REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Politična zloraba nekega priznanja

Nauk te zgodbe je, da imamo politike, kot si jih zaslužimo. Politične pokeraše in kramarje, ki bodo pred volitvami naredili vse za nabiranje točk, ne glede na ceno, ki jo bo zato plačala država. Ko bi Palestino lahko priznali, so se dolga leta delali neumne, danes, ko je to tvegano, pa se najprej tolčejo po prsih in delajo hrabre, nato pa načelnost in palestinsko samoodločbo kakor kilo mesa zavijejo v časopisni papir in jo na domači politični tržnici prodajo za še en poslanski mandat.

Tega si ne Palestinci in ne Slovenci res nismo zaslužili – prav v trenutku, ko so svetovni mediji poročali, kako je zaradi protestov v Gazi izraelska vojska kruto in brez razloga ubila deset ljudi, se odbor DZ za zunanjo politiko zaradi »nesklepčnosti« poslancev SMC ni niti opredelil do predloga Levice po priznanju palestinske države. Povedano preprosto – gospodje poslanci so stisnili rep med noge in namero o priznanju Palestine preprosto spravili z dnevnega reda. 

Tuji mediji so poročali, kako so izraelske krogle pokosile pet novinarjev, med njimi fotoreporterja Jaserja Murtago, ki je imel na sebi modro vetrovko z velikim napisom PRESS, naši domači pa so poročali o tem, kako Palestine vendarle ne bomo priznali in kako, hvala bogu, vendarle ne bomo utrpeli gospodarske škode. In tako je izpadlo, kakor da je nekaj narobe s Palestinci in njihovo samoodločbo, ne pa s Slovenijo.

Resnica je seveda drugačna. Nič ni narobe s Palestinci. Njihova pravica do samoodločbe in države je potrjena v celi vrsti resolucij VS OZN in mnenj Meddržavnega sodišča. Palestinci imajo pravico do samostojne države in nekega dne, morda šele čez leta, bo ta država tudi realnost. Da, res je, palestinska država danes nima sklenjenega ozemlja. Njena ozemlja so okupirana. Toda od kdaj je sklenjeno ozemlje države pogoj za njeno priznanje ali obstoj? Bosna in Hercegovina ni imela sklenjenega ozemlja, ko je bila mednarodno priznana in to velja še za celo vrsto drugih držav. Ko so Poljsko in Čehoslovaško okupirali nacisti, ti dve državi nista obstajali ni niti na papirju, pa vendar so ju zavezniki priznavali, bili sta članici zavezniške koalicije in podpisnici mednarodnih dogovorov. Francija je Poljsko in Čehoslovaško priznala kot »naciji«, čeprav je imel poljski Nacionalni komite sedež v Parizu in nikoli ni imel sedeža v Poljski. Poljska in Čehoslovaška nista imeli ozemlja, vendar jima je bilo s priznanjem omogočeno, da organizirata vojsko, imata nacionalno zastavo in vojaška sodišča za sojenje svojim državljanom. Najpomembnejši kriterij za priznanje državnosti namreč ni »dejanska oblast«, temveč »neodvisnost«. 

Priznanja, ki so praviloma »deklaratorna« imajo zato včasih lahko celo »konstitutivne« učinke. Lahko v precejšnji meri »naredijo« državo. In prav zato je tudi za Palestino vsako mednarodno priznanje pomembno. Tudi slovensko. Da je treba o tem danes prepričevati nekatere v Sloveniji, ki je nastala prav na podlagi priznanj drugih držav – kmalu zatem, ko so tudi v Sloveniji umirali novinarji z napisi PRESS, na primer leta 1991 na Brniku - je res zelo nenavadno. In veliko pove o političnem, moralnem in vsakršnem propadu vrednot v Sloveniji. 

Bi bilo torej Palestino morali priznati kot državo? Da, vsekakor. Toda – že pred leti. To bi bilo v skladu z mednarodnim pravom, hkrati pa Sloveniji ne bi prineslo velikega konflikta z ZDA. Barack Obama je bil na primer v ZDA predsednik kar osem let, njegova stališča do Izraela in Palestine pa so bila seveda bistveno drugačna od stališč sedanjega predsednika ZDA. Pametna zunanja politika bi to izkoristila. Priznanje Palestine tedaj bi bilo veliko manj tvegano. 

Toda proces priznavanja Palestine danes, neposredno pred volitvami, ki je bil sprožen z nameni pridobivanja političnih točk in ga je ognjevito zagovarjal predvsem šefa DeSUS-a - ni bil v korist skoraj nikogar. Sprožen je bil na valu sovraštva do ZDA, ki v Sloveniji tudi drugače niso posebej priljubljene, zgolj z namenom kazanja fig nepredvidljivemu Donaldu Trumpu, ki je nedavno veleposlaništvo ZDA iz Tel Aviva preselil v Jeruzalem. To je bilo seveda neumno, poniglavo, kratkovidno in na koncu tudi neuspešno.  

Iz tega procesa je dobičke potegnil samo največji zagovornik te politične »piramide« mednarodnega priznanja Palestine, večni predsednik DeSUS-a Karel Erjavec, ki se lahko sedaj hvali, kako je bil načelen in izjemno pogumen in kako so ga na koncu »minirali« bojazljivi, neodločni in nenačelni poslanci SMC-ja in drugih slovenskih strank. 

Tako kot je Trump računal, da bo zanj najbolje, če v predsedniški tekmi leta 2016 ne zmaga, je tudi Karel Erjavec verjetno glasno navijal za priznanje Palestine, potihoma pa upal, da se bodo njegovi partnerji na koncu ustrašili. Res jih je (znova) dobro ocenil, uspešno uporabil pri lastni promociji in zmagal v še eni partiji političnega pokra. Kajti če bi uspel s priznanjem Palestine, potem bi bila Slovenija verjetno soočena s sankcijami ZDA in Izraela, zaradi katerih bi bila cena priznanja Palestine bistveno višja. To pa bi občutili tudi volivci in izstavili račun avtorjem tega zapoznelega priznanja Palestine. Zato je sedanji razplet za »teflonskega« Karla ugodnejši. 

Nauk te zgodbe je, da imamo politike, kot si jih zaslužimo. Politične pokeraše in kramarje, ki bodo pred volitvami naredili vse za nabiranje točk, ne glede na ceno, ki jo bo zato plačala država. Ko bi Palestino lahko priznali, so se dolga leta delali neumne, danes, ko je to tvegano, pa se najprej tolčejo po prsih in delajo hrabre, nato pa načelnost in palestinsko samoodločbo kakor kilo mesa zavijejo v časopisni papir in jo na domači politični tržnici prodajo za še en poslanski mandat. Kot najbolj zanikrni mesarji, tako kot naj bi na zahtevo Shylocka to storil Antonio v Shakespearovem Beneškem trgovcu. Na enak način so, za lastne politične interese, te dni v Sloveniji ponovno mesarili tudi ubogo Palestino. To ni bil proces priznanja, pač pa proces zlorabe Palestine v notranjepolitične namene. 

Načelnih in takšnih politikov, ki bi bili sposobni strateškega in taktičnega razmišljanja, v tem političnem razredu ne boste našli. To je seveda tudi evropski problem in prav zato je tudi v evropskem odnosu do nastanka novih držav toliko nenačelnosti in dvojnih kriterijev. Ko so si Albanci na Kosovu zaželeli še eno državo, je Slovenija enako kot večina članic EU hitro pozabila na mednarodno pravo in po ukazu Washingtona ekspresno hitro izvedla priznanje kosovske entitete, ker je bilo tako pač lažje in politično ugodno. Ko so se na isto pravico do samoodločbe začeli sklicevati Katalonci, ki rezervne države nimajo, pa so se naši politiki skupaj z evropskimi znova spomnili prej pozabljenih mednarodnih pravil, ki takšno enostransko odcepitev od matične države onemogočajo. Nenačelnost na kvadrat.  

Priznanje Palestine se umešča nekje med ta dva primera – začelo se je načelno, nato pa zaradi političnih interesov poniknilo v slovenskem političnem močvirju. Tresla se je gora, rodilo pa neuspešno priznanje Palestine, zadnji sramotni dosežek slovenskega zunanjepolitičnega kramarstva. 

Edina sreča je, da novica o tem žalostnem dosežku slovenske politike na dan njegove nesrečne in krivične smrti najverjetneje nikoli ni dosegla ubitega fotoreporterja Jaserja Murtago.

Zanima nas tudi vaše mnenje - Kontaktiraj avtorja

igor.mekina123123@insajder.com