Referendum o tiru, ki ga ne rabimo

O tem, ali bo ta umazana prevara Cerarju uspela, bodo odločali volivci 3. junija. Najprej se je zdelo, da mu bo: podpora njegovi stranki SMC je iz nekaj odstotkov poskočila na okoli deset, vendar se je zdaj ponovno začela spuščati. Čeprav Miro Cerar danes blebeta o nekakšni zmagi na volitvah, za kaj takšnega na srečo nima nobenih resnih možnosti. “Etični profesor” je imel je svojo priložnost, pa jo je zapravil. Tudi s projektom t.i. drugega tira, ki ni nič drugega kot ponoven nateg davkoplačevalcev za astronomsko ceno - podobno kot TEŠ 6 pred leti. Sreča za Cerarja in njegove je kvečjemu to, da si ljudstvo ne predstavlja, koliko denarja pomeni 1,2 milijardi evrov; da je to enako 1200 novim milijonarjem, če bi denimo zadeli na lotu …

Pomislite, kako zelo bi znoreli Slovenci, če bi spoznali, koliko denarja je 1200 milijonov evrov!? Pomislite, kako zelo bi preklinjali Cerarja, Gašperšiča, Kača, Dragonjo in ostale, če bi nekega jutra spoznali, da 2. tira v resnici sploh ne potrebujemo in da je Slovenija po zaslugi nesposobne politike že nekaj časa evropsko transportno slepo črevo (5. koridor je mrtev!). V tem komentarju boste namreč izvedeli nekaj dejstev, ki so vam jih Cerarjevi propagandisti zamolčali, Vili Kovačič pa jih očitno ni bil zmožen skomunicirati z ljudstvom.

Resnica o drugem tiru namreč niti slučajno prijetna. 

Zaradi nje bo nedeljski referendum čisto navadna farsa. Naj vam neštejem nekaj dejstev o drugem tiru, za katera skoraj zagotovo niste slišali. In v mainstream medijih tudi ne boste.

Prva in bistvena resnica je ta, da drugega tira ne potrebujemo.

Slovenija bi svojo prometno odrezanost kar se železnice tiče lahko rešila pred 10, 15 leti, ko je bil še čas. Glavna železniška transportna žila ne poteka preko Slovenije, pač pa skozi Budimpešto. Slovenija je železniško povsem zaostala država. Edini enotirni železniški odsek med Hamburgom in Solunom je - verjemite, da je res! - prav na našem ozemlju, in sicer med Ljubljano in Jesenicami. Kaj nam pomaga, če imajo Slovenske železnice lokomotive, ki gredo 160 ali celo 200 kilometrov na uro, če pa naši tiri ne bi prenesli takšne hitrosti. Ko smo sredi 19. stoletja dobili železnico Dunaj - Trst, smo bili med najbolj razvitimi deli sveta. Tudi v začetku 20. stoletja nam ni šlo slabo - konec koncev je bil tudi ljubljanski nebotičnik nekaj časa najvišja stavba v Srednji Evropi … potem se je po 2. svetovni vojni in revoluciji vse počasi ustavilo.

Spati na starih lovorikah je zanesljiva pot v pogubo. Projekt drugega tira je podobno iracionalen, kot so bili znameniti izsiljeni socialistični industrijski kompleksi, ki so stali stotine milijonov dolarjev, na koncu pa so jih morali ustaviti, ker se je izkazalo, da gre za “zgrešene investicije”. Če bi z drugim tirom mislili resno, predvsem pa ekonomsko upravičeno in strateško, potem bi ga moral sofinancirati tisti, s katerim bi ali bo šla v dolgoročno partnerstvo Luka Koper. Kajti drugega tira ne gradimo zaradi portoroškega turizma, pač pa izključno zaradi Luke Koper. No, prav tu pa se argument za izgradnjo te železnice tudi konča.

Še enkrat: v resnici drugega tira ne potrebujemo.

Številke so namreč same po sebi zgovorne: železnica, ki gre iz Luke Koper proti Divači, je povprečno obremenjena 32-odstotno, kar pomeni, da je 68-odstotno neizkoriščena oziroma ima še več kot dve tretjini rezerve. Problem torej sploh ni v drugem tiru, ki ga ne potrebujemo, pač pa v koprskem pristanišču, kjer obstoječa železnica povsem “pokriva" kapacitete pretovora, v bistvu pa ves čas ohranja spodobno rezervo za primer nenadnega povečanja kapacitet. Potreba po dodatnem železniškem tiru ali novi železnici bi se pojavila le v primeru, ko bi koprsko pristanišče drastično povečalo svoj potencial, kar pomeni, da bi se razširilo. Tega pa ni za pričakovati, nenazadnje tudi zaradi okoljevarstvenih omejitev in nasprotovanja lokalne skupnosti.

Če kdo po vsem tem še vedno misli, da potrebujemo drugi tir in da se splača za projekt nameniti 1200 milijonov, ki jih bodo netransparentno porabili (nekaj odstotkov pa se bo zanesljivo nekje “izgubilo”), potem mu niti nedeljski referendum ne bo pomagal. Se pa bojim, da dokler bodo naši naivni volivci mirno prenašali takšne lopovščine in laži, v tej državi pač ne bo nobenih sprememb.