torek, 14. maj 2024 leto 29 / št. 135
Bomo rušili spomenika Napoleonu in dobrovoljcem, ker na obeh »ni mogoče graditi pluralistične demokracije?«
Kratkovidna ideja Milana Kučana o odstranitvi Spomenika revoluciji in postavitvi novega, osamosvojitvi je že dobila nekaj novih, a še bolj uničujočih prebliskov tako na levem kot na desnem delu mnenjskega spektra v Sloveniji.
Komentar Luke Lisjaka Gabrijelčiča je simptomatičen za desnico: po eni strani je pokazal, da smo vsi, ki smo Kučanove besede razumeli kot poziv k odstranitvi sedanjega spomenika razumeli prav, čeprav komentator doda da »ko je stvar namenoma izrečena dvoumno, je včasih koristno, da jo namenoma razumemo narobe.«
»Kučanovo pobudo glede preureditve »simbolnega pohištva« na Trgu republike so razumeli narobe malodane vsi – tako zagovorniki kot kritiki. Celo Božo Repe, ki bi mu kot Kučanovemu biografu smeli pripisati eksegetsko žilico za interpretacijo njegovih stališč, je besede razumel v smislu, da je treba spomenik revoluciji, postavljen na vrhuncu »svinčenih let«, umakniti v muzej in ga nadomestiti s spomenikom osamosvojitvi. Repe je predlogu vehementno nasprotoval. Podobno sem ga razumel tudi sam – in mu vehementno pritrdil.
Na dediščini revolucije ni mogoče graditi pluralistične demokracije.
Bolje rečeno, tako sem se odločil razumeti tudi sam...A vendar, če sporočilo vsi razumejo napačno, je problem v sporočilu samem. In če sem se odločil Kučanovo pobudo razumeti tako, kot so jo razumeli skoraj vsi ostali, je to zato, ker mislim, da iz njegovih besed izhajajo drugačni zaključki, kot jih je potegnil sam,« v Delu ocenjuje Gabrijelčič.
Nato pa predlaga, da je treba Kučanu pomagati, da korak, ki ga je nakazal, izvedemo do konca, »revolucijo postavimo v muzej, osamosvojitev pa v simbolno središče naše republike.«
Spomenik namreč deli, ni izraz hotenj našega časa…
»To seveda samodejno ne pomeni, da je treba odstraniti spomenike preteklosti. Pomeni pa najmanj to, da ti ne morejo več služiti prvotnemu smotru: ne morejo simbolizirati hotenj sedanje politične skupnosti. S tem postanejo kvečjemu muzejski eksponati – pričevalci spominske politike preteklega sistema. In če je tako, mar ni najbolj primerno mesto za muzejske eksponate ravno muzej?,« Se sprašuje Gabrijelčič in doda, da »na dediščini revolucije ni mogoče graditi pluralistične demokracije.«
Podoben predlog prihaja iz leve sredine razpravljalnega polja.
Njegov avtor je Matevž Krivic, ki se sprašuje, kje naj stoji novi spomenik in kaj storiti s starim. Sam ob tem odpre še vprašanje dveh spomenikov – »kaj ob tem storiti s Kardeljevim spomenikom, ki je tudi na tem trgu, in z napisom na posebnem kvadru ob spomeniku revoluciji, ki izrecno slavi prav revolucijo.«
»Predlog Milana Kučana nam je ponudil točko, ob kateri bi se naša politično-zgodovinska razklanost lahko vendarle začela vsaj počasi zmanjševati. Bo kaj volje za to? Prvi odzivi z obeh strani so (z izjemo vsaj načelne vladne podpore) pretežno odklonilni, na levi strani zaradi osebe predlagatelja tudi nekoliko zmedeni – toda nekaj rahlega upanja vendarle je,« je prepričan Krivic.
Dodaja tudi razmišljanje Jureta Trampuša: »Namesto da se spomeniki rušijo, bi jih morali na novo opredeliti. Razložiti je treba, zakaj so tukaj in zakaj se je pogled nanje spremenil.«
Če tujcev, ki ne znajo slovensko, to niti ne moti – kakšno sporočilo pa tak napis (celo zavajajoč, kot da to piše v naši ustavi) daje našemu državljanu, zlasti mlademu?
Skratka, pred spomeniki v Sloveniji bodo v prihodnje stali izveski z napisi in navodili, kako jih razumeti. Res unikatno.
Toda Krivica še bolj moti vprašanje, »kaj ob tem storiti s Kardeljevim spomenikom, ki je tudi na tem trgu, in z napisom na posebnem kvadru ob spomeniku revoluciji, ki izrecno slavi prav revolucijo (in z njo ustvarjeno prejšnjo, socialistično družbeno ureditev, ki pa je bila hkrati z osamosvojitvijo Slovenije v samostojno državo vendar odpravljena)? Če tujcev, ki ne znajo slovensko, to niti ne moti – kakšno sporočilo pa tak napis (celo zavajajoč, kot da to piše v naši ustavi) daje našemu državljanu, zlasti mlademu?
Spomenik osamosvojitve, da, na Tgu republike, da, toda prej je potrebno počistiti s totalitarno “kamnito” nesnago na njem, tudi z granitno kocko, kjer piše da smo Slovenci neločljivo povezani z drugimi narodi in narodnostmi Jugoslavije - glej spodaj! pic.twitter.com/n7JfgV9M7X
— Stasiland Slovenija (@IgorOmerza) May 6, 2023
Potem se zaradi vsega, kar Kardelja »bremeni« zavzema za odstranitev njegovega spomenika, za »tisti napis pod Tršarjevim velikim spomenikom pa, iz prav tako očitnih razlogov, tudi.«
Napis je namreč takšen, da sporoča, da smo »v našo ustavo zapisali« in potem sledi seveda stavek o tem, kaj vse je slovenski narod dosegel skupaj z ostalimi jugoslovanski i narodi.
Prav ta stavek je zmotil Igorja Omerzo, ki je svojo antipatijo do južnih bratov že velikokrat izpričal. In ni edini.
Mene recimo spomenik revoluciji kot tak, kot kiparska interpretacija narodno osvobodilnega boja, ne moti. Tudi umetnikova stališča niso problematična (vir: https://t.co/gsACoBMUR5)
— Marko Lisec (@MarkoLisec) May 11, 2023
Bi pa revidiral/zamenjal tale napis. Ta nekako ni skladen ne s spomenikom, ne z sedanjostjo. pic.twitter.com/aoS7wIdb1b
Prav ti pogledi so bili temelj največje slovenske sramote po osamosvojitvi, »administrativnega etničnega čiščenja« oziroma izbrisa, katerega temelj je bila diskriminacija.
Spomenik revoluciji pa seveda neprijetno opozarja, da smo Slovenci osvoboditev in velike uspehe dosegli prav skupaj z drugimi jugoslovanskimi narodi.
In da smo z njimi trajno povezani.
Da ta napis moti Omerzo, bi človek še razumel, da pa moti Krivica, ki je izbrisane branil, pa je res osupljivo.
Res je sicer, da v slovenski ustavi danes stavek, ki je na kvadru, več ne piše. In potem?
Krivic pravi, da napis torej »zavaja.«
Mar res? Se tako doživljajo in berejo vsi spomeniki?
Uporabimo torej logiko Kučana, Krivica in Gabrijelčiča še pri drugih spomenikih.
Kaj torej piše tam in ali ustreza (današnji) resnici?
Poglejmo si na primer Spomenik slovenskim vojnim prostovoljcem 1912-1918. Stoji nedaleč vstran. Njegov avtor je Janez Boljka.
Spomenik je visoka, valjasta, reliefna skulptura, ki stoji na nizkem, kvadrastem, kamnitem podstavku z vklesanim napisom, upodablja glave vojakov in bolničark ter simbolne atribute.
Spomenik stoji v zahodnem delu Dvornega trga ob Gosposki ulici, pod palačo univerzo proti Hribarjevemu nabrežju. Postavljen je bil leta 1981.
Na spomeniku se lepo vidi, kako so slovenski dobrovoljci nosili – srbske čelade in šapke. In kakor da ne bi vedeli, da so Slovenci v prvi Jugoslaviji trpeli in sploh niso bili enakopravni.
Napis v talni plošči pravi:
»Slovenskim vojnim dobrovoljcem in prostovoljcem borcem za osvoboditev, združitev in enakopravnost jugoslovanskih narodov v letih 1912-1918.«
Na spomeniku se lepo vidi, kako so slovenski dobrovoljci nosili – srbske čelade in šapke. In kakor da ne bi vedeli, da so Slovenci v prvi Jugoslaviji trpeli in sploh niso bili enakopravni.
Spomenik torej očitno – zavaja!
Spomenik torej očitno – zavaja!
In za kakšne dobrovoljce sploh gre? Po slovensko se reče prostovoljci!
V imenu spomenika je torej očitno srbizem in to spomenika, ki stoji tako rekoč sredi glavnega mesta in pred zgradbo univerze! Razlog več za rušitev ali vsaj za premik v muzej!
Ob tem se je Slovenija leta 1991, kot dobro vemo, odločila za »razdružitev«, ne pa za združitev z jugoslovanskimi narodi.
To seveda pomeni, da tudi ta spomenik več ne izraža »hotenj časa«, kot je dejal Kučan. To je torej še en spomenik, ki deli ljudstvo!
Še več, če sledimo Gabrijelčičevemu razmišljanju, bi lahko rekli, da se »na združevanju jugoslovanskih narodov ne da graditi pluralistične demokracije!«
Čas je torej, da se poruši tudi ta spomenik – če seveda sledimo sklepom Gabrijelčiča, Kučana in Krivica.
In tako bomo imeli že dva spomenika manj!
Hura! Še več prostora za nove spomenike osamosvojiteljem!
A to ni konec nujnih sprememb.
Jasno, tu je tudi anahroni spomenik Napoleonu, nedaleč vstran. Je eden redkih v svetu, ki jih je kakšen potlačen narod postavil tujemu diktatorju. Slovencem dela sramoto že desetletja...
Napoleonov spomenik, poznan tudi kot Ilirski steber ali Spomenik francoski Iliriji, je sicer uradno spomenik Ilirskim provincam, ki je bil postavljen ob 120. obletnici njihove ustanovitve.
A vsi vemo, da Ilitske province niso bile samostojna država, pač pa del Napoleonovega cesarstva.
Spomenik je izdelan iz hvarskega marmorja, kar je že prvi problem. Ob tem spomenik prav nesramno očitno slovi – diktatorja.
Spomenik ob tem še prav nesramno slovi – diktatorja.
Nahaja se na Trgu francoske revolucije v Ljubljani. Leta 1929 ga je zasnoval arhitekt Jože Plečnik, za oba portreta pa je zaslužen kipar Lojze Dolinar.
Čudno, da ga niti Mussolini in Italijani, niti Hitler in Nemci niso porušili med okupacijo, ampak zato bodo to odgovorno nalogo sedaj lahko opravili osamosvojitelji v času vladavine Svobode!
Protiosamovojiteljska sporočila spomenika so namreč vsem vidna.
Spomenik je izdelan iz hvarskega marmorja, kar je že prvi problem.
Gre namreč za hrvaški in ne slovenski otok. Slovenska vlada bi zato morala doseči, da Hvar čim prej pride pod slovensko suverenost, ali pa odstraniti spomenik, ki s tujerodno kamnito gmoto tlači slovensko zemljo!
Geografija je bila v času Napoleona sicer nekoliko drugačna, a to, da tuji kamni slavijo diktatorja sredi prestolnice je kruto dejstvo.
Tudi sama zasnova spomenika je precej problematična.
Spomenik namreč krasita pozlačena bronasta portreta Napoleona z lovorovim vencem na severni strani in Ilirije (Slovenke) na južni.
Pod obema portretoma so vklesani verzi iz ode Ilirija oživljena pesnika Valentina Vodnika. Na zahodni strani je vklesan napis v francoščini, ki pove, da je v steber vzidan prah neznanega francoskega vojaka.
Napis je delo pesnika Otona Župančiča, ki je bil takrat predsednik Francoskega inštituta. Vrh spomenika krasi pozlačen bakren grb Slovenije (t.i. »polumesec stare Ilirije s tremi celjskimi zvezdami«).
Kipar Lojze Dolinar je obelisku dodal pozlačeni glavi Ilirije in Napoleona.
Neprijetno dejstvo je, da spomenik izraža vdanost cesarju, ki je vladal brez parlamentarnega nadzora! Bakren grb Slovenije s polmesecem pa danes očitno »zavaja« kot bi rekel Krivic, kajti slovenski grb je danes drugačen!
Pozlačeno palmino vejo na spomeniku je podarila francoska republika in je bila na obelisk pritrjena naknadno.
Ni nenavadno, da danes blizu spomenika stoji – francosko veleposlaništvo.
Toda – neprijetno dejstvo je, da spomenik izraža vdanost cesarju, ki je vladal brez parlamentarnega nadzora!
Bakren grb Slovenije s polmesecem pa danes mlade rodove očitno »zavaja«, kot bi rekel Krivic, kajti slovenski grb je danes drugačen!
Ob tem je spomenik iz tujega kamna, v njem pa je prah okupatorskega vojaka.
To kvari poglede mladih rodovov, ki bi se lahko navzeli starega in preseženega hlapčevstva, o katerem je pisal že Ivan Cankar (bič, hrbet itd.) in kar kliče po odstranitvi.
Kako graditi parlamentarno demokracijo, po kateri hlepi Gabrijelčič, če spomenik hvali diktaturo in imperializem in je izraz hotenj nekega drugega časa, kot bi dejal Kučan?
Toda v Sloveniji se nekateri seveda hvalijo s tem, da so Slovenci menda precej svobodno živeli v Ilirskih provincah, za francoskega diktatorja pa celo menijo, da je Slovencem prvič po stoletjih prinesel prinesel svobodo!
Spomenik je iz tujega kamna, v njem pa je prah okupatorskega vojaka.
Ampak znano je, da je bil Napoleon imperialist, k je želel pod svoj škorenj dobiti vso Evropo, vse do Rusije, kjer se mu je sicer nekoliko zalomilo.
Vemo pa, kako odločno sedanja slovenska vlada nasprotuje imperializmu, danes seveda ruskemu!
Premagala pa ga je, danes bi rekli »koalicija voljnih«, v kateri so bili poleg Avstrijcev, Nemcev (Prusov?) in Britancev in začuda Rusov tudi mnoge manjše državice.
Američani so bili v tistem času namreč še vedno zaposleni z genocidom nad Indijanci…
Že zgolj zaradi tega, da Slovenija ne bi obveljala za državo, ki javno slavi diktatorje, bi bilo zato seveda – da bi preprečili zavajanje in da bi okrepili pluralistično demokracijo – nujno potrebno odstraniti še spomenik Napoleonu.
Vse to pa seveda v skladu z navodili, ki so nam jih dali odstranjevalci sedanjih spomenikov – poleg Milana Kučana sedaj tudi Luka Lisjak Gabrijelčič in Matevž Krivic.
Že zgolj zaradi tega, da Slovenija ne bi obveljala za državo, ki javno slavi diktatorje, bi bilo zato seveda – da bi preprečili zavajanje in da bi okrepili pluralistično demokracijo – nujno potrebno odstraniti še spomenik Napoleonu. Če seveda sledite logiki Kučana, Krivica, Gabrijelčiča...
Skratka, spoštovani inkonoklasti in zgodovinarski dlakocepci ter čistuni našega časa – mislim, da smo se razumeli.
Zadržite svoje nedomišljene in kratkovidne predloge raje zase.
Pustite zgodovino zgodovini.
Če se vam zdi, da je v mestu premalo spomenikov, potem si dajte postavite svoje.
Prostora je dovolj.
Stare pa, v kolikor jih res niso postavile okupacijske oblasti ali kaj podobnega (in takšnih seveda, razen italijanskih bunkerjev po Ljubljani, danes praviloma ni) – pa pustite raje pri miru.
Ker če bomo začeli z današnjimi in vašimi vatli ocenjevati, kateri spomeniki »zavajajo« ali ne, kateri kvarijo današnjo mladino in na katerih je ali ni mogoče graditi »pluralistično demokracijo« ali pa ne, ker pač ne sporočajo »hotenj našega časa«, potem v Ljubljani in drugih mestih po Sloveniji ne bo ostal niti kamen na kamnu.
