22. julija se je praznoval dan vstaje naroda SR Slovenije

Na današnji dan se je vse od leta 1951 v (Socialistični republiki) Sloveniji praznoval dan vstaje naroda, ki je uradno obeleževal prvi oboroženi spopad z okupatorjem.

Ustreljen slovenski orožnik

Tega dne, leta 1941, so namreč pripadniki partizanske Rašiške čete v Tacnu ustrelili in hudo ranili slovenskega pomožnega policista in tolmača v nemški (policijski) službi Franca Žnidaršiča.

Žnidaršič, ki je bil pred vojno poveljnik orožniške postaje v Šentvidu, je v skladu s takratno (mednarodno) zakonodajo ostal na svojem delovnemu mestu in je bil posledično nevaren komunistični partiji. Slednja je bila namreč od avgusta 1921 prepovedana v predvojni Jugoslaviji, zaradi organizacije atentatov na državne predstavnike in pozivov k oboroženi revoluciji. Orožnik Žnidaršič je tako že pred drugo svetovno vojno preganjal komuniste in je poznal njihovo delovanje kot posameznike, zaradi česar je bil nevaren.

Že predhodni spopadi

Tako se je 22. julija dejansko praznovalo začetek državljanske vojne in ne začetek upora proti okupatorjev. Vsaj dva druga predhodna dogodka bi si bolje zaslužila praznovanje. 16. julija 1941 je bil v dolini Besnici, ob cesti Podgrad – Veliko Trebeljevo, dejansko ubit nemški okupatorski vojak s strani Zaloške partizanske grupe. To je prvi tak dogodek s strani partizanov, a še vedno ni prvi primer oboroženega upora proti okupatorju.

To se je dejansko zgodilo že 13. maja 1941 na Mali Gori pri Ribnici, ko so se trije pripadniki Tigra spopadli s italijansko policijsko patruljo, katero so sestavljali štirje karabinjerji in tri nekdanji jugoslovanski orožniki. Pozneje sta na pomoč prišla še dva italijanska vojaška oddelka, oborožena z minometi in mitraljezi. V spopadu je umrl eden izmed Tigrovcev, Danilo Zelen, ki je bil vojaški poveljnik organizacije, ki se je borila proti italijanskemu okupatorju na slovenskem ozemlju že dolgo pred PIF/OF; vse od leta 1927. A zaradi tega, ker je Tigr ni bil pod kontrolo komunistov, je bila njihova prva bitka (in žrtev) z okupatorjem leta 1941 zamolčana vse do leta 1991, ko se je osamosvojila Slovenija.

Drugje po Jugoslaviji

Podobno kot v Sloveniji so tudi v drugih jugoslovanskih republikah določili uradne dneve vstaje in sicer:
 dan vstaje naroda Srbije – 7. julija;
 dan vstaje naroda Črne gore – 13. julija;
 dan vstaje naroda Bosne in Hercegovine – 27. julija;
 dan vstaje naroda Hrvaške – 27. julija;
 dan vstaje naroda Makedonije – 11. oktobra.

Torej v dveh drugih republikah (Srbiji in Črni gori) naj bi se tako odpor pričel prej v Sloveniji. Pri tem je potrebno poudariti, da je Centralni komite Komunistične partije Jugoslavije šele 22. junija, ko je Nemčija napadla dotedanjo zaveznico Sovjetsko zvezo, pričel razmišljati o boju proti okupatorjem. Do tega dne so bili komunisti in nacisti uradno zavezniki.

4. julija se je v Beogradu sestal politični biro CK KPJ, ki je sprejel navodilo o pričetku splošnega ljudskega odbora. Na sestanku ni bil prisoten noben član CK KPJ iz Slovenije. Od leta 1956 se je ta dan obeleževal kot »dan borcev«.

12. julija je celotni CK CKJ izdal proglas o začetku vseljudskega upora proti okupatorjem:

»V boj proti fašistični okupatorski tolpi, ki hoče iztrebiti ne samo najboljše borce naroda, temveč Slovane na Balkanu sploh, ki hoče podjarmiti ves svet, ki hoče ustanoviti nad narodi najstrašnejšo vladavino, kar jih zgodovina pomni. V boj, ker je zdaj prišla ura, da strmoglavimo okupatorski fašistični jarem. V boj, ker to dolgujemo sovjetskim narodom, ki se bore tudi za našo svobodo. V boj, v poslednji boj za uničenje fašistične kuge!«

Na podlagi tega razglasa je nato 16. julija CK KP Slovenije ukazal Vrhovnemu poveljstvu slovenskih partizanskih čet, ki je bilo ustanovljeno 22. junija, da začne aktivnosti za začetek oborožene vstaje na Slovenskem.

Pri tem je potrebno tudi izpostaviti, da 7. julij obeležuje spopad v srbski vasi Bela Crkva (pri Krupanju), ko so srbski partizani ubili dva srbska orožnika. Torej tudi začetek srbske vstaje obeležuje spopad med rojaki.

Zakaj napačni datum?

Da se spopad na Mali gori ni obeležil kot pričetek vstaje, je jasen iz ideoloških razlogov. Manj jasno pa je, zakaj niso za dan vstaje določili 16. julij, ko so slovenski partizani dejansko usmrtili okupatorjevega vojaka.