REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Ruska (samo)obramba

Napad Rusije na Ukrajino ni bil »agresija«. Zato so obsodbe Rusije zaradi domnevno »nezakonite agresije«, ki jih v en glas ponavljajo zahodni politiki in analitiki - neutemeljene in napačne. Njena vojna je obrambna in zato so tudi pozivi k miru, ki Rusijo v isti sapi obsojajo zaradi »agresije« – v resnici zgrešeni.

»Za Slovenijo ni dvoma, da je Ukrajina žrtev, Rusija pa agresor, zato bomo Ukrajini še naprej pomagali na vse možne načine,« je ob obeležitvi prve obletnice »neizzvane ruske agresije« dejal slovenski premier Robert Golob.

»Za Slovenijo ni dvoma, da je Ukrajina žrtev, Rusija pa agresor, zato bomo Ukrajini še naprej pomagali na vse možne načine,« je ob obeležitvi prve obletnice »neizzvane ruske agresije« dejal slovenski premier Robert Golob.

Takšnih izjav, kot jajce jajcu, je v zadnjih dneh kar mrgolelo po vsej Evropski uniji. Tudi britanska rock legenda Roger Waters je med govorom v Varnostnem svetu Združenih narodov, čeprav naklonjen Rusiji, rusko vojaško akcijo označil za »nezakonito«.

In ali je res tako? In, če je res »nezakonita« - ali to avtomatsko pomeni, da je tudi neupravičena?

Poglejmo odgovore na to vprašanja najprej z vidika mednarodnega prava.

Ustanovna listina OZN dovoljuje zakonito uporabo vojaške sile v dveh primerih: ko jo dovoli Varnostni svet in ko se legitimno uporablja v samoobrambi.

Med svojo posebno vojaško operacijo se je Rusija sklicevala na drug primer, poglavje VII, 51. člen Ustanovne listine OZN: »Nič v tej listini ne posega v inherentno pravico do individualne ali kolektivne samoobrambe v primeru oboroženega napada na člana Združenih narodov, razen če Varnostni svet sprejme ukrepe, potrebne za ohranjanje mednarodnega miru in varnosti...«

Rusija je z vojaško silo posredovala 24. februarja 2022, po osemletni ukrajinski državljanski vojni, da bi pred napadom obranila pretežno ruski regiji Doneck in Lugansk.

Rusko posredovanje v Ukrajini bi lahko šteli za zakonito, ker so imele neodvisne države pravico poklicati na pomoč Rusko federacijo, države pa imajo pravico do samoobrambe, ne glede na to, ali so članice OZN ali ne.

Moskva je neodvisnost osamosvojenih republik priznala šele 21. februarja 2022. Posredovala je brez pooblastila Varnostnega sveta, zavedajoč se, da bodo ZDA, Velika Britanija in Francija verjetno vložile veto.

Ruski kritiki trdijo, da člena o samoobrambi ni mogoče uporabiti za Doneck in Lugansk, ker sta formalno še vedno del Ukrajine in ne samostojni državi, članici OZN. Rusija pa je država in članica OZN; vendar v času začetka posebne vojaške operacije - oboroženega napada na Rusijo ni bilo.

Zato po ustanovni listini OZN rusko vojaško posredovanje pomeni »agresijo«.

Po drugi strani pa tisti, ki zagovarjajo dejanja Rusije, opozarjajo na drug zorni kot – ker državam ni prepovedano zaprositi za pomoč tujih sil na svojem ozemlju, bi lahko osamosvojeni republiki Doneck in Lugansk na svoje ozemlje povabili tuje (ruske) sile, ker so bili takrat že samostojne države.

Tu je pomembno razumeti – kaj ustvari samostojno državo?

V skladu s Konvencijo iz Montevidea iz leta 1933 mora »država kot oseba mednarodnega prava imeti naslednje kvalifikacije: stalno prebivalstvo, opredeljeno ozemlje, vlado in sposobnost vstopanja v odnose z drugimi državami.« Ključen je tudi 3. člen konvencije: »Politični obstoj države je neodvisen od priznanja drugih držav.«

Ključen je tudi 3. člen konvencije: »Politični obstoj države je neodvisen od priznanja drugih držav.«

To pomeni, da nobeni drugi državi ni treba priznati njihove neodvisnosti, če so izpolnjeni zgornji kriteriji.

Doneck in Lugansk sta po črki konvencije iz Montevidea izpolnila vse štiri potrebne pogoje. In ker sodobno mednarodno pravo pravi, da je priznanje države samo »deklaratorno« in ne »konstitutivno« dejanje, ni pomembno, koliko držav je priznalo obe republiki, ker so s priznanjem dokazale svojo sposobnost interakcije z drugimi državami - Rusijo, Sirijo in Severno Korejo.

Skratka, rusko posredovanje v Ukrajini bi lahko šteli za zakonito, ker so imele neodvisne države pravico poklicati na pomoč Rusko federacijo, države pa imajo pravico do samoobrambe, ne glede na to, ali so članice OZN ali ne.

Toda na tej točki se znova zaplete.

Meddržavno sodišče. Vir: Posnetek zaslona, Twitter
Če matica ne dovoli odcepitve pa se seveda kršita njena suverenost in ozemeljska integriteta.

Čeprav nekateri teoretiki trdijo, da je bilo od Montevidea in leta 1933 do danes »veliko pravnih dogodkov«, kot je »svetovalno mnenje Meddržavnega sodišča iz leta 2010 o intervenciji na Kosovu, odločitev kanadskega vrhovnega sodišča iz leta 1998 o odcepitvi Quebeca in mnnje ICJ iz leta 1986 v primeru Nikaragve«, je pravna situacija pravzaprav jasna – enostranske odcepitve »izven kolonialnega konteksta« niso dovoljene, vsaka odcepitev, ki je ne odobri matična država, pa se šteje za nezakonito.

Nov, dodaten pogoj namreč je, da mora nova država nastati v skladu z določili mednarodnega prava. Če matica ne dovoli odcepitve pa se seveda kršita njena suverenost in ozemeljska integriteta.

To po oceni ICJ velja za druge države, ki takih entitet ne bi smele priznati, ne pa za samo entiteto, ki se odceplja.

To vemo tudi na podlagi primera Kosova. Kosovo ima priznanja skoraj polovice članc OZN, a ne tudi srbskega.

Prav zato članice Evropske unije in ZDA nenehno pritiskajo na Srbijo in zahtevajo, da de jure ali de facto prizna Kosovo kot neodvisno državo.

In ne, Meddržavno sodišče v Haagu ni dovolilo odcepitve Kosova – spremenilo je celo vprašanje, ki mu je bilo postavljeno s strani GS OZN in potem odločalo le o sprejemu kosovske deklaracije, ne pa o odcepitvi in še manj o nastanku nove države. Zadnji trik, ki so si ga izmislili evropski posredniki za Srbijo je zato predlog, po katerem Srbija ne bi več nasprotovala vstopu Kosova v vse mednarodne organizacije. Regionalne – in univerzalne.

In ne, Meddržavno sodišče v Haagu ni dovolilo odcepitve Kosova – spremenilo je celo vprašanje, ki mu je bilo postavljeno s strani GS OZN in potem odločalo le o sprejemu kosovske deklaracije o neodvisnosti, karikirano bi lahko dejali o pravici skupine ljudi (ne parlamenta Kosova!), da pač objavi neko besedilo - ne pa o zakonitosti odcepitve in še manj o upravičenosti nastanka nove države.

Zadnji trik, ki so si ga izmislili evropski posredniki za Srbijo je zato predlog, po katerem Srbija ne bi več nasprotovala vstopu Kosova v vse mednarodne organizacije. Regionalne – in univerzalne.

Ker v OZN lahko vstopijo samo države, bi to pomenilo, da bi se Srbija strinjala s priznanjem Kosova kot posebne države. To je v nasprotju s srbsko ustavo in predsednik Srbije je to možnost, kljub grožnjam iz EU – že zavrnil.

Če to drži, potem ni težko ugotoviti, da rusko priznanje novih republik in intervencijo v skladu z določili veljavnega mednarodnega prava ni mogoče označiti za zakonito, čeprav ni dvoma, da je ruska pravna podlaga veliko močnejša od podobnih intervencij, začenši od napada držav zveze NATO na ZRJ do intervencij ZDA v Iraku, Libiji, Siriji...

Toda ob tem znova ne moremo mimo dejstva, da je Rusija v primeru priznanja dveh osamosvojenih republik v Ukrajini – kvečjemu ponovila to, kar so pred tem naredile zahodne države v primeru Kosova.

In ne, ne gre za popolnoma različna primera, kot nas prepričujejo nekateri politiki in analitiki. S stališča mednarodnega prava gre za istovetne situacije.

Pri presoji ruskega primera bi seveda lahko navedli še veliko drugih argumentov, ki bi lahko podprli rusko intervencijo.

To so osemletno bombardiranje prebivalstva Donecka, izigravanje mednarodnih sporazumov, grožnja z napadom na Doneck, ki bi zagotovo odnesla življenja številnih prebivalcev, med njimi tisočev državljanov Rusije in tako naprej.  

18. - 20. februar 2022, skoraj teden dni pred začetkom ruske posebne vojaške operacije, poročila opazovalcev OVSE: Ukrajinske sile so kršile premirje in potrojile obstreljevanje mest osamosvojenih proruskih republik. Vir: Posnetek zaslona, Twitter

Vendar gre v teh primerih znova za argumente na ravni R2P oziroma »pravice do zaščite«, in utemeljevanje »humanitarne intervencije«, kar so uveljavljale zahodne države ob svojih intervencijah v ZRJ, Aziji in Afriki.

Ti argumenti po strogi črki mednarodnega prava znova niso veljavni razlog za intervencijo brez dovoljenja Varnostnega sveta.

Ne v primeru Kosova in ne v primeru ukrajinskih republik.

21. - 22. februar 2022: Še vedno se ni začela operacija ruskih sil, a so zato ukrajinske sile - kot kažejo poročila opazovalcev OVSE - pričele intenzivno napadati in obstreljevati območje osamosvojenih rusko govorečih republik. Vir: Posnetek zaslona, Twitter

Toda na strani Rusije je še en argument, ki ga ne bi smeli pozabiti.

Ko neka država ali skupina držav vztrajno krši pravila, potem prizadeta država – običajno v vojnah – nima druge možnosti, kot da poseže po isti metodi, da bi znova vzpostavila red.

Znano je, da so SAD z zvezniki izvršile več od 469 podobnih intervencij in kršitev teritorialne integritete drugih držav – brez posledic.

Znano je tudi, da je Ukrajina prva prekršila pogodbe o prijateljstvu z Rusijo, na podlagi katere ni smela uvajati diskriminacije do ruskega prebivalstva.

Ko neka država ali skupina držav vztrajno krši pravila, potem prizadeta država – običajno v vojnah – nima druge možnosti, kot da poseže po isti metodi, da bi znova vzpostavila red. V takih pogojih lahko država uporabi tudi retaliacijo ali represalije.

V primeru kršitve mednarodnih pogodb je v mednarodnih odnosih zelo pogosto edina sankcija kvečjemu – odpoved pogodb.

A kako naj se s tem reši problem ukrajinskih napadov na Donbas ali ogrožanja Rusije z lanserjev raket z ozemlja Ukrajine v režiji NATO pakta? Nemogoče. Pomoči tudi ni mogoče pričakovati s strani VS OZN.

Mednarodno pravo nima rešitev. Ta vprašanja se ne dajo rešiti s tožbami, ker celo, če neko sodbo dobiš – ni svetovnega »izvršitelja«, ki lahko vsili voljo nasprotni stranki. In ne pozabimo, da je Rusija vse do zadnjega poskusila spor rešiti s pogajanji.

Za njihov neuspeh je kriv »kolektivni Zahod.«

V takih pogojih lahko država uporabi tudi retaliacijo ali represalije.

Represalije se praviloma uporabljajo v vojnem času, a toda podobnosti obstajajo.

Tudi danes smo že na pragu svetovne vojne.

Represalije v mednarodnem pravu predstavljajo »ukrepe, s katerimi se odgovarja na protivpravne akte ene države, tudi s kršenjem pravil mednarodnega prava« in kot take predstavljajo skrajnje sredstvo, da se druga država odvrne od protivpravnih dejavnosti.

Oziroma, kot Petrič, Agius in Zidar zapišejo v Pravu mednarodnih pogodb so retorzije »ukrepi države, sprejeti proti drugi državi, vendar niso v nasprotju z mednarodnimi obveznostmi, npr. prekinitev diplomatskih odnosov. Obstajajo tudi represalije, ki so odgovor na nelegalno dejanje druge države in so v nasprotju z mednarodnimi obveznostmi, vendar jih nelegalnost prvotnega dejanja opraviči.«

Najbolj drastični primeri so, denimo iz časa druge svetovne vojne, ko so nemški okupatorji ubijali »bandite« ali ujete vojake v nasprotju z mednarodnim pravom. Edina možnost v takšnem primeru je bila – odgovoriti z enakimi likvidacijami nemških ujetnikov.

To bi običajno veljalo za nezakonito – a je bilo zaradi predhodne nezakonitosti ravnanja Nemcev razglašeno za zakonito.

Povedano drugače – ZDA, ki se ponašajo z več kot 400 intervencijami po svetu in na koncu še z mednarodnim priznanjem Kosova nimajo nobene moralne pravice, da Rusiji očitajo kršitev mednarodnega prava, če so Rusijo prisilile, da se je z morda nelegalnimi ukrepi odzvala na nelegalne ukrepe druge strani.

V tem primeru je ta nelegalnost ruskega postopanja, kot ugotavljajo slovenski avtorji – opravičljiva. Lahko jo vidimo tudi celo kot ukrepanje, katerega namen je ne spodkopati, pač pa povrniti moč mednarodnega prava.

Na strani Rusije pa je še en argument – pravica do preventivnega napada v okviru pravice do samoobrambe. Ta termin so ZDA velikokrat zlorabile, zato je danes podcenjen.

Toda namere Ukrajine, da ponovno osvoji Krim so bile jasne, prav tako želja, da si pridobi jedrsko orožje in vstopi v do Rusije sovražni pakt. Ukrajina je leta 2021 že dobila status MAP.

V tem primeru je ta nelegalnost ruskega postopanja, kot ugotavljajo slovenski avtorji – opravičljiva. Lahko jo vidimo tudi celo kot ukrepanje, katerega namen je ne spodkopati, pač pa povrniti moč mednarodnega prava.

Ko bi postala članica NATO, bi Rusija in svet, kot je to jasno demonstriral Vladimir Putin pred skupino novinarjev pred začetkom vojne - zdrsnila v jedrsko vojno. Nihče mu ni znal odgovoriti, kako rešiti to dilemo.

Ruska posebna vojaška operacija je to preprečila.

Rusko intervencijo zato lahko iz tega zornega kota, čeprav na prvi pogled krši pozitivno mednarodno pravo, označimo za upravičeno, kot ravnanje, ki je edini logičen in primeren odgovor na kršitve drugih velikih sil, ki so začele s spodkopavanjem mednarodnega prava.

In to je tisti zadnji, a najpomembnejši argument v korist ruske intervencije, ki ga kritiki zelo radi prezrejo.

Ne moremo namreč mimo vprašanja, ali bi bilo mogoče rusko posredovanje, celo če bi ga obsodili kot »nelegalnega«, označiti vsaj za legitimno in upravičeno?

In ravno v tem grmu se skriva zajec, saj so številni zahodni strokovnjaki intervencijo držav Nata proti ZRJ leta 1999 (tedaj neupravičeno) ocenili kot nezakonito a legitmno, leta 2022 pa na to možnost - pozabili.

Pred to anomalijo vztrajno svari ameriški profesor mednarodnih odnosov John Mearsheimer.

»Na Zahodu, predvsem v Evropi in ZDA, vodilni mediji, namesto da bi za povzročitev te krize krivili NATO in Zahod, iz očitnih razlogov raje krivijo Vladimirja Putina. Toda če pogledate na zahodno poloblo, vidite, da obstaja tudi Monrojeva doktrina. Skratka, Amerika ne verjame, da imajo države zahodne poloble pravico do lastne zunanje politike. V času kubanske raketne krize, ko sem bil mlad, nismo mislili, da ima Havana pravico povabiti Sovjetsko zvezo, da namesti svoje rakete na Kubi. Zdaj pa isto pravilo, ki ga ZDA uporabljajo na zahodni polobli, uporabljajo tudi Rusi v zvezi z Ukrajino. Z ruskega vidika bi Ukrajina, če bi postala del Nata, pomenila eksistencialno grožnjo Rusiji. To je razlog, zakaj je Putin aprila 2008 potegnil 'črto v pesku'. Opozoril je, da bi to pomenilo grožnjo za preživetje Rusije. Vse, kar se je zgodilo po tem, ustreza tej temeljni paradigmi,« poudarja profesor Mearsheimer, vodilni teoretik realistične šole mednarodnih odnosov.

Ali, še bolj neposredno, kot pojasni v posnetku spodaj.

»To je samoobrambna vojna, ki jo je izzval napor Zahoda, da spremeni Ukrajino v zahodni bunker na ruski meji... Zgodba, ki smo si jo izmislili na Zahodu je, da je bil za vojno odgovoren Vladimir Putin in da je bila ta vojna neizzvana. Jaz trdim, da to ni res. Vsi dokazi kažejo, da je to samoobrambna vojna, ki jo je izzval Zahod s poskusom, da spremeni Ukrajino v svoje utrdbo na ruski meji. Na Zahodu so se zelo potrudili, da ignorirajo to, kar govorim ali napadajo to, kar govorim. Ne želijo, da bi moje argumente spoh opazili.«

Kaj je torej resnica?

David MacBride, avstralski žvižgač je bistvo problema okoli ruske operacije pojasnil s temi besedami: »Varnostni svet nikoli ni avtoriziral teh ukrepov, ne obstaja pa tudi podlaga za samoobrambo iz člena 51. Torej, po strogi črki današnjega prava je ruska invazija na Ukrajino nezakonita, Toda po tem kar so ZDA storile v tragičnih vojnah in džungli, ki so jo ustvarile, to ni več pomembno.«

Ker odnosi v današnjem svetu ne temeljijo le na črki mednarodnega prava, ker v svetu ni nočnega čuvaja, ki bi reševal države, ker ni niti Vrhovnega sodišča, ki bi reševalo spore, ker ni izvršitelja, ki bi uresničil razsodbe - so se države, zlasti velike sile, prisiljene odzvati z orožjem na resne grožnje svojemu obstoju.

Leta 1962, na vrhuncu kubanske krize, pred ameriškim napadom na Kubo Kennedyja niso zadržale črke mednarodnega prava, pač pa ocena možnih posledic in protiukepov Sovjetske zveze.

Točno to velja tudi za današnjo Rusijo. Le da v Washingtonu Rusija ob lastnem ogorožanju s strani ZDA in ameriških zaveznic ni našla tako pametnega sogovornika, kot ga je Kennedy našel v Hruščovu.

Putin je imel smolo, ker je naletel na dementnega, senilnega Joeja Bidna, ki mu zunanjo politiko vodijo pokvarjena Victoria Nuland in njen trop jastrebov iz sence.

To je samoobrambna vojna, ki jo je izzval napor Zahoda, da spremenijo Ukrajino v zahodni bunker na ruski meji... Zgodba, ki smo si jo izmislili na Zahodu je, da je bil za vojno odgovoren Vladimir Putin in da je bila ta vojna neizzvana.

Napad Rusije na Ukrajino zato ni bil agresija. Če rečemo, da je bil napad, bi morali dodati, da je bil »obrambni« in »prevetivni« napad.

Zato so obsodbe Rusije zaradi domnevno »nezakonite agresije«, ki jih v en glas ponavljajo zahodni politiki in analitiki - neutemeljene in napačne.

Če bi bile ZDA v enakem položaju, če bi Rusija ali Kitajska sklepale zavezništva s sosednimi državami Združenih držav Amerike, bi ZDA ravnale enako v nasprotju z mednarodnim pravom kot Rusija.

Zato je razprava o tem v zahodni javnosti popolnoma nepoštena, opozarja Jürgen Todenhöfer. 

Vojna Rusije je obrambna in zato so tudi pozivi k miru, ki Rusijo v isti sapi obsojajo zaradi agresije – v resnici zgrešeni.

In tega, da je ruska posebna operacija v Ukrajini obrambna ne misli le Putin – ampak najbolj spoštovan profesor najbolj cenjene smeri mednarodnih odnosov, katerega hipoteze – potrjuje praksa.

Ko se znanstvena hipoteza potrdi s poskusi ali v praksi je to dokaz njene veljavnosti.

Vir: Posnetek zaslona

V družbenih znanosti je laboratorij ves svet.

Vojna Rusije je obrambna in zato so tudi pozivi k miru, ki Rusijo v isti sapi obsojajo zaradi 'agresije' – v resnici zgrešeni.

Mearsheimerjeve besede je potrdila zgodovina. Kar je najvišji dokaz njihove verodostojnosti.

Za tiste, ki še ne vedo - Mearsheimer je leta 2015 napisal esej, v katerem je pojasnil, zakaj je bila za vojno, ki je v Ukrajini izbruhnila leta 2014 -kriv Zahod.

Opozoril je že tedaj, da bo Rusija, če bo Zahod nadaljeval z vključevanjem Ukrajine v NATO in jo nadaljeval tudi oboroževati - uničila državo. To je pojasnjeval tudi v videu, ki ima vč kot 28 milijonov pregledov na kanalu YouTube.

Ima torej pri oceni karakterja rusko-ukrajinske vojne prav ta profesor, ali pa imata prav ginekologinja, ki vodi Evropsko komisijo in senilni ameriški predsednik ter trop raznih komentatorjev in praznoglavih politikov, ki jima sledi?

Jaz stavim na profesorja.

Zanima nas tudi vaše mnenje - Kontaktiraj avtorja

igor.mekina@insajder.com
Igor Mekina

Igor Mekina

Ostala mnenja

Evropsko stoletje ponižanja
Cenzura osvobaja?
Štafeta enoumja nekoč in danes
Vrnitev verbalnega delikta
Zakaj »Srbska« ni Kosovo

Ta stran uporablja piškotke. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporablja spletna stran, kliknite TUKAJ.

Sprejmi piškotke