REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Slovenija, Katalonija, Krim in Kosovo

Da bi bil nastanek neke nove države res uspešen, ni dovolj zgolj razglasiti neodvisnost. Potrebno je še veliko več in to sedaj na težji način spoznavajo tudi v Kataloniji. Prvič, niso vse odcepitve enake. Odcepite, ki se sprevržejo v razpad države so bistveno manj problematične za svet. In zato je bila slovenska pot v samostojnost - zahvaljujoč ostalim republikam nekdanje SFRJ - veliko lažja od na primer odcepitve Kosova ali Katalonije.

V trenutku, ko ves svet čaka na razplet katalonske krize, bi bilo potrebno pri razmisleku o katalonskem primeru nekoliko "ustaviti konje", in potem, ko so iz Slovenije v svet odhajali vzneseni in romantični pozdravi katalonski neodvisnosti in pozdravi "rojstvu države", razmisliti z bolj trezno glavo. Med primeroma Slovenije, Katalonije in še nekaterimi drugimi so seveda podobnosti, pa tudi resne razlike. Katalonska neodvisnost bo namreč, ne glede kako se bo odločil katalonski parlament, in to je sedaj že popolnoma jasno, ostala bolj ali manj le mrtva črka na papirju. Iz cele vrste razlogov.

Da bi bila razglasitev neke neodvisnosti res uspešna, namreč ni dovolj zgolj razglasiti neodvisnosti. Potrebno je še veliko več in to sedaj na težji način spoznavajo tudi v Kataloniji. Prvič, niso vse odcepitve enake. Odcepitve, ki se sprevržejo v razpad države, so bistveno manj problematične za svet. In zato je bila slovenska pot v samostojnost - zahvaljujoč ostalim republikam nekdanje SFRJ - veliko lažja od odcepitve Kosova ali Katalonije, denimo.

Drugič, zelo pomembno je, da matična država tvojo samostojnost prizna ali da vsaj da vedeti, da nima do teritorija tvoje države nikakršnih zahtev. V primeru Slovenije se je to zgodilo po ugotovitvi Badinterjeve komisije, da je SFRJ razpadla in zaradi oblikovanja ZRJ, ki je dala vedeti, da do ozemelj drugih republik nima ozemeljskih zahtev. Šele po tem je bila Slovenija, na primer, sprejeta v OZN. Na podoben način odcepitev Škotske ne bi bila sporna, ker je bil celoten proces dogovorjen z vlado v Londonu. Krim je tretja zgodba - tu je prebivalstvo bilo relativno enotno za odhod iz Ukrajine, čeprav je bila odcepitev izpeljana v nasprotju z določili mednarodnega prava.

Toda istočasno Krim ni potreboval mednarodnih priznanj, ki pa so za vsako državo, ki se odceplja, prav tako zelo pomemben temelj samostojnosti. Krim se je namreč pridružil Rusiji, mednarodno že priznani državi. Tudi Republika srbska, če bi se nekega dne odločila zapustiti BiH in pridružiti Srbiji, ne bi imela podobne težave s priznanji, ki jih sploh ne bi potrebovala, čeprav v tem trenutku grožnje z morebitno odcepitvijo ostajajo samo na verbalni ravni. Isto dejstvo demonstrira primer Kosova, ki je sicer razglasilo neodvisnost, vendar matična država neodvisnosti ni priznala, zaradi česa ima ta "de facto država" velike težave pri vstopu v mednarodne organizacije. Te dni je na primer odstopila od kandidature za članstvo v UNESCO. Kot državo pa jo - poponoma upravičeno, saj je de iure in po presoji Meddržavnega sodišča v Haagu to še vedno samo del Srbije pod mednarodno upravo - ne priznava niti slaba polovica držav sveta.

Vendar pa Katalonija ne more računati ne na izjemno pomembno "priznanje matice" in ne na priznanje drugih držav, še posebej pa ne članic EU, kar je eden od zelo pomembnih razlogov, zaradi katerih bo katalonska neodvisnost, četudi bo danes razglašena, ostala samo na papirju. Tu pa je seveda še en in prav tako pomemben razlog, zaradi česar katalonska odcepitev vsaj v tem trenutku ne more biti uspešna - pomanjkanje "de facto" nadzora nad lastnim ozemljem. Oblasti v Sloveniji, na Krimu, v določenem obsegu pa celo oblasti na Kosovu so imele v trenutku razglasitve neodvisnosti popoln ali vsaj obsežen nadzor nad lastnim ozemljem in institucijami. Slovenija je imela lastno policijo, vojsko, v pripravi je imela svoj lasten denar in ob umiku vojske iz Slovenije, kar se je zgodilo po ukazu predsedstva SFRJ, z glasom Janeza Drnovška in Borisava Jovića "za", ter Stipeta Mesića "proti" - je lahko zaživela kot res samostojna država. Kriterij "dejanskega nadzora" je bil vse do leta 1945, ko je postalo nenadoma pomembno, da država tudi nastane "v skladu z mednarodnim pravom" tudi ključni kriterij za določanje uspešnosti ali neuspešnosti vsake razglasitve neodvisnosti neke potencialne države. Vsega tega pa Katalonija, kjer osrednje oblasti s svojo policijo, vojsko in uradništvom lahko kadarkoli prevzamejo katerokoli regionalno funkcijo - preprosto nima.

Prav to je nedavno na spletni strani Boomberga ugotovil tudi Leonid Bershidsky, ki podrobno analizira in primerja primera odcepitve Krima in Katalonije. Izpodbija uveljavljeno prepričanje, po katerem naj bi se prebivalci Krima odločali "pod prisilo pušk", vendar med obema primeroma vidi nekaj bistvenih razlik, zaradi katerih Katalonija "ne bo uspela tam, kjer je uspel Krim."

"Glavna razlika med Španijo leta 2017 in Ukrajino leta 2014 je seveda v tem, da ukrajinska vlada preprosto ni bila dovolj močna, da bi vsilila izvajanje svojih zakonov. Dogodki na njenem vzhodu, kjer je Kijev dejansko poskusil s silo preprečiti odcepitev regij, so pokazali, da Ukrajina ne bo uspela s poskusom preprečitve odcepitve. V Španiji predsednik vlade Mariano Rajoy sicer vodi manjšinsko vlado, vendar to ni neka začasna ali prehodna vlada neke slabe, postrevolucionarne države. Ta država nadzoruje aparat izvajalcev zakonov ter armado, pri tem pa jo podpirajo glavni politični rivali in španski kralj. Dovolj močna je, da je iz referenduma o samostojnosti naredila travestijo, tako da je preganjala njihove organizatorje ter prekinjala 'glasovanje' in dovolj močna je, da nadaljuje s pregonom separatističnih voditeljev, če bodo nadaljevali z razglasitvijo neodvisnosti. Prav tako je dovolj močna, da zavrne mednarodno posredovanje. Sprejem takšnega posredovanja bi bila namreč napaka, priznanje slabosti pred slabim nasprotnikom," sklene komentator.

Temu ni kaj dodati. Razen morda pripombe, da so Katalonci tudi na svojem referendumu dosegli precej neprepričljiv rezultat in da njihov, čez noč sprejet zakon o referendumu o neodvisnosti sploh ni poznal praga minimalne udeležbe - kar tudi legitimnost njihovega referenduma postavlja pod resen vprašaj. Vse to so seveda razlogi, zaradi katerih je Slovenija uspela, Katalonija pa (vsaj tokrat) - ne bo.

Zanima nas tudi vaše mnenje - Kontaktiraj avtorja

igor.mekina123123@insajder.com