Predvolilni politični baloni

Predvolilno vrenje v Slovenijo je navrglo tudi nekaj zunanjepolitičnih »balonov«. Gre za bombastične, napihnjene izjave, ki se lepo berejo in so zavite v okrasni papir medijev, na prvi pogled videti hudo resne, v resnici pa so seveda – prazne in brez teže. 

Najprej je predsednik NSi-ja Matej Tonin obtožil zunanjega ministra Karla Erjavca, da je pri arbitraži delal v korist Hrvaške. Zatrdil je celo, da je te »očitke« potrdil tudi direktor Sove in da policija v povezavi s tem že vodi postopek. Zunanji minister je te očitke označil za neutemeljene in izmišljene. Nato je Tonin Erjavca obtožil celo za graditev počitniške hiše v Umagu iz »fondov, ki niso njegovi« in ki nekako sovpadajo z nabavami patrij. To naj bi vedela celo hrvaška obveščevalna služba, prav zato pa naj bi pri svojem delu Erjavec delal »napake«. Hude obtožbe.

Generalna policijska uprava je potrdila, da so oktobra lani od ljubljanskega tožilstva prejeli v reševanje naznanilo suma storitve kaznivega dejanja zoper tri javne uslužbence, in sicer zaradi oškodovanja javnih sredstev v povezavi s telefonsko komunikacijo o arbitražnem postopku. Vendar je policija na koncu na tožilstvo poslala zgolj poročilo, ker policisti niso našli podlage za sprožitev postopka.  

Tonin je hkrati trdil, da je Erjavec objektivno in subjektivno odgovoren za propadlo arbitražo o meji med Slovenijo in Hrvaško. Arbitražna razsodba naj bi bila ugodna za Slovenijo«, ki je na kopnem izgubila praktično vse razen Mirišča, na morju pa je izgubila petino Piranskega zaliva in stik z odprtim morjem.« Napovedal je ustanovitev komisije, ki bo to preiskala, Erjavec pa mu je odgovoril, da – laže. In da bo Tonina celo kazensko preganjal. 

Kmalu zatem je podoben političen balon razgreto ozračje spustil Milan Balažic, ki pa je na okrožnem državnem tožilstvu v Ljubljani zaradi arbitraže o meji med Slovenijo in Hrvaško zares vložil kazensko ovadbo proti Erjavcu. Očita mu, da je » s svojo dejavnostjo« izvedel kršenje kazenskega zakonika in ustave, ker je »Slovenijo spravila v podrejen in odvisen položaj do Hrvaške«. Prav zaradi Erjavca namreč Slovenija po mnenju Novih socialdemokratov Slovenija »nima teritorialnega dostopa do odprtega morja« in se je zato morala po »njegovi krivdi odreči delu ozemlja in teritorialnega morja«. Podobno kazensko ovadbo je Balažic pretekli mesec vložil tudi proti predsedniku republike Borutu Pahorju.

Kdo ima prav in kdo zavaja? Odgovor je jasen – vsi imajo deloma prav in deloma zavajajo. Tonin ima seveda prav, ko Erjavcu očita objektivno politično odgovornost. Res je, v vsaki spodobni državi bi zunanji politik, ki bi se mu zgodila taka »napaka«, kot je prisluškovanje uslužbencem in nato propad arbitraže zaradi slabo sklenjene pogodbe – takoj odstopil. Toda Erjavec je imel srečo. Njegov odstop bi bil videti kot priznanje Slovenije, da je »kriva« in tako je minister ostal. Kar se tiče očitkov o Erjavčevi »izdaji« pa vse kaže, da prave podlage za hude Toninove obtožbe vendarle ni, saj bi policija na tožilstvo sicer podala ovadbo, ne pa samo »poročilo.« 

Tonin tudi zavaja, ko našteva, kaj vse naj bi Slovenija »izgubila«. Če bi to res »izgubila«, bi najprej morala nesporno »imeti.« Imela pa Slovenija vsega naštetega dejansko ni, ker so bila vsa ozemlja, ki jih navaja Tonin, sporna, meja na morju pa nedoločena. Če bi odločali zgolj po črki mednarodnega prava, bi Slovenija v Piranskem zalivu dobila kvečjemu pol, ne pa večji del zaliva. In če slovenska policija sploh ni vedela, koliko slovenskih državljanov je v spornih zaselkih na drugem bregu Dragonje, potem seveda ni nenavadno, da je arbitraža to ozemlje predala Hrvaški. Za vse to so morda krive cele generacije politikov, ne pa Erjavec. In če je arbitraža res tako »ugodna« za Hrvaško, kot trdi Tonin – zakaj je torej Hrvaška ne sprejema? Očitno jo zavrača zato, ker je z njo Slovenija vendarle dobila nekaj več, kot bi dobila na kakšnem drugem sodišču. 

Res pa je, da je kot prvi človek zunanjega ministrstva Erjavec objektivno odgovoren za arbitražno zmešnjavo. Skupaj z Borutom Pahorjem pa sta zagotovo odgovorna, ker hrvaškega odstopa od arbitraže nista predvidela in pristanka Slovenije na vstop Hrvaške v EU nista vezala za implementacijo arbitražne razsodbe. To bi lahko naredila, vendar sta popustila pred pritiskom iz EU in ZDA. 

Vendar to ne pomeni, da je zaradi »svoje dejavnosti« Karel Erjavec že kazensko odgovoren, kot nam sporoča Balažicev predvolilni »balon«. Novi socialdemokrati vidijo kaznivo dejanje v ministrovi »dejavnosti«. Toda na kakšno ministrovo »dejavnost« sploh ciljajo? Erjavčeva »dejavnost« so bile v resnici politične odločitve o arbitraži, sporazum, za katerega je bil pristojen in so ga potrdili tudi poslanci v parlamentu. Minister za to v nobeni državi seveda ne more – in ne sme odgovarjati. Morda se je Erjavec strinjal s slabim sporazumom, morda je naredil napako, neumnost – toda, bila je politična, ne pa »kazenska«. 

Istočasno pa seveda zavaja tudi Erjavec, ko politične nasprotnike obtožuje »obrekovanja« in napoveduje »sodni pregon.« Minister in njegovi nasprotniki so javne osebe in njih po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) veljajo veliko bolj široke meje pri javni kritiki. Erjavec pri takem pregonu kolegov politikov na sodiščih nikoli ne bi uspel, čeprav s svojim »balonom« sporoča, da je to mogoče.

Skupni imenovalec vseh zgornjih političnih, v neresnice zavitih »balonov« je mešanje »hrušk« (politične odgovornosti) in »jabolk« (kazenske odgovornosti). V skladu z modernimi koncepti politične etike v javni službi je odgovornost za določen rezultat zmeraj odvisna od prispevka, ki ga je posameznik imel pri določenem dejanju. Neka oseba je lahko vzrok za neko dejanje samo tedaj, če se rezultat ne bi zgodil brez delovanja ali odsotnosti delovanja te osebe. Vendar je zgoraj opisana odgovornost posameznikov (Erjavca, Pahorja) politična, ne pa kazenska. 

Politiki se v našem imenu odločajo – in delajo napake. Zato pa so nato ocenjeni ali kaznovani na vsakih naslednjih volitvah. Volivci v predstavniških demokracijah (če nočemo vrnitve delegatskega sistema) pa nimamo nobene druge možnosti, kot da tiste, ki so nam v štirih letih najbolj »prodajali meglo«, nas najbolj zavajali in spuščali v zrak največ svojih lažnivih političnih balonov – z oddajo glasu v glasovalno skrinjico vsaj nekoliko »prizemljimo.« Slovar (SSKJ) to dejanje opredeli kot »povzročanje, da se kdo spet zaveda resničnosti, mogočega, dovoljenega.« In priložnost za to dejanje bomo imeli 3. junija.