Odkrito iz državnega zbora: O stanju slovenske lesne industrije in gozdov

Po vzoru našega projekta »Odkrito iz Evropskega parlamenta«, v katerem predstavljamo mnenja slovenskih evropskih poslancev o aktualnih temah, ta teden pričenjamo z novim projektom – tokrat iz nam bližjega državnega zbora.

Ta teden smo tako poslancem oz. njihovim medijskem predstavnikom poslali vprašanja, kako vidijo stanje slovenske lesno-predelovalne industrije, delo vlade Mira Cerarja na tem gospodarskem področju (še posebej glede ustanovitve državnega gozdnega podjetja SiDG) kot glede skrbi za slovenske gozdove. Do zaključka redakcije smo prejeli le tri odgovore in sicer od Stranke modernega centra (SMC; slednjega je napisal poslanec Anton Danilo Ranc), Slovenske demokratske stranke (SDS) ter Socialnih demokratov (SD).

SMC: »Z državnega nivoja ta panoga ni bila obravnavana kot prioritetna na osnovi naravnih virov.«

Lesna industrija je bila v preteklosti ena najpomembnejših panog v Slovenji in je zaposlovala okrog 50000 delavcev. V zadnjih dvajsetih letih je prišlo do stagnacije in zmanjšanega obsega delovanje te industrije, kar se kaže tudi v številu zaposlenih, ki jih je zdaj samo okrog 8000. Lesna industrija, ki bazira na našem naravnem viru, to je les, ostaja ena velikih neizkoriščenih priložnosti v Sloveniji, ki jih država na žalost ni prepoznala kot take.

Vodila se je napačna sektorska politika. Z državnega nivoja ta panoga ni bila obravnavana kot prioritetna na osnovi naravnih virov. Temu so med drugim botrovale tudi koncesijske pogodbe, ki so jih imeli zasebniki za gozdove, kjer so se dobički iz gozdarskega sektorja pretakali zasebnikom, namesto da bi se vzpostavila gozdno-lesna veriga in bi se ti dobički iz prodaje gozdnih sortimentov lahko investirali v gozdno-lesno verigo.

Sedanja vlada in minister Počivalšek sta prepoznala lesno industrijo kot priložnost zato osebno pozdravljam vzpostavitev Direktorata za lesno industrijo na Ministrstvu za gospodarski razvoj in tehnologijo, katerega naloga je ustvarjanje pogojev za razvoj te panoge. Lesno industrijo smo torej kot panogo uvrstili v vse strateške dokumente in postopno ustvarjamo podporno okolje za razvoj panoge. Umestili smo jo v nekaj strateških dokumentov, kot sta npr. Pametna specializacija in Strategija Les je lep, v koncept krožnega gospodarstva, vključena pa je tudi še v nekatere druge strateške dokumente razvoja Slovenije.
 

Dodaten ukrep, ki se tiče izvajanja operativnih ukrepov za ustvarjanje pogojev predstavlja tudi zakonodaja. V sodelovanju Ministrstva za gospodarstvo in Ministrstva za kmetijstvo smo sooblikovali Zakon o gospodarjenju z državnimi gozdovi, ki prepoznava lesno industrijo kot priložnost in določa tudi vzpostavljanje gozdno-lesne verige. Gozdno-lesna veriga predstavlja predelavo lesa od hlodovine do izdelkov z višjo dodano vrednostjo. Zakon predvideva tudi vzpostavitev centrov za zbiranje in predelavo lesa po Sloveniji, ki bi les, ki ga sedaj izvozimo brez dodane vrednosti, to je okrog 3-4 milijone kubikov na leto, predelali doma v izdelke z višjo dodano vrednostjo. Seveda pričakujemo, da se bo zakon čim prej izvedel tudi v praksi in da se bodo pri tem upoštevale smernice, ki jih je vlada kot skupščina družbe SiDG sprejela. Vlada je sprejela izhodišče za izdelavo strategije in v teh izhodiščih so predvideni tudi ti centri za zbiranje in predelavo lesa. In to je torej dobra osnova za ponovno vzpostavitev lesne industrije in povezave gozdarstva in lesarstva v gozdno-lesno verigo.

Družba SiDG je zasnovana na osnovi Zakona o gospodarjenju z državnimi gozdovi, ki vzpostavlja vertikalno povezavo med gozdarstvom in lesno industrijo. Naloga te družbe je poleg gospodarjenja z državnimi gozdovi tudi vzpostavljanje gozdno-lesnih verig v centrih za zbiranje in predelavo lesa. Že v procesu sprejemanja tega Zakona je bil medresorsko usklajen poslovni model družbe SiDG, ki je predvideval v Sloveniji več centrov za zbiranje in predelavo lesa. Ti centri omogočajo sortiranje lesa in poleg tega tudi prvo fazo proizvodnje t.i. primarno lesno predelavo – se pravi, žaganega lesa, lepljencev, lahko tudi lesne volne, lesnih kompozitov in ivernih plošč. Namen Zakona je tudi povečana oskrba žag z lesom – te danes nimajo dovolj lesa in Zakon naj bi omogočal ravno to. Pričakujem, da bo družba SiDG odgovorno izvajala Zakon in bo vzpostavila centre za zbiranje in predelavo lesa in seveda s tem tudi v praksi realizirala zakon, ki je bil sprejet tudi s tem namenom.

Lubadar je posledica naravnih ujm in neučinkovitega čiščenja gozdov. To pomeni, da je v gozdovih veliko slabega lesa, ki tam ostaja in ustvarja pogoje za razvoj lubadarja. Tu spet vidim veliko priložnost, da se ta les spravi iz gozda in se predela v centrih za zbiranje in predelavo lesa v lesno volno ali v lesne kompozite. To bi bil dodaten pozitiven učinek k zmanjšanju posledic, ki jih povzroča lubadar in tako hkrati tudi vzpostavimo industrijo, ki bo porabnik tega lesa. Zdaj tega ni, les ostaja v gozdu, ni tržišča za ta les in to je velika škoda in vzrok, da se lubadar oziroma podlubnik širi in povzroča vsako leto večje škode. Ker nimamo porabnikov tega lesa, ta les ostaja v gozdu.

Za dodatno izboljšanje stanja je seveda potrebno nadaljevati z oblikovanjem podpornih ukrepov in pogojev za razvoj lesne industrije – to pomeni poleg vzpostavljanja gozdno-lesnih verig, promoviranje lesene gradnje, promoviranje in subvencioniranje izdelkov z nizkim ogljičnim odtisom. Leseni izdelki imajo nižji ogljični odtis – to je na dolgi rok najboljši način za zmanjšanje toplogrednih emisij in toplogrednih plinov. Nadalje, potrebna je učinkovita promocija in uporaba lesne volne kot izolacijskega materiala pri izolaciji stavb. S tem bi dosegli dvojni učinek – prihranili bi na energiji in vgradili material, ki je okolju prijazen in ima na nizek ogljični odtis. Poleg tega bi bilo potrebno povečati število razpisov na MGRT, ki bi bili namenjeni vzpostavljanju lesne industrije. Za premik na tem področju je potrebno delovati v več smereh – tudi preko zakonodaje, ki bi ustvarjala okolje za razvoj te panoge.

SDS: »Trenutno stanje je zelo zaskrbljujoče.«

Trenutno stanje je zelo zaskrbljujoče. Ključna je nepovezanost resornih ministrstev (kmetijskega in gospodarskega) z deležniki na tem področju. Ne gre samo za nepovezanost, ampak tudi za diametralno nasprotne ideje obeh ministrstev, kako zadeve reševati, kar ima za posledico ogromno problemov podjetij v praksi, ki čakajo "navodil" in tudi pomoč. Tu so še lokalne skupnosti, ki imajo interes sodelovati, a jih država ne prepozna kot partnerje v tem procesu.

Veliko je PR zgodb, kako se vlada trudi. Praksa pa je drugačna. Država je zase ustanovila SiDG, kjer je šele naknadno (in tudi preko sej Odbora za kmetijstvo) uvidela, da je prav, da je njena naloga tudi pomoč pri (ponovnem) ustanavljanju lesno-predelovalne verige. A uradnih strateških dokumentov tega podjetja še ni, saj se vlada bolj kot z vsebino ukvarja z obliko (kadrovskimi zadevami), osnutek teh dokumentov pa je zelo zaskrbljujoč. Na drugi strani pa imamo zasebnike, ki so zaradi ukvarjanja države same s seboj prepuščeni hudi tuji konkurenci in nepodpori države.
 

Kot opozicijska parlamentarna stranka smo sklicali kar nekaj nujnih sej Odbora za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano na to temo. Bili so sprejeti celo nekateri zelo konkretni sklepi, ki pa se ne realizirajo. Tako glede vloge in nalog podjetja SiDG kot tudi celotne verige. Najprej je potrebno za eno mizo dobiti vse deležnike, sprejeti dogovore, ki vsebujejo odgovore na ključna vprašanja kdo, kaj, koliko in predvsem kako. V SDS menimo, da mora podjetje SiDG čim prej sprejeti akcijski plan. Tam pa pomembno vlogo dati tudi lesno-predelovalni industrije. Osnova mora biti tisto, kar še imamo. Izbrati regijske centre in tam s pomočjo lokalnih skupnosti ter aktivnih deležnikov čim prej pospešiti začetek teh centrov. Država pa mora to tudi finančno vzpodbuditi - tudi s pomočjo EU sredstev in z morebitno spremembo zakonodaje.

SD: Zamenjali predhodni izrojeni »malodane fevdalni sistem«

Družba Slovenski državni gozdovi d.o.o. je bila ustanovljena ravno zaradi pomanjkanja celostne strategija upravljanja, ravnanja in gospodarjenja z državnimi gozdovi v preteklosti. Koncesionarski sistem se je namreč v več kot dvajsetletnem obdobju izrodil v malodane fevdalni sistem nepreglednega in neodgovornega delovanja, v katerem ni bilo moč zagotoviti kakovostnega in transparentnega upravljanja.

Upoštevajoč načela trajnostnega, večnamenskega in sonaravnega gospodarjenja z državnimi gozdovi je tako prvobitni namen podjetja dosegati čim višji donos in kakovost gozdnih lesnih sortimentov, s tem pa prispevati k vzpostavitvi in razvoju gozdno-lesnih verig, promociji lesa in lesnih proizvodov, oblikovanju zelenih delovnih mest ter dolgoročno povečevati površino državnih gozdov.

Iz navedenih ciljev nova organiziranost vpliva na razvoj celotnega gozdno-lesnega sektorja; z ustanovitvijo nove družbe se tako zagotavlja boljša učinkovitost gospodarjenja z gozdovi v lasti RS ter vzpostavlja dodatne, pozitivne pogoje za razvoj celotnega gozdno-lesnega sektorja. Prav tako ne gre zapostaviti večje transparentnosti poslovanja krovnega podjetja tako pri oddaji del v gozdovih, predvsem pa pri izvedbi prodaje državnega lesa, saj lastnik (država) bdi nad prodajo lesa, ki je bila s koncesijsko pogodbo do sedaj prepuščena koncesionarjem. Ob tem pa je novoustanovljena družba zavezana slediti ciljem, ki jih določa zakon in ostali akti družbe.

Glede obvladovanja posledic žledoloma in s tem sanacije gozdov, ki so jih ogrozili podlubniki, po naših informacijah družba sledi zastavljenim ciljem, do konca leta 2016 je bilo posekano 530.422 m3 gozdno lesnih sortimentov. O pravilnosti odločitve v prid ustanovitve državne družbe za upravljanje z državnimi gozdovi priča tudi primerjava med donosom, ki ga je v šestih mesecih uspela ustvariti družba in donosi v prejšnjem, koncesionarskem sistemu. Namreč podjetje Slovenski državni gozdovi je tekom svojega delovanja več kot podvojilo povprečen donos, kot je bil ta v zadnjih letih koncesijskega sistema. Ob vsem tem pa je treba dodati, da je po slabem letu delovanja podjetja težko celostno ovrednotiti tudi morebitne slabosti, ki pa verjamemo, da se bodo sčasoma odpravile.