Adriano Paci: izviren pogled na razseljenost, diktature in identiteto ljudi

V Ljubljani si je v TR3 na Trgu republike  mogoče ogledati zanimivo umetniško razstavo albanskega umetnika Adriana Pacija. "Dediščina razseljenosti" je prva samostojna razstava tega vsestranskega albanskega umetnika. Poleg slik in fotografij si je mogoe ogledati tudi umetniški film, sestavljen iz avtentičnih posnetkov več državnih televizij.  

Dediščina razseljenosti je prva samostojna razstava vsestranskega albanskega umetnika Adriana Pacija (Skadar, 1969) v Sloveniji. Prvič je v Ljubljani sicer razstavljal že v okviru Manifeste 3, tokrat pa se nam predstavlja s samostojno razstavo. 

Otvoritev razstave je bila 19. novembra v prostorih TR 3 v Ljubljani. Med množico obiskovalcev smo lahko opazili tudi velikega ljubitelja slikarstva in umetnosti ter poslovneža Igorja Laha, Jožefa Školjča, dr.Antona Beblerja in številne druge ljubitelje in poznavalce umetnosti. 

Razstava, sestavljena iz treh segmentov, prikazuje Pacijev vsebinski in formalni likovni izraz, ki ga je oblikoval po selitvi v Milano leta 1997. Predstavlja izbor del od najnovejšega videa Interregnum iz leta 2017, ki je bil prikazan na številnih filmskih festivalih (Istanbul, 2017; Sarajevo, 2018) in se bo leta 2019 potegoval za nagrado v tekmovalnem programu mednarodnega filmskega festivala v Rotterdamu (IFFR), do akrilnih slik Potovanja in najstarejših del na razstavi, fotografij Odhajanje in Črta iz leta 2007.

Mnogostranskost Pacijeve umetniške prakse kaže umetnikovo zanimanje za to, kako zgodovina obravnava zgodbe, cilje, čustva posameznikov in običajnih ljudi.

Svoje doživljanje sveta je Paci umetniško dovršeno izrazil tudi skozi video. Na razstavi si je tako na primer mogoče ogledati njegov Interregnum. Barvni video je ustvaril leta 2017 in je sestavljen iz video posnetkov, pridobljenih iz ahivov državnih nacionalnih televizij, v konkretnem primeru Kitajske, Srbije in Albanije. 

V filmu je centralno mesto posvečeno množičnemu žalovanju ljudi za diktatorji, vendar tako, da posnetki zmeraj prikazujejo zgolj obraze ljudi, izraze obupa in žalosti na njihovih obrazih in zaklinjanje voditeljem, vse to pa v ozadju spremlja enakomeren in ritmičen trušč, ki še poudarja dramatičnost dogajanja izgubljenost posameznika v množici. S tem umetnik gradi zgodbo o komunističnih vladarjih in njihovih diktaturah preko njihove odsotnosti.

Umetnik jasno kaže, da ni pomembno, komu se ljudje klanjajo in zaklinjajo – Enverju Hodži, Josipu Brozu Titu ali Mao Cetungu – v ospredju je ravnanje posameznika, njegova izgubljenost v množici, izničenje človekove individualnosti v ritualih, kjer ljudje svojo  usodo tako tesno povezujejo z usodo enega samega voditelja in iskreno trpljenje posameznika.

Umetnik svoj fokus usmeri na podrobnosti – solze delavcev skrušenost vojakov, na trenutek, ko se napovedovalec TV Beograd Miodrag Zdravković s tesnobo pripravlja, da bi ljudstvu prvič sporočil usodno novico o smrti Josipa Broza Tita.

Na podoben način umetnik postopa tudi v primeru slik in uporabe fotografskega izraza. Video je iztočnica za dvanajst slik manjšega formata z naslovom Potovanja iz leta 2010, na katerih rokovanje tvori zrnasto podobo video zapisa. V ospredju umetnikove pozornosti je ločevanje ljudi tudi v primeru barvnih fotografij Odhajanje iz leta 2011 in diptihu Črta iz leta 2007, povezanih z videom Centro di Permanenzza. Predstavljata vrsto ljudi, ki na letališki stezi čakajo na odhod. Slike govorijo o upanju ljudi, hkrati pa prikazuje njihovo izgubljenost v tem trenutku.

Razstava kot celota tako raziskuje vpliv na stanje razseljenosti, iskanje identitete v (ne)izbranih lokacijah, preizprašuje pojem nestabilnosti kot stanja bivanja, ki ni nujno povezan samo z migracijo kot družbenim pojavom, ampak tudi z umetnikovo fascinacijo nad obredi prehoda, ki se zgodijo v trenutku nestabilnosti.

Zato je aktualna, hkrati pa povezana z usodo ljudi v preteklosti in prihodnosti. Mnogostranskost Pacijeve umetniške prakse kaže umetnikovo zanimanje za to, kako zgodovina obravnava zgodbe, cilje, čustva posameznikov in običajnih ljudi. 

Adriano Paci
Leta 2016 je prejel nagrado Art for Peace Award, leta 2014 v Lizboni nagrado za najboljši mednarodni kratki film in leta 2008 nagrado Quadriennale mesta Rim.

Adrian Paci, rojen leta 1969 v Skadru v Albaniji, je med letoma 1987 in 1991 študiral slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost v Tirani. Leta 1997 se je preselil v Milano, kjer živi in dela. Posveča se raznolikim vizualnim načinom izražanja, od videa, fotografije, slikarstva, risbe, kiparstva do inštalacije. Paci je bil med prvimi albanskimi umetniki, ki so predstavljali svojo državo na 48. beneškem bienalu.

Njegova dela so bila prikazana na številnih skupinskih in samostojnih razstavah po svetu (Jeu de Paume, Pariz, 2013; MAXXI, Rim, 2015; Moderna Museet, Stockholm, 2016 itn.), kakor tudi v številnih publikacijah.

Pacijeva dela hranijo v javnih in zasebnih zbirkah po svetu, med drugim v Centru Georges Pompidou, Pariz; Fundacio Caixa, Barcelona; MOMA, New York; MG+MSUM, Ljubljana itn. Leta 2016 je prejel nagrado Art for Peace Award, leta 2014 v Lizboni nagrado za najboljši mednarodni kratki film in leta 2008 nagrado Quadriennale mesta Rim.

Razstava je nastala v sodelovanju z galerijama kaufmann repetto (Milano, New York) in Peter Kilchmann (Zürich).

Ob razstavi je izšel tudi katalog.

ADRIAN PACI: DEDIŠČINA RAZSELJENOSTI
Galerija TR3, Trg republike 3, Ljubljana
Odprtje razstave: ponedeljek, 19. novembra 2019 ob 19. uri
Trajanje razstave: od 19. novembra 2018 do 15. februarja 2019
Kustosinja razstave: dr. Nataša Ivanović