Šarčev zdrs

Slovenska vlada je »prepoznala« Guaidoja za začasnega predsednika Venezuele.

Ko sem prebral ta groteskni stavek v zadnjem sporočilu slovenske vlade, si nisem mogel, da se ne bi na glas nasmejal.  

Toda v resnici je to, kar so sporočili slovenski javnosti, res žalostno - ne pa smešno.

»Prepoznati« je mogoče prijatelja na ulici ali pa tatu na tiralici, vlade pa se – enako kot države – zgolj priznavajo.

PRIZNAVAJO, ne »PREPOZNAVAJO.«

»Priznanje vlade« in »priznanje države«, to so poglavja v vseh spodobnih učbenikih mednarodnega prava. Ne obstaja pa poglavje o »prepoznanju vlade.«

V naši vladi očitno še akta o priznanju marionetnega režima ne znajo sprejeti tako, da se jim ne bi smejal ves svet.

Naša uboga država skupaj z ministrstvom za zunanje zadeve, ki ga vodi očitno nesposobni »ustavni pravnik« (ne pa mednarodni) Miro Cerar namreč niti tega, kar je menda naredila, ni znala napisati v »mednarodno-pravno« ustreznem terminu.

Vlada je torej s svojim zadnjim sklepom – sprejela popolno neumnost.

Morda pa je celo namerno sprejela neko popolnoma nerazumljivo besedno zvezo, s katero je želela zadovoljiti tako kritične in zadržane v koaliciji (Levico, SD in Desus) kot tisto večino držav iz EU, ki so Guaidoa že »priznale« za »začasnega predsednika« države.

Vendar pa je tudi v primeru, da se je odločila, da z besednim skropucalom prikrije svojo odločitev, to ne bo odvezalo odgovornosti za hude kršitve mednarodnega prava, ki jih je država v našem imenu s tem naredila. In za katere lahko nekega dne tudi odgovarja.

S »prepoznanjem« Guaida so zgolj padle maske s te vlade. Razkrinkani so bili pravi cilji vlade, prikriti z lažno »humanitarnostjo.«

Poglejmo nekoliko bolj natančno - kaj je torej naredila Slovenija?

Za trenutek je potrebno odmisliti lažne »humanitarne« razloge, ki jih navajajo Cerar & Co.

Bistveno pa je to: država je predvsem prekršila nekatera temeljna načela mednarodnega prava in mednarodnih odnosov. S svojo potezo se je vmešala v notranje zadeve Venezuele. Priznanja držav in vlad imajo v danes prevladujoči teoriji sicer samo deklarativen učinek, toda v praksi so ti učinki pogosto lahko tudi »konstitutivni« - odločajo o obstoju ali neobstoju neke vlade ali države in so zato še toliko bolj pomembni.

Slovenija je s svojo potezo tudi prekršila Ustanovno listino OZN in načelo neintervencije. S priznanjem samooklicanega politika opozicije, ki ni bil izbran na volitvah in za katerega je glasovalo natanko nič Venezuelcev je prekršila tudi vsa demokratična načela in predvsem kogentno normo – temeljno načelo o pravici do samoodločbe.

Poteptala je tudi temeljno načelo o suverenosti držav, ki je, kot piše eden od teoretikov mednarodnih odnosov, »najbolj pomembna norma v mednarodni politiki, katere namen je zmanjšati možnost vojn in vzpodbujanja miroljubnih odnosov med narodi.«

Slovenija je s to potezo zato spodkopala tudi tista načela mednarodnega prava, ki so njej sami omogočila nastanek in mednarodno priznanje. Zaradi takšnih potez, kot jo je naredila Slovenija, se države oborožujejo in rešitve iščejo tudi v vojnah. Slovenija je v nasprotju z določili svoje ustave torej dala pospešek vojnam in nasilju.

Ob tem pa se je pridružila manjšini v svetu, ki s svojo politiko mednarodnih intervencij in vojn zelo ogroža mednarodni mir in stabilnost. Tudi v tem trenutku namreč več kot 75 odstotkov držav sveta Nicolasa Madura še vedno priznava za zakonitega predsednika Venezuele.

Pri tem se je vlada sedaj celo sklicevala na »linijo nasledstva«, po kateri naj bi bil Juan Guaido nekakšen zakoniti predsednik države. Kakor da bi bil Guaido, ko ga pred nekaj tedni ni poznalo več kot 81 odstotkov Venezuelcev nekakšen - prestolonaslednik.

Da to ne drži, smo že pojasnili s citiranjem venezuelske ustave. Predvsem pa je to zadeva, ki je stvar Venezuelcev, njihovih organov in v skrajnem primeru sodišč - ne pa nekaj, o čemer bi morala odločati Slovenija.

Bi si v Sloveniji želeli, da na primer druge države, morda ob naslednjih protestih na ulicah (kot leta 2012-2014) nenadoma pričnejo enega od voditeljev opozicije »priznavati« za predsednika države? Ali pa da dajo v nič odločitve našega ustavnega sodišča, češ da te odločitve itak sprejemajo sodniki, ki so preveč pod vplivom te ali druge politične opcije?

Pri vsem skupaj je precej presenetljivo, da je na tako pomembnem zunanjepolitičnem testu v popolnosti pogrnil tudi Marjan Šarec.

Marjan Šarec res govori iz glave (zadnjič sem ga poslušal v gledališču v Kranju) in se dobro znajde, ko odgovarja novinarjem. Ampak pri tej zadevi si je znova prislužil »sedi, ena.« Tu se je Šarec zapletel in zdrsnil. In bojim se, da pri tem izpitu ni popravcev. Ne za Šarca in ne za državo.

Žalostno je videti, ko si mlad in obetajoč politik s kršitvijo mednarodnega prava že takoj na začetku svoje poti tako povsem po nepotrebnem umaže politično kariero.

Usoda Dimitrija Rupla, umazanega z »Vilniuško izjavo« bi mu lahko bila v opomin. Glede na to, da EU o priznanju Guaidoja ni zavzela enotnega stališča, bi si lahko dovolil nekoliko več razmišljanja s svojo glavo. Vendar je zunanja politika nekoliko težje področje. Šarčev zdrs med kršitelje mednarodnega prava kaže, da prebiranje Radarja in zgodovinskih knjig žal ni dovolj za razumevanje silnic geopolitike.

Kaj je torej razlog za to hudo napako Marjana Šarca in slovenske vlade? Bojim se, da ne gre zgolj za vazalno in tradicionalno udinjanje slovenskih politikov močnim tujcem, kar je nekako že v slovenski navadi, pač pa še za nekaj globljega. Gre tudi za globoko vcepljeno prepričanje o lastni, slovenski in evropski »superiornosti«, na podlagi katere ima tudi Slovenija pravico in dolžnost, da prinaša »svobodo« po vsem svetu.

John J. Mearsheimer nekje pravi, da gredo »narodi včasih celo nad občutek superiornosti do drugih narodov in nato končajo v nasilju do svojih tekmecev.« To imenuje hipernacionalizem. Gre za prepričanje, da drugi narodi »niso samo inferiorni, temveč nevarni in da je z njimi potrebno postopati trdo in celo brutalno.«

To okrepi prepričanje liberalnih držav, da se pogosto podajo v križarske bitke po vsem svetu. Točno takšne, ki potem državam prinašajo samo še večje katastrofe – od Afganistana do Iraka, Libije, Sirije in sedaj tudi Venezuele.  

Hipernacionalizem je značilen predvsem za ZDA. Toda v tej vlogi osvoboditeljev in »naprednežev« se zelo radi vidijo tudi slovenski politiki, ki v vlogi ameriških lakajev zelo radi tiho in ponižno stopajo po isti poti v propad. Vodenje politike liberalne hegemonije, vtikanje nosu v zadeve drugih, »osvobajanje« manj srečnih, primitivnih, neciviliziranih ali pa zgolj »zaslepljenih s socializmom« in podobno, to je nekaj, kar je temu političnemu razredu pač zelo blizu.

Štirinajsti februar leta 2019 je zato žalosten dan za slovensko državo in diplomacijo. To je dan, na katerega se je Slovenija – skupaj z drugimi članicami EU - s tem postavila na stran ZDA, velesile, ki z nezakonitimi in nehumanimi sankcijami zoper Venezuelo izvajajo politiko mednarodne intervencije in ob tem celo grozijo z uporabo sile, kar je prav tako absolutno prepovedano.

Povedano drugače – Slovenija se je v tem spopadu postavila na stran nasilneža, ki drži za vrat in napada svojega miroljubnega soseda - in ne na stran žrtve.

Izbrala je napačno stran zgodovine, podobno kot že večkrat, zadnjič pred tem s sramotnim Ruplovim pristankom na Vilniuško izjavo.

Nezakonitega »priznanja«, ki je zaradi hudih kršitev mednarodnega prava itak »mrtvorojeno«, oziroma je »null and void«, kot temu rečejo pravniki, pa na vso srečo ni potrebno »priznati« tudi drugim državam.

Še manj pa smo tudi državljani, ki razmišljamo s svojo glavo dolžni »priznavati« nezakonite odločitve lastne države.

S priznanjem Slovenije se namreč ni spremenilo prav nič. Položaj Slovencev v Venezueli bo verjetno še težji, to je verjetno edini praktični »uspeh« te politike. Slovenija bo pač natisnila še nekaj potnih listov več, desne stranke pa bodo te imigracije vesele.

Toda Nicolas Maduro bo še naprej predsednik Venezuele, Juan Guaido pa bo še vedno zgolj predsednik parlamenta in samooklicani »predsednik« Venezuele.