sobota, 25. januar 2025 leto 30 / št. 025
Diplomatski ščit za Palestino: Zakaj so argumenti desnih strank o nepriznanju Palestine kot države zgrešeni?
Slovenska vlada bo v parlament – končno! – poslala predlog za mednarodno priznanje Palestine.
Španija, Norveška in Irska so medtem že priznale Palestino.
The Geneva International Peace Research Institute (GIPRI), along with a coalition of academics and legal experts from various European countries, have submitted a legal memorandum to the Prosecutor of the International Criminal Court, #KarimKhan.
— Al Mayadeen English (@MayadeenEnglish) May 27, 2024
They have requested an… pic.twitter.com/ODE4oCk0CX
Toda nekatere države Palestine niso priznale.
Danski parlament je, na primer, zavrnil predlog levo usmerjenih strank o priznanju Palestine in tako podprl stališče vlade, da »pogoji za priznanje palestinske države še niso izpolnjeni.«
Poslanka Alternative Sascha Faxe je v razpravi priznanje Palestine označila za edini način za dosego trajnega miru na Bližnjem vzhodu.
Protesters set fire to the Israeli embassy in Mexico City with Molotov cocktails
— S p r i n t e r F a c t o r y (@Sprinterfactory) May 29, 2024
The demonstrators also threw stones at the police who cordoned off the building. It is reported that as a result of the unrest, six people were burned and several journalists were injured. pic.twitter.com/CqwnQsQusi
Poudarila je, da se velika večina danskih politikov strinja, da trajnega miru na Bližnjem vzhodu ne bo brez rešitve dveh držav, sama pa da v priznanju vidi način za zagotovitev pravic navadnih Palestincev.
Zunanji minister Lars Lokke Rasmussen, ki se razprave v parlamentu ni udeležil, je pred tem že povedal, da danska vlada Palestine ne more priznati, »ker ta nima delujočih oblasti ali nadzora nad svojim ozemljem na območju Gaze in Zahodnem bregu.« Izrazil pa je upanje, da bo nekega dne to mogoče.
Podobne argumente je mogoče slišati s strani desnih strank tudi v Sloveniji.
Pri tem nekateri navajajo znane kriterije iz Montevidea o mednarodnopravnih kriterijih za priznanje držav in trdijo, da Palestina pač še ne nadzoruje svojega ozemlja (ne more pa ga nadzorovati zaradi izraelske okupacije!) in na tej podlagi trdijo, da priznanje takšne države ni utemeljeno.
Danska ni edina članica Evropske unije, ki še ni priznala Palestine.
Medtem ko so Norveška, Irska in Španija palestinsko državo danes priznale, je več članic EU (»povezave«, kot zavajajo slovenski mediji) ocenilo, da za to še niso izpolnjeni pogoji.
This is the FT finally recognizing that the US has become a revisionist power, "breaking global rules".https://t.co/HY6pYUksfN
— Arnaud Bertrand (@RnaudBertrand) May 28, 2024
BUT, and this is exceedingly dangerous move, far from condemning this they advise the US to embrace this revisionism, stop positioning themselves as…
Palestine kot države še vedno ne priznava večina članic EU, s čemer dokazujejo svoje hlapčevstvo ZDA.
Da trenutno ne razmišljata o priznanju, sta med drugim na podlagi enakih argumentov sporočili Francija in Nemčija.
Scholtz: "Especially the last months have shown that a peaceful cooperation between Israel and a Palestinian state is something that is more than realistic"
— Arnaud Bertrand (@RnaudBertrand) May 14, 2024
What is the guy smoking? pic.twitter.com/NWTxueSAbJ
Gre seveda za popolnoma in na več mestih zgrešene argumente.
Pa začnimo.
Najbolj splošno sprejeta definicija države je kodificirana v Konvenciji o pravicah in dolžnostih držav ali Konvenciji iz Montevidea (Društvo narodov 1933).
Prvi člen konvencije določa, da mora »država kot oseba mednarodnega prava imeti naslednje značilnosti: a) stalno prebivalstvo; b) definiran teritorij; c) vlado; in d) sposobnost, da vstopa v odnose z drugimi državami.«
Tretji člen konvencije določa, da je »političen obstoj države neodvisen od priznanja drugih držav…« Države lahko torej nastanejo samo na določenem prostoru, poseljenem z določeno populacijo. Vendar pa ob tem sodobno mednarodno pravo postavlja še nekatere zahteve, predvsem pa zahtevo, da nova država nastane zakonito.
Ta kriterij pa pri priznanjih države pogosto spregledajo.
America is truly in its last stage as an empire.
— S.L. Kanthan (@Kanthan2030) May 27, 2024
Can’t even build a simple pier in Gaza. $320 million washed away by the sea before even completed.
Corrupt military contractors, corrupt politicians, corrupt “democracy”… pic.twitter.com/KqygtmGmPv
Slovenija ga je na primer »spregledala« pri svojem nezakonitem priznanju Kosova, kjer je to entiteto kot državo zelo hitro (in v nasprotju z določili mednarodnega prava) tudi priznala.
Pri Palestini, ki tega problema nima, ker gre za uresničitev kogentne norme (pravice do samoodločbe), ki je ob tem potrjena še s številnimi resolucijami Varnostnega sveta OZN, pa države zavlačujejo zaradi neizpolnjenega pogoja »efektivnosti oblasti.«
Gre za nekoliko perverzen argument, kajti to isto »neefektivno palestinsko oblast« ves čas bombardirajo in onemogočajo prav izraelske sile, argumentacija držav, ki uporabljajo ta argument pa praktično onemogoča, da bi Palestina, dokler jo bo Izrael pač bombardiral, kadarkoli lahko postala nesporno in univerzalno priznana država.
The speaker of the US House of Representatives, Mike Johnson, plans to sanction the International Criminal Court (ICC).
— Ben Norton (@BenjaminNorton) May 28, 2024
He warned that, if the ICC prosecutes Israeli officials, "we know that America will be next".
Rejecting international law, he said the US and Israel "don't… pic.twitter.com/BYVhoYlxDP
Efektivnost namreč danes, kot ugotavlja mednarodni pravnik James Crawford, še zdaleč ni edini ali celo odločilen kriterij za priznanje državnosti.
Države, ki so bile s strani Nemčije ali Sovjetske zveze anektirane od leta 1936 do leta 1940 so namreč tudi še leta ali desetletja zatem uživale pravno kontinuiteto.
Kljub temu, da so Poljska, Jugoslavija, Čehoslovaška in baltske države izgubile celo vso oblast nad svojim ozemljem so namreč obdržale svoje priznanje, vsaj s strani zavezniških sil.
"Western values"
— Richard (@ricwe123) May 29, 2024
So here we have Nikki Haley in Israel writing "FINISH THEM" on shells that the IDF is preparing to fire into Rafah, defying the International Court of Justice.
Joe Biden supplied the shells. Republicans are signing them.
The whole US political class stands… pic.twitter.com/Ah50UpiCW1
Kot dokazuje primer Somalije pa lahko državnost preživi ne samo nezakonite okupacije, pač pa tudi dezintegracijo države.
Francija je Poljsko in Čehoslovaško priznala kot »naciji« med drugo svetovno vojno, čeprav je imel poljski Nacionalni komite sedež v Parizu in nikoli ni imel sedeža na Poljskem.
Poljska in Čehoslovaška nista imeli ozemlja, vendar jima je bilo s priznanjem omogočeno, da organizirata vojsko, imata nacionalno zastavo in vojaška sodišča za sojenje svojim državljanom.
Prav zato najpomembnejši kriterij za priznanje državnosti ni »dejanska oblast«, temveč »neodvisnost«.
Zmanjšanje ozemlja, politična zavezništva, okupacija in nezakonite intervencije namreč same po sebi ne odpravljajo neodvisnosti.
Vendar lahko nekateri drugi faktorji kljub temu bistveno vplivajo na to, da entiteta, ki želi postati država, dejansko ne doseže tega statusa.
Kot ugotavlja znani mednarodni pravnik James Crawford, »resna nezakonitost ob nastanku lahko postavi naslov entitete kot države... pod vprašaj«.
V tem smislu še posebej oblikovanje marionetne države pod tujo okupacijo (kot kaže primer marionetne države Mandžuko) sproža dvome o neodvisnosti.
Saudi Foreign Minister Faisal bin Farhan said that a Palestinian state will be created regardless of whether Israel accepts it or not.
— Zlatti71 (@Zlatti_71) May 29, 2024
- FRWL reports pic.twitter.com/Jkclj1OYkz
Poglejmo še en zanimiv primer: Marquis Salvago Raggi, italijanski diplomat je septembra leta 1917, leto dni pred kapitulacijo centralnih sil v prvi svetovni vojni, ko je Francija priznala Poljsko in Čehoslovaško kot »naciji«, ugotovil, da so »zavezniki priznali Čehoslovaško državo«, ki »torej obstaja«, čeprav »ta država še zmeraj nima ozemlja« in se vprašal, kako se lahko država v tako težkem položaju pridruži pogodbi, »da bi zase ustvarila ozemlje?«
Odgovoril mu je Fromgeat, pravni svetovalec francoskega zunanjega ministrstva, ki je dejal, da bi »takšna država zelo lahko bila podpisnica pogodbe.«
Kljub odsotnosti temeljnih pogojev za priznanje države v obliki efektivnega nadzora in ozemlja, sta si obe novi državi zgolj z mednarodnim priznanjem zagotovili mednarodnopravno subjektiviteto.
You wouldn't buy a car from this demented old liar.
— Chay Bowes (@BowesChay) May 28, 2024
But you buy his bullshit on Ukraine, Israel, and Russia? pic.twitter.com/XJ3f6b1LRa
In zakaj je slovensko priznanje Palestine vendarle zelo pomembno?
Zato, ker imajo nepriznanja države lahko pogubne posledice za države ali entitete, ki želijo postati države.
Nepriznanje držav je v zgodovini vodilo do hudih posledic za nepriznane države.
Nepriznane države so zelo pogosto propadle ali pa so postale plen svojih sosedov.
Alexis Heraclides je na primer ocenil rezultate sedmih poskusov odcepitev v mednarodni skupnosti (Katanga, 1960–63; Biafra, 1967–70; Južni Sudan, 1961–72; Bangladeš, 1971; iraški Kurdistan, 1961–90; Eritreja, 1961–90; regija Moro na Filipinih, 1972–90) in ugotovil, da je bila diplomatska podpora v obliki priznanj odcepljenih držav odločilnega pomena za zavarovanje mednarodne subjektivitete nastalih držav.
Vendar je hkrati ugotovil, da bi v »primeru, če bi bile besede bolj poceni, kot dejanja … bilo politično-diplomatske ali moralne podpore na voljo več in na višji ravni«.
Do »prezgodnjega« priznanja je namreč prišlo samo v petih primerih v primeru Biafre, do enega v primeru Bangladeša ter do enega v primeru Turške republike severni Ciper (TRNC), ki jo je priznala le Turčija.
Če bi bila mednarodna priznanja zgolj deklaratorna in brez večjega učinka, potem tudi ne bi bilo toliko zadržkov pri njihovi »simbolični« uporabi. Toda prav zato, ker ima mednarodno priznanje veliko moč, države priznanje uporabljajo »pazljivo«.
Ob tem se moramo zavedati, da je potrditev statusa države pomembnejša, kadar obstaja spor ali dvom o nekem naslovu.
In ker se Izrael zelo trudi, da bi Palestincem zanikal pravico do samoodločbe in s tem prekršil (ob genocidu, ki ga izvaja!) še eno od najbolj temeljnih, kogentnih pravnih norm, je v primeru priznanja Palestine mogoče sklepati, da bi lahko bila vloga priznanj še pomembnejša prav zato, ker spor o naslovu dejansko obstaja.
There has never been a war in history where 80% of the country has been decimated, 100% of the population displaced and 50% of the deaths children…
— Pelham (@Resist_05) May 28, 2024
So let’s just call it for what it really is… this is a GENOCIDE.. pic.twitter.com/AV6cQkiObh
Zato je mednarodno priznanje Palestine zelo pomembno za državnost Palestine, pomen mednarodnih priznanj pa bi lahko bil še toliko večji, kolikor bolj bi bil proces mednarodnega priznavanja Palestine kot države univerzalen.
O velikem pomenu mednarodnega priznanja za obstoj držav govorijo tudi empirični podatki, ki kažejo, da imajo nepriznane države – kljub temu, da tudi te entitete uživajo posebno zaščito s strani veljavnih norm mednarodnega prava – veliko več možnosti za propad kot priznane države.
David Strang je ugotovil, da je bilo med letoma 1415 in 1987 celo 274 neevropskih tvorb žrtev osvajanj. Med njimi jih je bilo samo 11 priznanih s strani evropskih držav, 263 pa jih je bilo nepriznanih, kar pomeni, da je skoraj vsaka entiteta, ki ni bila priznana, utrpela izgubo neodvisnosti in aneksijo.
White House advisor John Kirby argues that Israeli forces are "moving along something called the Philadelphi Corridor" and not attacking Rafah itself
— Lord Bebo (@MyLordBebo) May 29, 2024
Kirby is shameless pic.twitter.com/Mn1v0DuVp7
Slovensko priznanje Palestine se morda komu zdi nepomembna ali neučinkovita poteza, ki je samo »simbolična«, a v resnici ni tako.
Vlada je tokrat naredila zelo pozno, a pravo potezo, ki je zelo pomemben diplomatski ščit proti uničevanju Palestine in izvajanju izraelskega genocida.