Rommlova lekcija

Te dni je bil v Sloveniji novinar, ki sicer poroča za švicarske medije iz Bruslja.

Prišel je na vrh EU, ob tem pa je želel narediti še nekaj zgodb iz Slovenije. Zanimalo ga je predvsem dogajanje v slovenskih medijih in družbi nasploh. Prosil je za pomoč pri organizaciji nekaterih stikov, kar sem tudi storil.

Toda dan pozneje je sporočil, da žal o slovenskih temah ne bo uspel poročati – prednost ima namreč pretres na evropskem političnem parketu, ki ga je izzvala odločitev poljskega ustavnega sodišča, da ima ustava Poljske prednost nad pravnim redom Evropske unije.

Naslednji dan so policisti po ulicah Ljubljane izstrelili več kot 400 nabojev solzivca, policija je neprestano uporabljala vodni top, po ulicah pod hotelom, v katerem je prebival švicarski novinar pa se je odvijala prava bitka med demonstranti in policijo in vse to v državi, ki pravkar predseduje EU.

Pa vendar je švicarski novinar iz Ljubljane prednostno poročal o – Poljski.

Visegrad 4 account accidentally using Slovakian instead of Slovenian flag: priceless pic.twitter.com/lVVUN2ZJ1U

— Matt Steinglass мы живем в мертвящей пустоте (@mattsteinglass) October 15, 2021

Temu se seveda lahko posmehnemo kot primeru res slabega žurnalizma.

Le kako je lahko nekaj tako aktualnega, kot so bili s strani policije zagotovo najbolj nasilni protesti v Ljubljani, za tuje medije manj pomembno kot neka odločitev nekega sodišča v drugi državi?

Toda na zgodbo lahko gledamo tudi drugače.

Kot na opozorilo, kako zelo nepomembna je pravzaprav Slovenija na evropskem in mednarodnem odru.

In kako nobeni tuji politiki, evroparlamentarci in njihove delegacije ali pa kritike, ki prihajajo iz Evropske komisije Sloveniji ne bodo prišli do živega in še manj uspeli pomagati, če si – ne bomo pomagali sami.

Razmere v Sloveniji so res že nevzdržne, predvsem za večino prebivalcev, toda v EU bodo vedno našli kakšen večji in resnejši problem od Slovenije.

Tektonski premiki v Poljski, ki grozijo, da bodo porušili evropsko zgradbo so v tem primeru vsekakor večja zgodba od preganjanja slovenskih protestnikov in nasilje policije po ljubljanskih ulicah.

V tem boju smo zato sami in zato je zelo pomembno, da ga res dobimo.

In ker gre za boj, v katerem je na kocki prihodnost Slovenije je zelo pomembno, da tisti, ki na strani opozicije skupaj vodijo ta boj, delujejo skladno in kot zavezniki, ne glede na razlike in različne poglede na določena vprašanja, ki so seveda prisotni v različnih strankah opozicije.

Prednost opozicije je le ena – da je na drugi strani »voditelj«, ki svojo SDS-ovsko vojsko vzpodbuja z metodami, ki dokazano vodijo le v propad.

Zapomnite si nekaj, Janša za svoj obstoj potrebuje kaos in diktaturo. Kaos v državi, kjer se lahko kaže kot general in diktaturo v stranki, kjer odstrani vsakega, ki si upa misliti s svojo glavo.

— PlanG (@freud1107) October 5, 2021

Predsednik slovenske vlade se seveda rad predstavlja kot bojevnik.

Kot vodja, ki je ves čas »v boju«.

Že iz časov osamosvajanja je negoval to svojo podobo uspešnega bojevnika in »zmagovalca vojne«. In ko se je na čelu vlade znašel ob začetku pandemije koronavirusne bolezni covid-19 je znova nagovarjal državljane in jih motiviral za »boj z nevidnim sovražnikom.«

nič ti ne pomaga karkoli napišeš, ti si žlehten hudobec in ljudje te ne marajo, daj odstopi že enkrat, d bo mir pred tabo in zadeve se bodo hitro normalizirale!!

— Mira Hace (@MiraHace) October 13, 2021

In nato je našel novega sovražnika – ne samo lastne državljane, ki se upirajo njegovim ukrepom, pač pa tudi domače institucije, ustavno in vrhovno sodišče, STA, različne agencije in seveda – tuje politike in evroparlamentarce.

Toda resnica teh spopadov je, da Janša v resnici sploh ni nikakršen »uspešen poveljnik.«

Reinkarnacija hamburgerja @Libertarec nagovarja tiste z IQ nižjim od ledišča in pričakuje, da bodo verjeli, da z uničevanjem @RTV_Slovenija in @STA_agencija, prekinitvami financiranja in prepovedjo prodaje tiskanih medijev v lokalih in nenehnimi napadi na novinarje vplivaš na 5%. pic.twitter.com/FYlrgy1ylD

— Kajman Očalar (@kajman_ocalar) October 15, 2021

Kako je Janez Janša jokal in cepetal, ko so šli tanki JLA junija leta 1991 na ulice in kako sploh ni imel pojma, da se bo to zgodilo, je te dni na naši spletni strani razkril Anton Peinkiher.

Na koncu je zmago prinesel odločen odpor ljudi in vztrajanje pri neodvisnosti, ne pa orožje in »generali.«

Pa tudi to, ker je sledilo ob zadnji »vojni proti nevidnemu sovražniku« – netransparentno kupovanje zaščitne opreme in ventilatorjev, zamude pri naročanju cepiv, kaos v medijih, obupna javna komunikacija, neprestani besedni napadi na državljane, politike in vse, ki se ne strinjajo z velikokrat povsem absurdnimi ukrepi – kaže, da naš premier ni iz pravega testa za mesto, na katerem se je znašel.

Njegova osnovna težava je seveda v tem, da dober voditelj vodi z vzgledom.

Kako pa naj vodi nekdo, ki ni vzgled nikjer, ne pri tem, kako ravna in ne pri tem, kaj govori?

lej še par slik od danes zvečer, da se boš še bolj cmihal, vse drži! pic.twitter.com/gaQapID8lV

— Mira Hace (@MiraHace) October 15, 2021

Uspešni voditelji in vojskovodje ravnajo drugače in celo kadar vodijo napačne bitke, jim zgodovina izreče pohvalo.

Na primer Rommlu, poveljniku Afrika Korps, najboljšemu Hitlerjevemu orožju v severni Afriki.

»To si je treba zapomniti: bil je najbolj uspešen poveljnik oklepnih enot v puščavskem okolju. Rommel je demonstriral, kako lahko superiorno voditeljstvo včasih prevlada tudi materialno pomanjkanje. Če so si vojske v vsem enake, potem bo voditeljstvo premagalo nasprotnike, ki imajo določeno prednost v številčnosti in tehnologiji,« so te dni zapisali v ameriški reviji National Interest.

Daniel Davis, ki se je spominjal svojih vojaških dni iz operacije »Puščavski vihar« je opisal, kako so se ameriški generali po invaziji na Kuvajt leta 1990 znova ukvarjali s strategijo in taktiko Erwina Rommla.

»Da bi se pripravili na prihodnje bitke, smo se obrnili v preteklost po pomoč: k nemškemu generalu Erwinu Rommlu,« je zapisal.

Rommel, imenovan tudi »puščavska lisica« je namreč leta 1941 in 1942, (vse dokler ni leta 1943 doživel poraz ob združenih naporih ameriškega generala Georga S. Pattona in  britanskega maršala Bernarda Lawa Montgomerya) dokazal, kako pomembna je vloga voditelja.

»Njegove zmage od leta 1941 do pomladi leta 1942 so primeri tega, kako lahko voditeljstvo med napadom in uporaba kreativnih, nekonvencionalnih taktik premaga večjo silo.«

Da je Janez Janša takšen voditelj danes verjamejo samo njegovi najbolj zvesti verniki.

Janša ni bil takšen voditelj že leta 1990 in 1991.

Namesto, da bi JJ skupaj z nami stal v fronti proti vzponu novih fašizmov, je zanj antifa (antifašizem) zmerljivka. On je na strani biserov, klenih malikovalcev Hitlerja. Zanj smo antifašisti teroristi. Tak je videti svet po izmeri JJ. Kot da se holokavst sploh ni zgodil. https://t.co/rz9iEIOc37

— NATAŠA SUKIČ (@sukic_natasa) October 12, 2021

Dokumenti, ki sta jih objavila Blaž Zgaga in Matej Šurc kažejo, da ga je najbolj zanimal šverc orožja in polnjenje žepov z nemškimi markami.

Božo Spasić, visok funkcionar zvezne SDV je razkril, da je Janšo le denar zanimal tudi takrat, ko je bil samo še špicelj Udbe in da se to ni spremenilo, ko je pričel delati še za nemško BND.

Zato je tako zelo verjel v (napačne) informacije Nemcev, da se JLA leta 1991 ne bo odzvala.

In ko je leta 2020 postal vodja »boja proti pandemiji«, je vse svoje kvalitete pokazal na najslabši možen način. Dokaz njegovih katastrofalnih vladarskih potez je več kot 4000 mrtvih, katastrofalno slaba precepljenost prebivalstva, vladanje z neustavnimi in nezakonitimi odloki in pandemija, ki ji v Sloveniji, edini »temno rdeči« točki na zemljevidu EU - ni videti konca.

Janša si seveda misli, da je vse to nepomembno. Na svojih shodih nam sporoča, da šteje le ravnanje v »končnici« bitke za glasove. In seveda upa, da bodo ljudje do volitev že pozabili na vse mrtve, solzivec in vse ostalo, kar nam je priredil.

Nekaj podatkov iz analize TW računa:
◾38% sledilcev ni tvitnilo že več kot 120 dni
◾43% sledilcev ima Tviterjevo privzeto profilno sliko
◾72% sledilcev je takšnih, ki so v zadnjem letu napisali zelo malo tvitov
◾84% sledilcev ima sumljivo malo število sledilcev@MitjaIrsic pic.twitter.com/nvlsOy3UI0

— Marija Hobotnica (@MarryOctopus) October 16, 2021

Da je zelo pomembno gledati le »na konec« je seveda opozarjal že Machiavelli.

»Naj torej vladar zmaguje in vzdržuje državo; njegove postopke bodo imeli za vredne in vsakdo jih bo poveličeval, kajti množice vedno navdušuje površinski izgled stvari in izid podjetja,« je podučil vladarje.

To je tisto, česar se Janša drži.

Do volitev želi imeti pod svojim poveljstvom nacionalno televizijo, vse večje medije in STA. In potem bo, tako je prepričan, njegov poraz v pandemiji prikazan kot zmaga.

Toda prav zato bi se voditelji KUL-a morali spomniti lekcije, ki nam jo je dal nesrečni Hitlerjev general Erwin Rommel.

Druga stran – Janez Janša in SDS – bodo do volitev res morda imeli na svoji strani »materialno prednost« v številu medijev in sili, ki jo predstavlja moč državnega aparata in vlade.

Toda kot nam je pokazal Rommel vse to, če zna nasprotnik poteze odigrati odločno in nekonvencionalno - za zmago še ni dovolj.

In morda ni daleč dan, ko bo kakšen tuj novinar, poslan na neko drugo nalogo, moral nenadoma poročati o presenetljivem obratu iz Slovenije, kjer je opozicija kljub manipulaciji vlade z mediji – uspela premagati na videz nepremagljivega nasprotnika.