REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

TaTrenutek -
Cenzura Insajderja na Facebooku se ob globalni hajki na svobodo medijev krepi, a obljubljamo: ne bomo popustili! Zapri 

Diplomatski ščit za Palestino: Zakaj so argumenti desnih strank o nepriznanju Palestine kot države zgrešeni?

Diplomatski ščit za Palestino: Zakaj so argumenti desnih strank o nepriznanju Palestine kot države zgrešeni?Slovensko priznanje Palestine se morda komu zdi nepomembna ali neučinkovita poteza, ki je samo »simbolična«, a v resnici ni tako. Vlada je tokrat naredila zelo pozno, a pravo potezo, ki je pomemben diplomatski ščit proti uničevanju Palestine in izvajanju izraelskega genocida. Vir: Posnetek zaslona, X

Slovenska vlada bo v parlament – končno! – poslala predlog za mednarodno priznanje Palestine.

Španija, Norveška in Irska so medtem že priznale Palestino.

Toda nekatere države Palestine niso priznale.

Danski parlament je, na primer, zavrnil predlog levo usmerjenih strank o priznanju Palestine in tako podprl stališče vlade, da »pogoji za priznanje palestinske države še niso izpolnjeni.«

Poslanka Alternative Sascha Faxe je v razpravi priznanje Palestine označila za edini način za dosego trajnega miru na Bližnjem vzhodu.

Poudarila je, da se velika večina danskih politikov strinja, da trajnega miru na Bližnjem vzhodu ne bo brez rešitve dveh držav, sama pa da v priznanju vidi način za zagotovitev pravic navadnih Palestincev.

Slovensko priznanje Palestine se morda komu zdi nepomembna ali neučinkovita poteza, ki je samo »simbolična«, a v resnici ni tako. Vlada je tokrat naredila zelo pozno, a pravo potezo, ki je zelo pomemben diplomatski ščit proti uničevanju Palestine in izvajanju izraelskega genocida.

Zunanji minister Lars Lokke Rasmussen, ki se razprave v parlamentu ni udeležil, je pred tem že povedal, da danska vlada Palestine ne more priznati, »ker ta nima delujočih oblasti ali nadzora nad svojim ozemljem na območju Gaze in Zahodnem bregu.« Izrazil pa je upanje, da bo nekega dne to mogoče.

Podobne argumente je mogoče slišati s strani desnih strank tudi v Sloveniji.

Pri tem nekateri navajajo znane kriterije iz Montevidea o mednarodnopravnih kriterijih za priznanje držav in trdijo, da Palestina pač še ne nadzoruje svojega ozemlja (ne more pa ga nadzorovati zaradi izraelske okupacije!) in na tej podlagi trdijo, da priznanje takšne države ni utemeljeno.

Danska ni edina članica Evropske unije, ki še ni priznala Palestine.

Medtem ko so Norveška, Irska in Španija palestinsko državo danes priznale, je več članic EU (»povezave«, kot zavajajo slovenski mediji) ocenilo, da za to še niso izpolnjeni pogoji.

Palestine kot države še vedno ne priznava večina članic EU, s čemer dokazujejo svoje hlapčevstvo ZDA.

Da trenutno ne razmišljata o priznanju, sta med drugim na podlagi enakih argumentov sporočili Francija in Nemčija.

Gre seveda za popolnoma in na več mestih zgrešene argumente.

Pa začnimo.

Najbolj splošno sprejeta definicija države je kodificirana v Konvenciji o pravicah in dolžnostih držav ali Konvenciji iz Montevidea (Društvo narodov 1933).

Uničenje Gaze. Vir: Posnetek zaslona, X

Prvi člen konvencije določa, da mora »država kot oseba mednarodnega prava imeti naslednje značilnosti: a) stalno prebivalstvo; b) definiran teritorij; c) vlado; in d) sposobnost, da vstopa v odnose z drugimi državami.«

Tretji člen konvencije določa, da je »političen obstoj države neodvisen od priznanja drugih držav…« Države lahko torej nastanejo samo na določenem prostoru, poseljenem z določeno populacijo. Vendar pa ob tem sodobno mednarodno pravo postavlja še nekatere zahteve, predvsem pa zahtevo, da nova država nastane zakonito.

Ta kriterij pa pri priznanjih države pogosto spregledajo.

Slovenija ga je na primer »spregledala« pri svojem nezakonitem priznanju Kosova, kjer je to entiteto kot državo zelo hitro (in v nasprotju z določili mednarodnega prava) tudi priznala.

Pri Palestini, ki tega problema nima, ker gre za uresničitev kogentne norme (pravice do samoodločbe), ki je ob tem potrjena še s številnimi resolucijami Varnostnega sveta OZN, pa države zavlačujejo zaradi neizpolnjenega pogoja »efektivnosti oblasti.«

Gre za nekoliko perverzen argument, kajti to isto »neefektivno palestinsko oblast« ves čas bombardirajo in onemogočajo prav izraelske sile, argumentacija držav, ki uporabljajo ta argument pa praktično onemogoča, da bi Palestina, dokler jo bo Izrael pač bombardiral, kadarkoli lahko postala nesporno in univerzalno priznana država.

Efektivnost namreč danes, kot ugotavlja mednarodni pravnik James Crawford, še zdaleč ni edini ali celo odločilen kriterij za priznanje državnosti.

Države, ki so bile s strani Nemčije ali Sovjetske zveze anektirane od leta 1936 do leta 1940 so namreč tudi še leta ali desetletja zatem uživale pravno kontinuiteto.

Kljub temu, da so Poljska, Jugoslavija, Čehoslovaška in baltske države izgubile celo vso oblast nad svojim ozemljem so namreč obdržale svoje priznanje, vsaj s strani zavezniških sil.

Kot dokazuje primer Somalije pa lahko državnost preživi ne samo nezakonite okupacije, pač pa tudi dezintegracijo države.

Kljub temu, da so Poljska, Jugoslavija, Čehoslovaška in baltske države izgubile celo vso oblast nad svojim ozemljem so namreč obdržale svoje priznanje, vsaj s strani zavezniških sil. Poljska in Čehoslovaška nista imeli ozemlja, vendar jima je bilo s priznanjem omogočeno, da organizirata vojsko, imata nacionalno zastavo in vojaška sodišča za sojenje svojim državljanom.

Francija je Poljsko in Čehoslovaško priznala kot »naciji« med drugo svetovno vojno, čeprav je imel poljski Nacionalni komite sedež v Parizu in nikoli ni imel sedeža na Poljskem.

Poljska in Čehoslovaška nista imeli ozemlja, vendar jima je bilo s priznanjem omogočeno, da organizirata vojsko, imata nacionalno zastavo in vojaška sodišča za sojenje svojim državljanom.

 Prav zato najpomembnejši kriterij za priznanje državnosti ni »dejanska oblast«, temveč »neodvisnost«.

Zmanjšanje ozemlja, politična zavezništva, okupacija in nezakonite intervencije namreč same po sebi ne odpravljajo neodvisnosti.

Vendar lahko nekateri drugi faktorji kljub temu bistveno vplivajo na to, da entiteta, ki želi postati država, dejansko ne doseže tega statusa.

Kot ugotavlja znani mednarodni pravnik James Crawford, »resna nezakonitost ob nastanku lahko postavi naslov entitete kot države... pod vprašaj«.

V tem smislu še posebej oblikovanje marionetne države pod tujo okupacijo (kot kaže primer marionetne države Mandžuko) sproža dvome o neodvisnosti.

Poglejmo še en zanimiv primer: Marquis Salvago Raggi, italijanski diplomat je septembra leta 1917, leto dni pred kapitulacijo centralnih sil v prvi svetovni vojni, ko je Francija priznala Poljsko in Čehoslovaško kot »naciji«, ugotovil, da so »zavezniki priznali Čehoslovaško državo«, ki »torej obstaja«, čeprav »ta država še zmeraj nima ozemlja« in se vprašal, kako se lahko država v tako težkem položaju pridruži pogodbi, »da bi zase ustvarila ozemlje?«

Odgovoril mu je Fromgeat, pravni svetovalec francoskega zunanjega ministrstva, ki je dejal, da bi »takšna država zelo lahko bila podpisnica pogodbe.«

Kljub odsotnosti temeljnih pogojev za priznanje države v obliki efektivnega nadzora in ozemlja, sta si obe novi državi zgolj z mednarodnim priznanjem zagotovili mednarodnopravno subjektiviteto.

In zakaj je slovensko priznanje Palestine vendarle zelo pomembno?

David Strang je ugotovil, da je bilo med letoma 1415 in 1987 celo 274 neevropskih tvorb žrtev osvajanj. Med njimi jih je bilo samo 11 priznanih s strani evropskih držav, 263 pa jih je bilo nepriznanih, kar pomeni, da je skoraj vsaka entiteta, ki ni bila priznana, utrpela izgubo neodvisnosti in aneksijo.

Zato, ker imajo nepriznanja države lahko pogubne posledice za države ali entitete, ki želijo postati države.

Nepriznanje držav je v zgodovini vodilo do hudih posledic za nepriznane države.

Nepriznane države so zelo pogosto propadle ali pa so postale plen svojih sosedov.

Alexis Heraclides je na primer ocenil rezultate sedmih poskusov odcepitev v mednarodni skupnosti (Katanga, 1960–63; Biafra, 1967–70; Južni Sudan, 1961–72; Bangladeš, 1971; iraški Kurdistan, 1961–90; Eritreja, 1961–90; regija Moro na Filipinih, 1972–90) in ugotovil, da je bila diplomatska podpora v obliki priznanj odcepljenih držav odločilnega pomena za zavarovanje mednarodne subjektivitete nastalih držav.

Vendar je hkrati ugotovil, da bi v »primeru, če bi bile besede bolj poceni, kot dejanja … bilo politično-diplomatske ali moralne podpore na voljo več in na višji ravni«.

Do »prezgodnjega« priznanja je namreč prišlo samo v petih primerih v primeru Biafre, do enega v primeru Bangladeša ter do enega v primeru Turške republike severni Ciper (TRNC), ki jo je priznala le Turčija.

Če bi bila mednarodna priznanja zgolj deklaratorna in brez večjega učinka, potem tudi ne bi bilo toliko zadržkov pri njihovi »simbolični« uporabi. Toda prav zato, ker ima mednarodno priznanje veliko moč, države priznanje uporabljajo »pazljivo«.

Ob tem se moramo zavedati, da je potrditev statusa države pomembnejša, kadar obstaja spor ali dvom o nekem naslovu.

In ker se Izrael zelo trudi, da bi Palestincem zanikal pravico do samoodločbe in s tem prekršil (ob genocidu, ki ga izvaja!) še eno od najbolj temeljnih, kogentnih pravnih norm, je v primeru priznanja Palestine mogoče sklepati, da bi lahko bila vloga priznanj še pomembnejša prav zato, ker spor o naslovu dejansko obstaja.

Zato je mednarodno priznanje Palestine zelo pomembno za državnost Palestine, pomen mednarodnih priznanj pa bi lahko bil še toliko večji, kolikor bolj bi bil proces mednarodnega priznavanja Palestine kot države univerzalen.

O velikem pomenu mednarodnega priznanja za obstoj držav govorijo tudi empirični podatki, ki kažejo, da imajo nepriznane države – kljub temu, da tudi te entitete uživajo posebno zaščito s strani veljavnih norm mednarodnega prava – veliko več možnosti za propad kot priznane države.

David Strang je ugotovil, da je bilo med letoma 1415 in 1987 celo 274 neevropskih tvorb žrtev osvajanj. Med njimi jih je bilo samo 11 priznanih s strani evropskih držav, 263 pa jih je bilo nepriznanih, kar pomeni, da je skoraj vsaka entiteta, ki ni bila priznana, utrpela izgubo neodvisnosti in aneksijo.

Slovensko priznanje Palestine se morda komu zdi nepomembna ali neučinkovita poteza, ki je samo »simbolična«, a v resnici ni tako.

Vlada je tokrat naredila zelo pozno, a pravo potezo, ki je zelo pomemben diplomatski ščit proti uničevanju Palestine in izvajanju izraelskega genocida.

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek

Imate zanimive informacije? Stopite v stik z našimi novinarji.

Več člankov od avtorja

Najbolj brano od avtorja

Najbolj brano Insajder.com

Ta stran uporablja piškotke. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporablja spletna stran, kliknite TUKAJ.

Sprejmi piškotke