REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Predvolilni zakol arbitražnega vola

Kot kaže primer BiH, je povsem jasno, kaj bi Sloveniji Hrvaška ponudila ob "dvostranskem" reševanju spora - sredinsko mejo v Piranskem zalivu in "neškodljiv prehod", ki pa v resnici sploh ne bi bil "svoboden". Analize arbitražnega sporazuma, ki ga dajejo v nič in pozivajo na ponovno dvostransko reševanje spora zato vodijo k rešitvam, ki so škodljive za Slovenijo.

Hrvaški se morda obeta še ena - arbitraža. Spor med Hrvaško in BiH v zvezi z gradnjo mosta do polotoka Pelješac se znova razplamteva, po oceni bosanskih parlamentarcev pa je pri reševanju le-tega mogoča tudi arbitraža, podobna tisti pri določanju meje med Slovenijo in Hrvaško v Piranskem zalivu. Tako je vsaj prepričan predsednik Glavnega odbora vladajoče bošnjaške Stranke demokratske akcije (SDA) Halid Genjac. Genjac je tudi napovedal, da se bo SDA pridružila zahtevi, da se hrvaški projekt Pelješkega mosta zaustavi, vse dokler se ne reši odprto vprašanje morske meje pri Neumskem zalivu.

Poslanci bosanskega parlamenta obenem od visokega predstavnika v BiH Valentina Inzka tudi zahtevajo, da naj o vsem obvesti sekretarja OZN, Evropsko komisijo in institucije, zadolžene za odkrivanje korupcije v BiH zaradi suma "zlorabe položaja v ministrstvih za promet in komunikacije Republike Hrvaške in BiH" ter "lažnega predstavljanja in ponarejanja dokumentov" glede soglasja BiH pri izgradnji mosta na Pelješac.

Poslanci se ob tem pozivajo na več dokumentov, sodb in mnenj strokovnjakov, na podlagi katerih je povsem jasno, da ima "Bosne in Hercegovina stik zaradi svobodne komunikacije in plovbe vseh plovil, prelet letal in polaganja morskih kablov do mednarodnih voda oziroma odprtega morja".

"Nikoli in za nobeno ceno Bosna in Hercegovina ne sme sprejeti zablodo Hrvaške, da bo dostop odprtemu morju zavarovan s prehodom pod Pelješkim mostom skozi napačno razglašene notranje vode Hrvaške ob uporabi t. i. pravice do neškodljivega prehoda, ker te vode, po mednarodnem pravu morja, niso in ne morejo biti hrvaške notranje vode. Ob tem 'neškodljiv prehod' ni tudi 'svoboden prehod', pač pa je izjemno omejen ter restriktiven, Republika Hrvaška pa bi v tem primeru zmeraj imela pravico uporabljati metode prisile, nadzora, privedbe, finančnega in drugega kaznovanja služb, posadk in sredstev komunikacije Bosne in Hercegovine. Imela bi pravico odvzemanja blaga, pa tudi pravico do suspenzije takšnega režima, na ta način pa bi iz pomorske države BiH postala kopenska država," piše v dokumentu.

Zveni znano? Vsekakor. Zelo podobno je Hrvaška nastopala tudi do Slovenije. Lahko bi rekli, da se je tudi bosanskim poslancem končno - in očitno tudi zaradi vzgleda Slovenije - posvetilo, kaj si želi Hrvaška in zakaj jim ponuja blago z napako, ki sliši na ime "neškodljiv prehod." Tako kot v primeru Slovenije želi Hrvaška tudi v primeru BiH imeti nadzor nad njenim dostopom do Jadrana. Prav to pa je z arbitražno sodbo v Piranskem zalivu - izgubila. Ta zgodba, ki se sedaj ponavlja v BiH pa je zato podučna tudi za Slovenijo.

Že v času pred arbitražnim sporazumom so samozvani strokovnjaki skupaj z nekaterimi mediji objavljali litanije o tem, kako je zavzemanje slovenskih pogajalcev za dostop do mednarodnih voda Jadrana v času evropskega bratstva in enotnosti neevropsko, nepotrebno in kratkovidno ter kako bi takšen "dostop" koristil zgolj neopaženemu plutju podmornic na odprto morje. Ali pa konvojem vojaških ladij, ki jih Slovenija itak nima. Skratka - nepotreben nacionalističen diskurz, ki je v bistvu "lanski sneg." To kritiko slovenskega pristopa so na vse pretege propagirali tudi različni hrvaški strokovnjaki.

Bosanski poslanci pa so v le nekaj stavkih dobesedno sesuli to hrvaško pravljico in jasno orisali bistvo "neškodljivega prehoda", ki ga je Sloveniji ponujala - in ga še vedno ponuja - Hrvaška. Takšen prehod očitno niti tedaj, ko bi ga hrvaške oblasti blagohotno opredelile kot "neškodljivega" ne bi bil "svoboden". In to so slovenski pogajalci dobro vedeli že sredi devedesetih let, ko so zavračali omenjene hrvaške predloge. Kar z drugimi besedami pomeni, da je Slovenija danes, navkljub vsem pomanjkljivostim arbitražnega sporazuma, vendarle dobila svoboden in ne le "neškodljiv" prehod hrvaških voda in stik z mednarodnimi vodami. Točno to, za kar se bodo bosanski poslanci šele morali izboriti.

Ta zgodba pa je pomembna tudi zaradi vse bolj odkritega, kratkovidnega in nevarnega zaničevanja arbitražnega sporazuma v Sloveniji. Najprej ga je kritizirala opozicija, češ da ne omogoča pravega "stika teritorialnega morja" z odprtimi vodami Jadrana, nato pa so se našli celo nekateri "strokovnjaki", ki so pod vprašaj postavili trajnost sporazuma. Zgolj zato, ker v sporazumu pač piše, da ga obe strani po potrebi lahko spremenita. Na koncu so se začele pojavljati celo ideje, da bi morala Slovenija odstopiti od sporazuma in se vrniti na dvostransko reševanje zadeve s Hrvaško!

Analize arbitražnega sporazuma, ki ga dajejo v nič in pozivajo na ponovno dvostransko reševanje spora zato vodijo k rešitvam, ki so škodljive za Slovenijo. Kot kaže primer BiH, je povsem jasno, kaj bi Sloveniji Hrvaška ponudila ob "dvostranskem" reševanju spora - sredinsko mejo v Piranskem zalivu in "neškodljiv prehod", ki pa v resnici sploh ne bi bil "svoboden".

Enako neutemeljena je trditev o tem, da arbitražna sodba menda ni dokončna, ker se omenja možnost njene naknadne in soglasne spremembe. Po oceni teh "strokovnjakov" naj bi arbitražno sodišče v Haagu zgolj "izrazilo svoje mnenje, napisalo priporočilo" in nekakšno sodbo, ki "v resnici ni popolnoma zavezujoča, ni nespremenljiva sodba in dokončno ne oblikuje mednarodnega prava." Te ocene so seveda povsem neutemeljene in kot take tudi nestrokovne. Povsem jasno je, da lahko suverene države kadarkoli nadomestijo katerokoli pogodbo z novo. Vsako pogodbeno razmerje predpostavlja skladnost volj. Kjer te skladnosti ni, tam ni pogodbe. Toda enako pomembno je, da pri mejnih vprašanjih od mednarodnih pogodb, pa tudi takšnih arbitražnih razsodb, kot je razsodba o slovensko-hrvaški meji, ni mogoče odstopiti enostransko. In zato je arbitražna razsodba dejansko dokončna. Spremeni se lahko le s soglasjem, torej  zgolj s pristankom Slovenije.

Slovenija pa za spremembo nima nobenega resnega razloga. Zato so vse ideje o tem, da naj Slovenija vrže puško v koruzo in zaradi hrvaškega trmoglavljenja ter nekaterih slabih strani arbitražnega sporazuma znova popusti in pristane na dvostransko reševanje mejnega spora - povsem napačne. Tako se zdi, da so v Bosni poslanci zelo hitro in seveda utemeljeno ugotovili, kam (hrvaški) pes taco moli, v Sloveniji pa tega ne razumejo niti nekateri samozvani strokovnjaki za mednarodno pravo, ki so očitno pripravljeni zaradi nabiranja kratkoročnih koristi (beri: sesuvanja trenutne, itak nepriljubljene vlade) "zaklati (arbitražnega) vola zaradi kile (predvolilnega) mesa."

Zanima nas tudi vaše mnenje - Kontaktiraj avtorja

igor.mekina@insajder.com
/
-20
Vote down!