99 % verjetnost do leta 2056, podobno kot SFRJ: Tako je razpad EU napovedala umetna inteligenca!

Jože P. Damijan, znani slovenski ekonomist, profesor na Ekonomski fakulteti v Ljubljani, nekdanji minister v Janševi vladi in pred nekaj leti celo kandidat več strank za slovenskega premiera je na svojem blogu objavil analizo, ki mu jo je pripravila umetna inteligenca.

Umetno inteligenco (model GPT-5.6 Sol) je namreč vprašal, kakšna je verjetnost razpada EU.

Želel je, da verjetnosti izračuna v odstotkih.

Rezultati, ki jih je dobil ne bodo presenetili evroskeptike, so pa zagotovo hladen tuš za vse nekritične navdušence nad Evropsko Unijo..

Kajti kot vse kaže, bi se lahko EU »razdružila« in postala »okrnjena konfederacija« prav v trenutku, ko bo Srbija morda imela nekaj več možnosti, da se EU zares pridruži.

In zakaj naj bi se to zgodilo?

»Evropska unija se ne spoprijema več samo z notranjimi posledicami napačnih gospodarskih, energetskih in okoljskih politik, temveč tudi z možnostjo temeljitega geopolitičnega preloma.

Če bi se vojna v Ukrajini končala z jasno rusko zmago, ameriško-izraelski spopad z Iranom z neuspehom pri doseganju zastavljenih ciljev, izraelska politika v Gazi pa z mednarodnopravno obsodbo in političnim padcem Benjamina Netanjahuja, bi se lahko hkrati sesule tri temeljne predpostavke evropske politike: vera v trajno ameriško premoč, učinkovitost sankcij in moralno avtoriteto »reda, temelječega na pravilih«.

Moja osrednja ocena je, da je de facto razpad bistveno verjetnejši od formalnega razpada. Kombinacija gospodarskega in tehnološkega zaostajanja za ZDA in Kitajsko, dragih energentov, erozije industrijske baze, posledic varčevalne politike po finančni krizi, neuspešne geopolitike ter vse globljih političnih razlik že spodkopava materialno in politično podlago integracije. Migracijsko vprašanje temu dodaja močan politični multiplikator: povečuje družbene napetosti, krepi populistične in suverenistične stranke ter sili države v medsebojno nezdružljive nacionalne politike,« je pojasnila umetna inteligenca (AI-UI)

De facto razpad v tej analizi pomeni, da EU formalno ostane, toda skupne politike postanejo pretežno deklarativne. To je razvoj v smeri konfederacije.

tabela1.jpg

De iure razpad pomeni izstop več velikih članic, razgradnjo ključnih institucij ali nadomestitev sedanje EU z novo in bistveno ožjo organizacijo.

»V osnovnem scenariju ocenjujem skupno verjetnost de facto ali de iure razpada EU na približno 34 % do leta 2031, 59 % do leta 2036, 74 % do leta 2041, 85 % do leta 2046 in 95 % do leta 2056. Prag 50-odstotne verjetnosti de facto konfederalizacije bi bil dosežen približno okoli leta 2035.

V zaostrenem geopolitičnem scenariju se skupna verjetnost zviša na približno 49 % do leta 2031, 76 % do leta 2036, 88 % do leta 2041, 95 % do leta 2046 in 99 % do leta 2056. De facto konfederalizacija bi se lahko začela že v začetku tridesetih let, zlasti če bi geopolitični neuspeh sovpadel z novim migracijskim valom in recesijo«, ocenjuje AI.

Umetna inteligenca je bolje od politikov definirala tudi osnovni problem EU.

tabela2.jpg

»Temeljni problem EU je vse šibkejša gospodarska podlaga politične integracije. Produktivnost raste počasneje kot v ZDA, Evropa zaostaja pri digitalnih platformah, umetni inteligenci, polprevodnikih in ključnih tehnologijah, hkrati pa izgublja dele svetovnih trgov v korist Kitajske. Ker nima skupne države, velikega fiskalnega proračuna in enotne industrijske politike, na strateške spremembe praviloma odgovarja z regulacijo, ne z investicijami in gradnjo novih zmogljivosti.

Varčevalna politika po finančni krizi je oslabila javne investicije, povečala razlike med severom in jugom ter utrdila vtis, da skupna pravila stroške krize prenašajo na šibkejše članice. Poznejši skladi in začasna fiskalna sprostitev tega niso odpravili. Če integracija ne zagotavlja več konvergence in rasti, se članstvo vse lažje dojema kot omejitev nacionalne razvojne politike, ne kot njen pospeševalec.«

Ob tem sta energetska in okoljska politika EU skupaj z zunanjo politiko do Rusije zelo vplivale na deindustrializacijo EU.

»Po prekinitvi energetskih odnosov z Rusijo so visoke cene plina in elektrike močno prizadele kemično, kovinsko, steklarsko, papirno, avtomobilsko in drugo energetsko intenzivno industrijo.

Selitev proizvodnje v ZDA in Azijo ne zmanjšuje nujno svetovnih izpustov, zmanjšuje pa evropsko industrijsko, fiskalno in politično moč.

Ko se stroški takšnih politik porazdelijo zelo neenakomerno, raste konflikt med industrijskimi državami, jedrskimi državami, zagovornicami OVE ter članicami, ki so bolj odvisne od fosilnih goriv.

Politika do vojne v Ukrajini je EU povezala z maksimalističnimi cilji, za katere sama nima zadostne vojaške in industrijske osnove. Če bi Rusija dosegla večino svojih strateških ciljev, bi se evropske vlade soočile z vprašanjem, zakaj so zavračale diplomacijo, sprejele visoke energetske in industrijske stroške ter prevzele dolgoročne finančne obveznosti brez dosegljivega političnega izhoda.

Spor ne bi potekal le med levico in desnico, ampak tudi med vzhodnim krilom, ki bi zahtevalo nadaljnjo konfrontacijo, in članicami, ki bi želele normalizacijo odnosov.

Krizo legitimnosti poglablja očiten dvojni standard. EU je rusko uporabo sile obsodila s skoraj popolno gospodarsko in politično prekinitvijo, medtem ko ob ameriških vojnah v Iraku, Afganistanu in Libiji ter pritiskih na Iran in Venezuelo ni sprejela niti približno primerljivih ukrepov.

Podobno je evropska podpora Izraelu kljub postopkom in ugotovitvam mednarodnih institucij glede ravnanja v Gazi spodkopala trditev, da je evropska zunanja politika utemeljena na univerzalnem mednarodnem pravu. Posledica ni le moralna izguba, temveč zmanjšanje evropskega vpliva v globalnem jugu.

natoeu1.jpg

V zaostrenem scenariju bi ameriški neuspeh proti Iranu in umik z Bližnjega vzhoda razkrila evropsko varnostno odvisnost, multipolarni svet pa bi zmanjšal sposobnost EU, da drugim državam postavlja politične in gospodarske pogoje. Posamezne članice bi zato iskale lastne sporazume s Kitajsko, Rusijo, zalivskimi državami in BRICS. Skupna zunanja politika bi obstajala predvsem na ravni deklaracij,« ocenjuje AI in kot »multiplikator dezintegracije« navaja predvsem fenomen migracij v EU.

Posebej nevarno za EU bi bilo, če bi ena od večjih držav dobila vlado, ki bi začela sistematično zavračati skupna pravila. Potem bi se ta praksa »razširila v samo jedro EU.«

Takrat bi se »de facto konfederalizacija močno pospešila, saj »Komisija proti veliki članici ne bi mogla uporabiti enakega političnega in finančnega pritiska kot proti manjšim državam.«

Zanimiva je tudi primerjava evropske dezintegracije z razpadom nekdanje Jugoslavije.

eu_ukrajina_naslovna.jpg

»Primerjava z Jugoslavijo ni napoved nasilnega razpada, temveč opozorilo glede zaporedja politične dezintegracije. Po Titovi smrti so gospodarska stagnacija, dolžniška kriza, regionalne razlike in spor glede prerazporejanja postopoma uničevali legitimnost zveznega centra.

Republiške elite so podporo pridobivale s trditvijo, da skupni sistem koristi drugim na njihov račun.

V EU lahko podobno vlogo igra kombinacija energetskih stroškov, fiskalnih transferjev, migracij in različnih geopolitičnih interesov.

Migracije niso nujno glavni strukturni vzrok, vendar lahko postanejo najbolj čustveno in volilno učinkovita tema, prek katere se izrazi širše nezadovoljstvo.

Razlika je, da EU nima zvezne vojske in centralizirane države, zato je nasilni razpad malo verjeten; prav zaradi ohlapnejše strukture pa je postopni de facto razpad lažji,« ocenjuje umetna inteligenca.