicije, vrednote in odnos do oblasti, ki se prenašajo skozi generacije v aristokratskih krogih.

Družina von der Leynove ni nikoli verjela v demokracijo kot vladavino ljudstva.

Verjela je – in verjetno še vedno verjame – v vladavino kvalificirane elite, ki ima »božjo pravico« vladati nad »podrejenimi«.

Ta elitizem ni skrit; Ernst Albrecht ga je zapisal v svoji knjigi, Carl Albrecht pa ga je udejanjil v sodelovanju z nacističnim režimom.

Ko Ursula von der Leyen danes vodi Evropsko komisijo s skoraj avtoritarnim slogom – z zamolčanimi pogodbami (Pfizer), s centraliziranim nadzorom nad članicami, z zavračanjem transparentnosti – ne počne ničesar, česar ne bi pričakovali od nekoga, ki je odraščal v družini, kjer je bila demokracija vedno le neprijetna formalnost, ki jo je bilo treba obiti.

Dediščina brez odgovornosti.

Muskova kritika, da EU ni demokracija, je pretirana, a ne brez jedra resnice.

Ursula von der Leyen ni bila izvoljena v neposrednih volitvah – izbrana je bila v zaprtih krogih evropske elite, ki se je izkazala z zvestobo institucijam namesto ljudem.

Njena družinska zgodovina razkriva, zakaj.

V družini Ursule von der Leyen, kjer je ded delal za Hitlerja, oče zagovarjal avtokracijo in njen mož črpa koristi iz EU sredstev, demokracija ni bila nikoli domača, družinska vrednota. Bila je – in ostaja – orodje elite za upravljanje množic.

A tu se dediščina ne bi smela končati.

Če je von der Leynova res presegla družinsko preteklost, bi morala dokazati z dejanji: z odprtostjo, transparentnostjo in spoštovanjem demokratičnih procesov.

Namesto tega pa gradimo EU, kjer se odločitve sprejemajo v zaprtih sobah, kjer se pogodbe sklepajo brez nadzora in kjer se kritika označi za »dezinformacijo«.

Dediščina ni usoda.

A brez zavestnega razmika od nje postane tradicija.

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek