Priznanje Katalonije? Zakaj pa ne ...

Po skoraj enomesečnem “premirju” med sprtima stranema je napetost začela ponovno naraščati tisti hip, ko je dala vlada Mariana Rajoya vedeti, da kakršna koli pogajanja o spremembi ustavnega položaja Katalonije znotraj Španije odpadejo in da je mehki državni udar, kot so nekateri poimenovali avtokratsko politiko španske konservativne ljudske stranke, neizbežen. Katalonci, z drugimi besedami, niso imeli druge izbire, kot da ali “položijo orožje”, ali pa naredijo tisto, kar smo od njih pričakovali že po referendumu 1. oktobra - tj. razglasijo neodvisnost od Španije in postanejo samostojna država.

Slovenske simpatije do Katalonije so znane. V zadnjem mesecu sem o tem napisal več komentarjev, bil v stikih s prijatelji iz Katalonije in se srečal s predstavnikom avtonomne vlade v Barceloni. Vse, kar sem slišal in občutil, me je utrdilo v prepričanju, da lahko Španija to svojo danes že nekdanjo provinco samo s silo zadrži znotraj svojih meja. A obenem sem prišel do zaključka, da Katalonija sploh ni edini španski problem, čeprav bi lahko katalonska osamosvojitev zatresla že zdaj precej majav ekonomski položaj Španije, ki jo pesti enormni javni dolg. Tisto, kar sem zaznal v pogovorih s sogovorniki iz Pirinejskega polotoka, je bilo spoznanje, da se Španija po koncu frankizma sploh ni “očistila” oziroma šla skozi proces rekonciliacije. Danes je zato v delu španski družbi zaslediti precej odkritih simpatij do obdobja Francove diktature. Ker je Španija multietnična država, so tu še nacionalna vprašanja, med katerimi katalonsko sploh ni edino. Kaj pa Baski?

A če se vrnem s slovenskemu odnosu do Katalonije: če je javno mnenje izrazito naklonjeno pravici do samoodločbe Kataloncev, pa je v slovenski politiki glede “španske krize” moč občutiti presenetljive podtone. Najbolj očiten je seveda molk Janeza Janše in dobršnega dela pravičniške opozicije, ki se običajno žolčno oglasi že ob neprimerljivo manj pomembnih temah. Nič boljši od Janše niso njegovi kolegi iz Evropske ljudske stranke. Jasno, da bodo tiho. Mariano Rajoy spada v njihovo politično skupino. Na ravni Evropske unije, še bolj pa Komisije, je bilo doslej že večkrat opaziti, da bi moral Rajoy zagrešiti genocid, da bi se lena, ignorantska in operativno povsem impotentna bruseljska birokracija zganila. 

Prav občutek, da evropski konservativci španski vladi dajejo carte blanche, se pravi povsem proste roke pri obračunu z uporniškimi Katalonci, nas navdaja s čedalje večjim nelagodjem pred takšno Evropo. V Kataloniji namreč ne gre le za vprašanje ozemeljske celovitosti unitarne Španije, ekonomskega izkoriščanja oziroma razlik med razvitimi in manj razvitimi, pač pa tudi za zgodovinski resentiment in latentno sovraštvo, zaradi katerega so bili Katalonci v času fašistične diktature generala Franca drugorazredni državljani, njihov jezik pa prepovedan. Evropa, v kateri je dovoljeno pošiljati vojaško-policijske enote nad civiliste, postaja izrojena verzija projekta francosko-nemške sprave, zaradi katere se je sploh institucionalno razvila iz nekdanje zveze premoga in jekla.

V katalonski zgodbi ne gre za razpravo o tem, kdo ima prav, levica ali desnica, pač pa za povsem osnovno, takorekoč kategorično dilemo: ali je Evropa sposobna ohraniti moč dialoga, ki nedomešča vojno, ali pa se je temu privilegiju že odrekla in odslej dopušča lokalnim avtokratom, da s silo uveljavljajo zakone, ki so formalno sicer veljavni, vendar so vsebinsko bodisi kontinuiteta starega sistema - v Španiji je to frankizem - oziroma jih derogirajo temeljna načela naravnega prava.

Ne glede na končni epilog katalonskega procesa osamosvajanja si že danes ne moremo več delati utvar, da živimo v “nadnacionalni zvezi z bleščečo prihodnostjo”. To enostavno ni res. Evropska unija je ta trenutek pred največjo preizkušnjo v vsem svojem obstoju. Brez močnega demokratičnega “inputa”, predvsem v obliki neposredne odgovornosti bruseljskih banditov pred volivci, se lahko zgodi, da bo dezintegracija edini prihodnji proces, ki čaka EU. Katalonija ni le lakmusov test evropske demokratične zavesti, ampak je tudi preizkus evropskega javnega mnenja. Slovenci, ki še imamo nekaj zgodovinskega spomina, lahko potegnemo vzporednice z letom 1991, ko so nam nekateri evropski politiki grozili, da "še 50 let ne bomo priznani". Na srečo so se krepko ušteli. Na srečo smo priznanje dosegli v dobrega pol leta, zato smo lahko tudi zdaj, ko so se Katalonci znašli v pred podobnimi grožnjami, mirni in samozavestni, predvsem pa razumevajoči. Morda niste vedeli, toda državni zbor lahko sam, brez patronata vlade kot izvršilne veje oblasti, sprejme odločitev o priznanju neke države. Ob misli, da bi nekaj pokončnih poslancev dejansko izpeljalo ta projekt, človeka napade nepopisen optimizem: kaj če bi ravno Slovenci z napovedjo priznanja Katalonije dali Evropi dovolj močen šok, da bi jo vrnili v življenje?