Dan mladosti: Štafeto odnesli na smetišče zgodovine, pozitivni spomini na Broza ostali trajno zapisani v zgodovini

Že štirideset let je minilo od smrti »največjega od sinov naših narodov in narodnosti«, toda 25. maja se v vsaki od naslednic nekdanje Jugoslavije večkrat spomnijo na – Josipa Broza Tita.

Maršala, voditelja v NOB, avtokrata, pa tudi genialnega voditelja neuvrščene Jugoslavije in gibanja neuvrščenih, zagovornika »miroljubne koeksistence«.

Njegov kult se je res gradi desetletja, več kot 35 let pa mu je verjela vsa Jugoslavija.

Vesel Dan mladosti, tovarišice in tovariši.

Domoljupčki mi ga pa lahk potegnete.

Štafetno.

— badabum (@badabumbadabum) May 25, 2020

Njegovo ime je krasilo ulice in trge, celo mesta. Sspomnimo se Titovega Velenja, Titograda, Titove Korenice, Titove Mitrovice, Titovega Užica, Titovega Vrbasa, Titovega Velesa ...

Spomenike je imel povsod, o slabih stvareh, tudi zločinih, ki so se zgodili v njegovem času pa se pred demokratizacijo države, ki ji je takoj sledil tudi razpad, se v času rajnke Jugoslavije sploh ni veliko govorilo.

Tito je bil trikrat odlikovan z Ordenom narodnega heroja, dobil je na tisoče zlatih značk in diplom, odlikovan je s 16 najvišjimi jugoslovanskimi in 98 tujimi ordeni, ki mu jih je podarilo 59 držav sveta.

Bil je razglašen za častnega člana vseh sedmih (domačih) akademij znanosti in umetnosti in promoviran v doktorja znanosti v treh svetovnih in sedmih domačih univerzah.

Za primerjavo: Predsednika slovenske vlade Janeza Janšo, ki se je kot mladinec udeleževal manifestacij v slavo socializma, SFRJ in Josipa Broza Tita so za častnega doktorja doslej imenovali le enkrat.

Vse se začelo jeseni leta 1942, na neki hercegovski planini, kjer so bili tudi Broz, Aleksandar Ranković, Edvard Kardelj in Milovan Đilas.

Sklep je bil jasen. »Premalo populariziramo Josipa. Moramo imeti voditelja, človeka, za katerega se vežejo množice. Vojskovodjo. Sekretarja partije. Tako, kot imajo Rusi Stalina.«

Takrat se je pričel graditi Brozov kult. Josip Broz je postal Tito.

Nato je Rato Dugonjić, sekretar CK SKOJ-a, leta 1945 predlagal, da bi mladina organizirano in svečano proslavljala Titov rojstni dan. In tako so se začele proslave in kolektivna zaklinjanja, da bo mladina »ostala na njegovi poti.«

Two profiles of Marshal Tito, side by side, twenty years apart. In the first one, taken in 1942, he is 50 years old; in the second one, taken in 1962, he is 70. pic.twitter.com/5QJoMV3uh8

— Josip Broz Tito (@Broz1892) August 18, 2019

Začelo se je v Šumadiji. Inspirirani z idejo sekretarja SKOJ-a so mladinci iz Kragujevca, tisti, ki so preživeli nemško ubijanje na tisoče talcev v Šumaricah in preboj Sremske fronte predlagali, da bi vsi mladi nosili posebno štafeto s sporočilom Titu.

Vsakega 25. maja so nato »mladinke in mladinci« v vsej nekdanji SFRJ praznovali Dan mladosti, rojstni dan edinega dosmrtnega predsednika tedanjeJugoslavije Josipa Broza Tita.

Vrhunec so bile prireditve na stadionu v Beogradu, kjer je Tito v svečani loži prejemal štafeto mladosti.

Datum 25. maja so izbrali bolj po naključju, ker še do danes ni povsem jasno, ali se je Tito rodil 7. ali 25. maja 1892 v Kumrovcu, ali 10. junija istega leta ali pa 6. februarja, 6. marca, 7. ali 25. maja naslednjega leta.

Prvo štafeto je oblikoval Čeh Josif Prohaska, profesor telovadbe na kragujevški gimnaziji in nekdanji član Sokolskega društva. In tako se je začelo.

Vesel Dan mladosti, tovarišice in tovariši.

Domoljupčki mi ga pa lahk potegnete.

Štafetno.

— badabum (@badabumbadabum) May 25, 2020

Prve štafete je Tito prejemal v Belem dvoru v Beogradu, nato pa so manifestacije postajale vse bolj množične in se preselile na stadione.

Prvo štafeto je Titu predal Mika Tripalo, tedanji predsednik CK Ljudske mladine Jugoslavije, zadnjo, sedem let po Titovi smrti, pa je pionirka Rejmonda Bročaj iz Gnjilana predala Hashimu Redžepiju, tedanjemu predsedniku mladine Jugoslavije.

Sculptor A. Augustinčić, who made the famous statue of Tito that stands in front of his birth house, said of his appearance in 1943: "He must be of aristocratic stock. Who here has seen a peasant from Zagorje that looks like that?" pic.twitter.com/0xM3Bu7c55

— Josip Broz Tito (@Broz1892) August 15, 2019

Prva štafeta na pot krenila iz Kumrovca, vsako naslednje leto pa je začela potovanje iz drugega mesta in druge republike.

Nosili so jo tudi potapljači, planinci, mornarji in padalci, najmanjše pa so nosili celo golobi pismonoše.

V prvih 12 letih je bilo narejenih več kot 20.000 štafetnih palic, 10.286.500 nosilcev pa je skupaj preteklo 877.000 kilometrov.

Konec te prakse je napovedala idejna rešitev »Novega kolektivizma« iz Ljubljane.

Umetniki so predlagali plakat v čast Dneva mladosti, ki je zmagal na natečaju, pozneje pa se je izpostavilo, da gre za kopijo nacističnega plakata »tretji Reich« Richarda Kleina.

Zadnja štafeta iz pleksi stekla z osmimi kapljami krvi, ki je krenila leta 1987 iz Triglava, prav tako ni napovedovala nič dobrega ...

Nato so istega leta študentje ljubljanske univerze uradno zahtevali konec tega rituala.

Da bi nazorno pokazali, kaj si o tem mislijo, so na Kongresnem trgu, pred današnjim parlamentom in štiri leta pred razglasitvijo neodvisnosti Slovenije s sekirami iz hloda izdolbli »štafeto« in predlagali ostalim mladincem, da naj jo nosijo, če želijo.

Zelo provokativen je bil tudi plakat slovenskega oblikovalca Janija Bavčarja, narejen ob praznovanju Dneva mladosti leta 1987, saj se je lahko razumelo, da komunizem (rdeča barva) in »zvezda« nekako »nažirata« mladost, ki jo je simboliziral zelen list.

To je bil konec štafete mladosti in Brozovega kulta osebnosti.

Toda spomini na Tita in veliko pozitivnega, ki ga je prinesel tudi njegov čas so ostali.

Čeprav Jugoslavije ni več, se mnogi v vseh državah nekdanje SFRJ še zmeraj spominjajo tega dneva in ponekod nosijo štafete, ki jih prinesejo vse do Titove grobnice v Hiši cvetja v Beogradu.

Tako je bilo, vendar v skromnejšem obsegu zaradi pandemije, tudi letos.

Nekateri pripadniki komunističnih strank, borci in njihovi nasledniki namreč vsakega 25. maja pogosto obiskujejo grob nekdanjega jugoslovanskega predsednika v Hiši cvetja v Beogradu in nanj polagajo cvetje in vence.

V preteklih letih so tako na Titov grob polagali posebne štafete tudi iz Umaga, Rijeke, Bačkog Gradišta, Podgorice, BiH in Skopja.

Te štafete – očitno je manjkala samo še tista iz Slovenije – so bile nato dodane k zbirki štafet, ki so že v muzeju zgodovine Jugoslavije, ki hrani tudi številne druge eksponate, ki jih je v svojem življenju dobil ali pa uporabljal Josip Broz Tito.

Zaradi »Dneva mladost« je Titova Hiša cvetja zmeraj odprta do šestih zvečer, muzej pa celo do desetih zvečer.

Vstop v oba objekta je zaradi praznika tudi danes brezplačen.

Za silo gre...ni čisto isto, a naj bo.... pic.twitter.com/eJmnpHnYQC

— Brane Gruban (Dialogos) (@brane_si) May 25, 2020

»Štafeta« iz grobo otesanega drevesnega debla, ki so jo leta 1987 na smetišče (zgodovine) odpeljali delavci Komunale v Ljubljani je tako izginila, nekaj pa je vendarle ostalo; poleg spominov na čas, v katerem je nekdanja država sicer na napačen način slavila »kult osebnosti« tudi spoznanje, da so nekatere ideje, ki so se prav tako slavile tega dne – predvsem poudarjanje boja za svobodo, solidarnosti in socialne pravičnosti ter potrebe po enakopravnosti med narodi – tudi brez kulta osebnosti ohranile svojo trajno vrednost.

JOSIP BROZ-TITO DAN MLADOSTI 25.05.1976 https://t.co/byEcnLeUek via @YouTube

— jupiter (@jupiter47353141) May 25, 2020

In da je tudi Tito, ne glede na svoje napake in avtokratski način vodenja države, zaradi boja proti okupatorjem, odpora neokolonializmu in zavzemanja za pravice in napredek najnižjih slojev družbe v zgodovini trajno ostal zapisan kot pretežno progresivna zgodovinska osebnost.