Slepota Nata

4. aprila je zveza NATO praznovala 75. obletnico.

Praznovali smo jo tudi v Sloveniji, z veliko trepljanja po ramenih udeležencev in hvalnicami, ob tem pa pozabili na krvave sledi, polne strupenega osiromašenega urana, ki jih je ta vojaški pakt pod taktirko ZDA pustil po vsej Evropi, Bližnjem vzhodu in Afriki, odkar se je odločil, da je njegova glavna dilema delovanje »out of area«, ali pa da bo »out of business«.

Da bo torej deloval zunaj ozemlja članic ali pa bo prenehal obstajati po koncu hladne vojne.

Nekdanja obrambna ministrica nam je ob tem zagotovila, da je vse to že daljna preteklost. Kajti NATO naj bi zadnjih 10 let menda skoraj izključno skrbel za varnost svojih članic.

»Pravzaprav moramo nekako narediti korak naprej od časa po koncu hladne vojne, zlasti seveda balkanskih vojn in Natovega posega proti zvezni republiki Jugoslaviji, ki se je zgodil leta 1999, ter tudi korak naprej od situacije v Afganistanu. Tam je bila afganistanska operacija, torej ISAF, delegirana zvezi Nato s strani Organizacije združenih narodov oziroma Varnostnega sveta. Potem je potekala še libijska operacija, ampak takih operacij Nato ne izvaja več. Ta sprememba v strateškem konceptu Nata se je zgodila že leta 2010, z večjim poudarjanjem Natovih obrambnih nalog. Potem pa sprememba po letu 2014, po ruskem zavzetju Krima, ko zveza Nato pravzaprav popolnoma opusti svoj pogled na ozemlja zunaj svojega področja, imenovana »out of area«, ter se začne ukvarjati predvsem z lastnim ozemljem in njegovo obrambo,« pravi Jelušičeva.

Ali je res tako?

Seveda ni. Prvič, NATO se v Ukrajini dobesedno bori proti Rusiji, hkrati pa še vedno vodi politiko širitve v vse smeri. Poglejmo samo na Balkan.

Poleg tega NATO v zadnjih dokumentih območje Azije obravnava celo kot svoje dvorišče.

In drugič, tudi če bi se NATO »samoomejil«, zakaj bi bilo to pomembno?

Nuclear and chemical war: 25 years after, NATO bombing still haunts Serbia — RT World News https://t.co/kyMVUpNijg 30 Mar, 2024 21:43
HomeWorld News
Nuclear and chemical war: 25 years after, NATO bombing still haunts Serbia
The US-led bloc used tons of depleted uranium ordnance pic.twitter.com/5hGonemjSX

— s.k.jayaraj s.k.jayaraj (@skjayarajskjay1) March 31, 2024

NATO, ki je nekoč že uzurpiral položaj in samovoljno napadal države brez mandata Varnostnega sveta OZN, bi to lahko storil znova, kadarkoli.

In to bo s strani drugih velikih sil vedno znova sprožalo protiukrepe.

Toda glavna težava, ki jo imajo članice Nata, je pravzaprav na drugem področju - v diplomaciji. Oziroma v popolni odsotnosti diplomacije in razumevanja sveta okoli sebe. V popolni slepoti in izgubi občutka za realnost.

Predstavljajte si, da Rusija in Kitajska plačata nacistom za strmoglavljenje demokratično izvoljene vlade v Mehiki s ciljem, da Mehika postane del njihovega vojaškega zavezništva in tam zgradita vojaško bazo z jedrskimi raketami. In potem Mehika z dronom napade Belo hišo. Bi se ZDA odzvale?

Opisani hipotetični scenarij je kot temo za razmislek na svojem Twitter računu ponudil Kim Dotcom, znani nemški investitor s stalnim prebivališčem na Novi Zelandiji. S tem je spomnil na ključno načelo, ki bi lahko preprečilo marsikatero vojno, če bi se ga držala večina državnikov in diplomatov. Treba je le »stopiti v čevlje drugega« (torej nasprotnika), kot radi rečejo na Zahodu – in nato svoja pričakovanja uskladiti s težnjami tekmecev.

Prav sposobnost razumevanja in iskanja kompromisne, obojestransko sprejemljive rešitve odlikuje odlične diplomate in tudi novinarje. Težava našega vse bolj ponorelega sveta je, da je ta vrlina - gledati na interese nasprotnika in jih razumeti - vse redkejša.

Objava znanega novozelandskega tviteraša me je spomnila na december 2007, ko se je nekdanji generalni sekretar zveze NATO in tedanji minister za zunanje zadeve Evropske unije Javier Solana v Ljubljani oglasil na obisku.

Po spletu srečnih okoliščin sem dobil termin za intervju. Ker sem vedel, da je čas omejen, sem Solani takoj zastavil nekaj malo težjih vprašanj, ki mu niso bila všeč, in to se je tudi videlo.

Za začetek sem ga vprašal, kako gleda na to, da je Evropska unija, ko gre za načela ozemeljske celovitosti držav ter pravico do samoodločbe in odcepitve, ravnala drugače v primeru večine naslednic nekdanje SFRJ, saj je zagovarjala »načelo nespremenljivosti meja«, medtem ko je le v primeru Srbije storila nasprotno in dovolila enostransko spremembo mednarodne meje zaradi odcepitve Kosova.

Ali ni to kršitev mednarodnega prava, sem ga vprašal?

»Ne! Ne mislimo (v EU), da gre za kršitev mednarodnega prava, treba je pogledati, kako je bilo kaj narejeno. Verjamem pa, da bi z dogovorom in intervencijo lahko našli rešitev za končni status mednarodne skupnosti, ki ima glede tega tudi svoje obveznosti«, je odgovoril Solana.

Pripomnil sem, da EU pravzaprav ne čaka na noben dogovor, »ker ste se že odločili, da boste priznali novo državo«. In to zagotovo ni »sporazum«, ki temelji na soglasju, sem spomnil Solano.

»Ne, ne gre za sporazumno rešitev, ki bi jo podprla vsa mednarodna skupnost, je pa odločitev, ki jo bo verjetno podprla solidna večina mednarodne skupnosti. Gre za države, ki ob delovanju v isti smeri poskušajo najti rešitev za problem, ki pripada Evropi,« je že nekoliko nervozno pojasnil Solana.

Vrnil sem žogico z vprašanjem, ali ne bi takšna »rešitev« odprla novih pasti za skupno zunanjo politiko EU, a je Solana samozavestno odgovoril, da bo »Evropska unija ostala enotna in delovala enotno«.

Nato sem mu zastavil na videz nenavadno vprašanje: Ali si lahko predstavlja (na tem mestu mi v besedo vskoči Solana s pripombo, da si »lahko predstavlja karkoli«) situacijo, v kateri bi na primer Šanghajska organizacija za sodelovanje (SCO) bombardirala Španijo in nato pomagala Baskom ustanoviti samostojno državo na ozemlju današnje Španije? Ali bi tudi v tem primeru menili, da je to čisto v redu in da ne gre za kršitev mednarodnega prava?

Vprašanje je razjezilo Solano; besen je vstal in nameraval končati pogovor. Kava v skodelici, ki je bila pred njim na mizi, se je razlila čez rob.

»Ali lahko prosim spremenimo temo? Ker imamo le še nekaj minut,« se je v pogovor vmešala Cristine Galjak, tiskovna predstavnica Javierja Solane. Vmes se je Solana nekoliko zbral, se spet usedel in dodal: »Ne, ne, naj kar vpraša, to so inteligentna vprašanja.«

Ponovil sem vprašanje: Ali si torej lahko predstavlja, da bi Šanghajska organizacija za sodelovanje bombardirala Španijo zaradi baskovskega vprašanja?

»Ali sploh veste, kaj je Šanghajska organizacija za sodelovanje?« je vrnil vprašanje Solana. Odgovoril sem pritrdilno – da gre za »organizacijo, katere namen je predvsem gospodarsko sodelovanje članic«, čeprav ima »vse več vojaških elementov«.

»Dobro je, veste. Ne, ne morem si predstavljati, da bi ŠOS, ki niti ni vojaška organizacija, naredila kaj takega,« je na koncu dejal Solana. Jasno je bilo, da od njega ni mogoče pričakovati, da se bo znal postaviti »v kožo (čevlje) drugih«.

Kljub temu sem še enkrat poskusil: če bi Kosovo postalo neodvisna država, ali bi lahko vsaj Kosovska Mitrovica, kjer živijo večinoma kosovski Srbi, ostala del Srbije? Ker če se lahko odcepijo vsi »neSrbi«, zakaj se ne bi mogli tudi Srbi?

»Ne morem govoriti o tem, ker bodo danes pogajanja na to temo, potem pa bo odločal Varnostni svet ZN. O tem bi lahko govorili šele jutri,« se je izmikal Solana.

Niti dva meseca nista minila in 17. februarja 2008 je Kosovo razglasilo neodvisnost. Washington je vladi v Ljubljani na predvečer slovenskega predsedovanja EU poslal natančna navodila, kaj morajo države Evropske unije storiti v zvezi s tem, predvsem pa, da je treba novo državo priznati čim prej, kar generalnemu sekretarju ZN omogoča, da izjavi, da se je »dejansko stanje na terenu spremenilo«.

"Videos released by the Russian Ministry of Defense on April 5 show Su-34 fighters using 500-kilogram ODAB-500 high-explosive bombs with thermobaric warheads against fortified positions of Ukrainian forces. pic.twitter.com/sHmIFv9JQs

— Djole (@onlydjole) April 7, 2024

Istega leta je bila »kosovska domina« eden od vzrokov za krizo in vojno v Gruziji; šest let pozneje je prišlo do državnega udara in vojne v Ukrajini, kjer je pomembno vlogo odigral »kosovski precedens«.

Še leta 2007 se je Solani zdelo nemogoče, da bi se nekakšna ŠOS lahko in upala zoperstaviti zahodnim silam in zaradi Baskije bombardirati na primer Španijo. Ali pa zaradi Katalonije.

Takih oboroženih posegov skorajda ne bomo doživeli, ker Španijo »pokriva« dežnik pakta NATO; tudi sam SCO ne kaže želje delovati izven ozemlja svojih članic, za razliko od Nata, ki se zdaj širi celo na Japonsko.

A to ni bistvo – bistvo je, da se je Solani, Špancu, zdelo bogokletno in skrajno žaljivo, da lahko regionalna organizacija določa, kako naj Madrid ravna s svojo manjšino, ali celo prizna Baskijo kot neodvisno državo, medtem ko sta na drugi strani ene regionalne organizacije (NATO), katere generalni sekretar je bil Solana, in druge regionalne organizacije (EU), katere visoki predstavnik za zunanjo politiko je bil takrat Solana - s Srbijo ravnali natanko tako.

Enako so politiki Zahoda ostali »slepi in gluhi« za argumente o nevarnosti širitve NATO pakta na Ukrajino, čeprav si sami ne znajo niti predstavljati nečesa, kar je v svojem miselnem eksperimentu ponudil Kim Dotcom –, da sta »Rusija in Kitajska plačala nacistom, da strmoglavijo demokratično izvoljeno vlado v Mehiki s ciljem, da postane del njihovega vojaškega zavezništva in nato zgradijo še vojaško oporišče z jedrskimi raketami v Mehiki«, da bi »Mehika napadla Belo hišo z dronom.«

Ali kdo verjame, da bi Washington ob takšnem razvoju dogodkov ostal pasiven, poslal pritožbo Varnostnemu svetu ZN in po vetu Kitajske in Rusije svetu in lastni javnosti sporočil, da ameriška vlada »zaradi spoštovanja mednarodnega prava in suverenosti Mehike v zvezi s to težavo« - ne more storiti ničesar, ampak čisto nič?

Seveda ne. Navsezadnje tudi zdaj, ko ni več predsednik, Donald Trump sanja o tem, da bi zaradi problema z mamili poslal ameriško vojsko v Mehiko, in gotovo bi tudi predsednik ZDA iz nasprotnega političnega tabora, demokrat, ne opazoval ustvarjanja »antiAmerike« na ameriških mejah s prekrižanimi rokami. Zakaj so potem vsi to pričakovali od Rusije? In to pričakujejo od Srbije?

Akcija v mednarodni politiki vedno prinese s seboj reakcijo.

Ukrepi NATO pakta so pripeljali do predvidljive reakcije Rusije, Kitajske, Irana in drugih držav. In celo Šanghajska organizacija za sodelovanje postaja v današnjem svetu vse pomembnejša in dobiva vse več »varnostnih« elementov. Morda bodo kmalu ustanovili celo svoj »Varnostni svet«. NATO je SCO sicer že opredelil kot »grožnjo«.

Organizacija, ki jo je Solana pred 16 leti zanemarjal, zdaj postaja vse pomembnejši steber varnosti. Države Bližnjega vzhoda se že obračajo stran od ZDA proti Rusiji in Kitajski in svet se hitro spreminja.

In vse to se dogaja prav zato, ker evropske države, v primeru Srbije in podobnih primerih, niso bile sposobne »stopiti v tuje čevlje«, da bi enako merile pravice vseh držav. Nedavni primer odločanja v Svetu Evrope, kjer večina držav brani celovitost Ukrajine, Gruzije in Moldavije, ne pa tudi Srbije, razkriva, da te iste države niso sposobne »stopiti v čevlje« sogovornikov in obravnavati podobne probleme na enak način.

In prav to pomanjkanje empatije in diplomacije in zavračanje priznavanja legitimnih pravic vseh držav je bistvena pomanjkljivost članic zveze NATO.

Sledovi, ki jih NATO pušča za seboj, so krvavi, svet pa zaradi takšnega ravnanja potiska vse bolj proti vojnam, ki bi lahko uničile ne samo Evropo, pač pa ves svet.