Ali bi morali imeti več ustavno zaščitenih narodnih skupnosti v Sloveniji?

Vsake toliko časa se v slovenski politični (in družbeni) debati pojavi vprašanje, ali je potrebno razširiti ustavno zaščito tudi na druge narodne skupnosti v Sloveniji. Trenutno slovenska ustava določa posebne pravice italijanski, madžarski in romski (narodni) skupnosti.

A v Sloveniji živijo še druge narodne manjšine, ki se na slovenskem teritoriju nahajajo že več stoletij, kot tudi nekatere, katerih pripadniki so se v Slovenijo priselili nedavno.

Ustavna zaščita

Ustava Republike Slovenije kot najvišje zakonodajno-pravni dokument se v nekaterih členih dotika vprašanja narodnih skupnosti.
Tako že v 5. členu ustava narekuje državi, da »varuje in zagotavlja pravice avtohtone italijanske in madžarske narodne skupnosti« ter v 11. členu, da imata italijanščina in madžarščina status uradnega jezika »na območjih občin, v katerih živita italijanska ali madžarska narodna skupnost«.
 

Še posebej pomembna sta 64. in 65. člen. Prvi člen tako določa, da imata italijanska in madžarska narodna skupnost status avtohtone skupnosti in s tem »pravico do vzgoje in izobraževanja v svojem jeziku«, do »svoje samoupravne skupnosti«, kot tudi do neposrednega zastopstva »v predstavniških organih lokalne samouprave in v državnem zboru«.
65. člen, ki se nanaša na romsko skupnosti, je krajši in zagotavlja »položaj in posebne pravice« te skupnosti preko posebnega zakona in sicer Zakona o romski skupnosti v Republiki Sloveniji, ki daje iste pravice Romom kot Italijanom in Madžarom.

Tu so tudi drugi

Oktobra lani je bil v ljubljanskem Cankarjevu domu ustanovljen Nacionalni svet Srbov Slovenije, katerega prioriteta je »iskanje modela, ki bi zagotovil spoštovanje manjšinskih pravic, h katerim se je Slovenija obvezala v kulturi, šolstvu in informiranju znotraj obstoječega ustavnega okvirja. Ta hip vprašanje političnega predstavnika oziroma poslanca v parlamentu ni naša prioriteta. Ustava ne predvideva te možnosti in ne vidim, zakaj bi energijo usmerjali proti cilju, ki tren utno ni realen«. To je poudaril predsednik sveta Branislav Rajić, ki je hkrati tudi državnozborski poslanec SMC-ja.

Rajićeva poslanska kolegica, Jasna Murgel, je že v pričetku lanskega leta pozvala, da se v ustavo vnese člen z naslednjim besedilom: »Albanci, Bošnjaki, Črnogorci, Hrvati, Makedonci in Srbi, ki živijo v Sloveniji, so manjšinske narodne skupnosti. Njihov položaj in posebne pravice ureja zakon.« Položaj narodnih skupnosti držav nekdanje SFRJ trenutno »ureja« deklaracija.

Prav (drugi) narodi nekdanje Jugoslavije so postale najbolj množične narodne skupnosti v Sloveniji, poleg Slovencev seveda. Po zadnjem popisu iz leta 2002, ki je še vključeval poizvedbo po narodnosti prebivalstva, je bilo v Sloveniji 2258 Italijanov, 6243 Madžarov in 3246 Romov, medtem ko je bilo Albancev 6186, Bošnjakov 21542, Črnogorcev 2667, Hrvatov 35642 in Srbov 38964. Večina slednjih narodnih skupnosti se je v Slovenijo naselila prav v času Jugoslavije, a so nekatere tu prebivale že dalj časa.

Sem seveda sodijo Hrvati, ki živijo v obmejnem območju kot tudi v slovenski Istri, kot tudi Uskoki (srbskega rodu), ki so se v Beli krajini naselili v 16. stoletju, v času turških vpadov. Še starejša narodna skupnost, ki ni omenjena v ustavi, je avstrijska oz. nemška manjšina, ki se v Sloveniji nahaja vse od načrtne nemške kolonizacije na Slovenskem od 12. stoletja in je bila skoraj popolnoma pregnana po koncu druge svetovne vojne.

Pogledi slovenske politike

Za komentar, kako vidijo sedanjo stanje narodnih manjšin v Sloveniji, morebitno razširitev ustavno zaščitenih skupnosti in stanje slovenskih narodnih manjšin v tujini, smo se obrnili na državnozborske poslanske skupine. Do zaključka redakcije smo dobili odgovor od madžarskega poslanca in poslanske skupine NSi ter SDS.

Odgovor Lászla Göncza

Ustavno-pravna zaščita avtohtonih narodnih skupnosti je formalno, v kontekstu urejanja tovrstni vprašanj v Evropi, na visoki ravni. Sistem zaščite vsebuje elemente, ki veljajo za specifiko, ki temelji na pozitivni diskriminaciji. Žal pa je dejansko uresničevanje zagotovljenih pravic na nekaterih področjih krepko pod pravno-formalnim nivojem, oz. t.i. de facto v precejšnji meri zaostaja za de jure. Zaradi tega sam že vrsto let predlagam sprejem nekoliko bolj celovitega zakona o narodnih skupnostih, ki bi - vsaj do določene mere - lahko pospešil realizacijo veljavnih zakonskih (in ustavnih!) določb, hkrati pa bi tudi obnovil nekatere "zastarele" vsebine ter dopolnil vrzeli. Tudi v tem mandatu imamo zagotovilo Vlade, da se na tem področju naredi korak naprej...«
 

Sam podpiram najširšo možno urejanje vprašanja zaščite za vse narodne skupnosti. Zavedati pa se moramo, da so narodne skupnosti glede svojega značaja, zgodovinskih specifik dokaj različne, kar nikakor ne pomeni več- ali manjvrednosti katerekoli skupnosti. Pomeni zgolj pravilno naravnanost oz. metodologijo pri pristopu reševanja njihovega obstoja in razvoja. Npr. v primeru avtohtone italijanske in madžarske narodne skupnosti so t.i. posebne pravice - tudi jezikovne - vezane na določeno območje (v pravnem jeziku se imenuje narodnostno mešano območje), kar omogoča njihova zgodovinska specifika, kajti na "lastnem" območju prebivajo praktično že tisočletje... V primeru nekaterih drugih skupnosti bi bile tovrstne rešitve praktično neizvedljive (in verjetno tudi neučinkovite...). Dejstvo je, da moramo vsako narodno skupnost obravnavati kot specifiko, vsako posploševanje ali iskanje neživljenjske recipročnosti bi bilo neprimerno, in po mojem mnenju ne bi prinašalo rezultatov. Sam pa bi pa podprl vsako rešitev, ki bi bila z ustavno-pravnega vidika korektna in za določeno skupnost sprejemljiva.

Pri modelih reševanja zaščite slovenskih skupnostih v zamejstvu se srečujemo z različnimi oblikami. Najdemo veliko pozitivnih, pravno-formalno dobro naravnanih rešitev, žal pa vsepovsod "šepa" v praksi. Tudi to je razlog, da pri vseh narodnostnih skupnostih v tem delu Evrope, tudi pri slovenski, število pripadnikov konstantno upada. Najbolj poznam razmere Slovencev na Madžarskem, zato lahko potrdim, da se je tam stanje v zadnjem času bistveno (tako pravno kot tudi finančno) izboljšalo. Žal pa je vse skupaj prišlo precej prepozno, kajti do preobrazbe sistema v srednje-vzhodni Evropi se je tovrstnim vprašanjem tam posvečalo premalo pozornosti. Zdaj pa bi bilo zaželeno, da se ob določenih slovensko-madžarskih odnosih pozornost se še bolj usmerja na obojestransko učinkovitost tega vprašanja.

Odgovor NSi

V NSi menimo, da je področje pravic narodnih manjšin v Sloveniji dobro urejeno. Podpiramo tudi sofinanciranje društev in aktivnosti, ki so povezane z delovanjem različnih narodnih skupnosti v Sloveniji.

V NSi podpiramo zaščito tistih narodnih manjšin v Sloveniji, ki jih lahko prepoznamo kot avtohtone narodne skupnosti in ki živijo strnjeno na določenem delu slovenskega ozemlja. V tem kontekstu zato spoštujemo in podpiramo zaščito italijanske in madžarske avtohtone narodne skupnosti.

Glede pravic slovenskih avtohtonih narodnih skupnosti v sosednjih državah v NSi menimo, da so njihove pravice - vsaj na deklarativni oz. zakonodajni ravni - dobro urejene, seveda pa je bistveno njihovo uresničevanje v praksi. Pri tem pa se pogosto pojavljajo različne težave in poskusi, da bi že priznane pravice narodnih manjšin zmanjšali. Nedavno smo tako lahko bili priča takemu krnjenju ustavno zagotovljenih pravic na avstrijskem Koroškem. Pri zagotavljanju omenjenih pravic v sosednjih državah je zato zelo pomembna vloga Vlade RS, ki mora dogajanje v zvezi z našimi manjšinami budno spremljati in v primeru nepravilnosti hitro in odločno ukrepati.

V imenu SDS je odgovor podal Božo Predalič, predsednik odbora za notranje zadeve pri Strokovnem svetu SDS.

Glede vaših vprašanj naj uvodoma izpostavim stališče Slovenske demokratske stranke, da posebne pravice pripadajo avtohtonim narodnostnim manjšinam, ki pa jih nikakor ne moremo enačiti z ekonomskimi migranti, ki živijo na nekem območju dalj časa. Razlikovati je namreč potrebno med etničnimi skupinami, ki izvorno živijo na nekem določenem območju in so se v drugi državi znašle brez svoje volje (npr. spremembe državne meje), od ljudi, ki so se prostovoljno, običajno zaradi ekonomskih razlogov, priselili na določeno območje.

V Slovenski demokratski stranki menimo, da je področje avtohtonih narodnostnih manjšin v Sloveniji zgledno urejeno in da bi lahko bilo za vzgled večini evropskih držav. Želimo si, da bi bil standard zaščite slovenske narodne manjšine v sosednjih državah tak, kot ga nudi Slovenija italijanski in madžarski avtohtoni narodni manjšini. Njihove pravice so namreč jasno zapisane v ustavo, ki jim med rugim zagotavlja tudi predstavnika v parlamentarnem telesu. Nekaj takšnega si želimo in bi tudi pričakovali od držav, kjer živi avtohtona slovenska narodna manjšina.

Kar se tiče avtohtonih narodnostnih manjšin, pa smo mnenja, da je po slovenski zakonodaji zanje dovolj dobro poskrbljeno; država, na primer, na podlagi različne zakonodaje financira kulturne, umetniške in druge dejavnosti avtohtonih narodnostnih manjšin, pa tudi sicer v ustrezni meri skrbi za te manjšine.