REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Janšev policizem

V Sloveniji se vse bolj uveljavlja način vladavine, ki ga nekateri pravniki že imenujejo – policizem. Vse to meče zelo veliko senco na delo policije. Ni dvoma, da policiji teh zavržnih »odklonov« ljudje ne bodo zlahka pozabili.

Sredi najhujšega vala pandemije je Slovenija tragično razdeljena.

Najhujše je – in to počasi spoznavajo tako v Janševi vladi kot v opoziciji – izgubljeno zaupanje.

Večni gospodarski minister Zdravko Počivalšek je za počasno odpiranje gospodarstva, zdravstveni minister Tomaž Gantar pa je proti in zahteva ostrejše ukrepe.

Razdeljena je tudi stroka.

Predstavniki gospodarstva trdijo, da smo izgubili že 500 milijonov evrov in da bomo v naslednjih 14-dnevih izgubili še novih 700 milijonov evrov, če bo obveljal zadnji Gantarjev predlog.

To je skupaj 1,2 milijarde evrov.

Toda to ni najhujše, kar je prizadelo Slovenijo. Najhujše je – in to počasi spoznavajo tako v Janševi vladi kot v opoziciji – izgubljeno zaupanje.

V Sloveniji se namreč vse bolj uveljavlja način vladavine, ki ga nekateri pravniki že imenujejo – policizem.

Z omejevanjem na primer avtomobilskih protestov je vlada dokazala, da epidemijo Covida-19 na vse pretege politično zlorablja.

Vlada je sicer sprejela številne ukrepe. Veliko jih je nujnih, toda nekateri so tudi popolnoma absurdni, celo banalni.

Z omejevanjem na primer avtomobilskih protestov je vlada dokazala, da epidemijo Covida-19 na vse pretege politično zlorablja.

Dodatno so to pokazali tudi nasilni protesti skupin kot je Janševa različica francoskih »rumenih jopičev«, ki so blizu vladajoči SDS, s katerimi se je želelo kompromitirati mirne protestnike, ki so osem mesecev pred tem demonstrirali brez kakršnihkoli incidentov.

Kaplja čez rob pa so v zadnjem času vse bolj  nasilni izpadi policistov, ki po praznih ulicah lovijo, rigorozno kaznujejo in celo sodno preganjajo tiste, ki se v trenutku lakote drznejo na prostem pojesti kakšen rogljiček, burek ali pico.

Vse to meče zelo veliko senco na delo policije. Ni dvoma, da policiji teh zavržnih »odklonov« ljudje ne bodo zlahka pozabili.

Toda zadeva je še bolj nevarna.

Druga plat tega, kar imenujemo policizem – torej vladanja s pomočjo nasilnih, nelegitimnih ukrepov – je tudi izguba zaupanja javnosti.

Izguba zaupanja pa vodi v vse slabše rezultate boja proti koronavirusu.

Če se podatki ne skladajo s pogledom na svet trenutno vladajočih – toliko slabše za podatke! Aktualna slovenska vlada v tem pogledu, kljub neprestani kritiki »komunizma« iz ust Janeza Janše res ravna kot stalinistična diktatura, v kateri je obsojen na smrt vsak, ki prinaša slabe novice.

Tisti, ki si hoče pridobiti zaupanje, lahko zaupanje pridobi le z dobrim zgledom.

Toda ravnanja dolge vrste ministrov, vladnega Covid-govorca Jelka Kacina in raznih drugih odličnikov, ki predpisov ne spoštujejo, seveda vpliva na to, da se tudi navadnim smrtnikom zdijo rigorozne omejitve, ki jih vsak dan trpijo – krivične. Morda celo nepotrebne.

Premier Janez Janša pa vse to dopušča in ignorira. Celo lastnega ministra, ki je snedel besedo in se je iz nepreklicno odstopljenega prelevil v samopašnega policijskega ministra.

Le kako naj javnost zaupa takšnim falotom?

Mediji, ki zvesto podpirajo delo vlade, so hitro pohiteli s poljubno interpretacijo velikega števila okužb in smrti v Sloveniji.

Poskušajo nas prepričati, da je za polom v boju proti drugemu valu epidemije krivo neubogljivo ljudstvo, ker krši predpise, se na skrivaj na vse kriplje zabava in druži.

Težava je, da vse to ni podkrepljeno z dokazi, empiričnimi podatki, ki jih vlada očitno sovraži.

NIJZ in druge službe že dva meseca nimajo pojma, kje točno so viri okužb, zadnji podatki, ki so jih objavili, pa kažejo, da se največ ljudi okuži na – delovnih mestih.

Ko je na to dejstvo opozoril »Covid-19 sledilnik«, neverjetno uspešen projekt prostovoljcev, pa so jim takoj prekinili dotok svežih podatkov.

Kaj nam s tem sporoča vlada?

Jasno -, če se podatki ne skladajo s pogledom na svet trenutno vladajočih – toliko slabše za podatke!

Aktualna slovenska vlada v tem pogledu, kljub neprestani kritiki »komunizma« iz ust Janeza Janše res ravna kot stalinistična diktatura, v kateri je obsojen na smrt vsak, ki prinaša slabe novice.

V isti maniri se je bahata oblast spravila tudi na kulturnika Zlatka Čordića.

Morda se je ob intervjuju šefa NIJZ Milana Kreka vedel »neprimerno«, toda to oblasti ne daje razloga, da mu čez noč jemlje in potepta pravice, ki mu pripadajo po zakonu.

Sploh ne z arbitrarno in samovoljno ministrovo obrazložitvijo, ki je sledila po tem, ko je raper postal aktiven v protestih proti Janševi vladi.

Gre seveda za zastraševanje. Za policizem.

Ta Slovenijo spreminja v mešanico demokracije in diktature. V demokraturo.

Na enak način se je Janša sedaj znova spravil tudi na upokojenega generala Milana Aksentijevića.

Da so se vse obtožbe zoper njega v zadnjih desetletjih celo na slovenskih sodiščih izkazale za laž, je v svojem govoru ob 30. obletnici plebiscita v predsedniški palači poudarila Spomenka Hribar.

Zatrdila je, da je Aksentijević žrtev »verbalnega delikta.«

In ima seveda še kako prav.

Mnogi so se jezno odzvali na opozorilo Spomenke Hribar, češ Aksentijević je zagovarjal ostanek Slovenije v Jugoslaviji in bil proti odcepitvi. In s tem po skoraj 30-letih v resnici znova zagovarjajo izbris.

Še dan danes ne razumejo in nočejo razumeti, da Aksentijevićevi nastopi za govorilnico nekdanje republiške skupščine in izpričano nestrinjanje z odcepitvijo Slovenije od SFRJ niso dovolj za odvzem državljanstva!

Lahko pa se vprašamo drugače – koliko je potemtakem sploh vredna slovenska plebiscitna odločitev, če na njej že 30 let visi madež odvzema državljanstva, nekakšnega novodobnega ostrakizma človeka, ki je samo povedal svoje mnenje in si upal javno nasprotovati osamosvojitvi?

Mar plebiscit ni bil demokratična izbira med dvema enakovrednima opcijama?

Mar plebiscit ni bil demokratična izbira med dvema enakovrednima opcijama? Če si zaradi svojega mnenja, povedanega z delegatske, dejansko skupščinske govornice Aksentijević zasluži odvzem državljanstva, potem ima plebiscitna odločitev za samostojno Slovenijo resno pomanjkljivost.

Koliko je ta izbira res demokratična, če drugače mislečega posameznika napačna odločitev nato trajno pahne na socialno dno, na družbeno margino Slovenije, ki je enakovredna politični in državljanski različici slovenske Sibirije?

Če si zaradi svojega mnenja, povedanega z delegatske, dejansko skupščinske govornice Aksentijević zasluži odvzem državljanstva, potem ima plebiscitna odločitev za samostojno Slovenijo resno pomanjkljivost.

Kritiki bodo zmeraj lahko trdili, da rezultati niso bili  posledica popolnoma svobodne izbire, ker je nova, mlada država – kot kaže primer Aksentijevića - odmislila strpnost in grobo obračunala z vsemi kritiki.

To, da je Aksentijević bil še nekaj mesecev v času razpadanja SFRJ zaposlen kot častnik JLA in bil celo ujetnik v BiH s to zadevo nima popolnoma nobene zveze, kajti vojnega prava nikoli ni prekršil.

S tem, ko ga je za neobstoječ in nekazniv prekršek kaznovala z odvzemom državljanstva in v posledici z odvzemom tudi vseh državljanskih pravic, pa je slovenska oblast demokracijo poteptala v trenutku, ko naj bi se rodila.

Aksentijević je od tedaj, ko mu je Slovenija odvzela slovensko državljanstvo – o tem sem pisal že leta 1991, kar pričajo arhivi Mladine – v Sloveniji preživel že skoraj trikrat tako dolgo časa, kot bi bilo dovolj, da z redno naturalizacijo pridobi slovensko državljanstvo. Trikrat deset let torej, pa je vedno znova naletel na zid zavračanja.

Ni pomagalo nič – ne dokazi, da je aktivno sodeloval v okviru procesa sprave ob ustanovitvi komisije REKOM, ne izjava, da se bo ob pridobitvi slovenskega odrekel srbskemu državljanstvu. Uradniki so nato kljub temu zmeraj trdili, da nekako ni naredil »dovolj«, da bi si res zaslužil državljanstvo.

Slovenskim tajkunom, ki so oropali nekož družbeno premoženje in še danes sedijo v kehi ter so pogosto gostje in celo govorniki na državnih slovesnostih, državljanstva nihče ni odvzel.

Čeprav zakon takšnih dodatnih pogojev sploh ne pozna!

Slovenskim tajkunom, po večini nekdanjim osamosvojiteljem, ki so si »za nagrado« nato iz gospodarstva počrpali milijone, tega –, da si kljub dokazanim zločinom zaslužijo še naprej uživati v vseh dobrotah državljanskih pravic -, na primer, ni bilo potrebno nikoli dokazovati.

Tudi tistim, ki še danes sedijo v kehi in so pogosto gostje in celo govorniki na državnih slovesnostih. Državljanstva jim nihče ni odvzel.

Tudi prav – toda zakaj ga potem ne more imeti tudi Aksentijević, ki živi v Sloveniji in ni nikomur ničesar ukradel?

Po redni naturalizaciji bi lahko državljanstvo dobil že po desetletih letih, toda ker je poročen s Slovenko in tu živi praktično vse življenje, pa bi ga lahko ponovno pridobil že po treh letih. Na tisoče tujcev si ga pridobi vsako leto.

Ampak ne, slovenska policija mu prošnje stalno zavrača. Leta in desetletja. Gre za policizem v najbolj čisti obliki, za sklicevanje na »diskrecijsko pravico,« ki je znotraj prazna, zunaj pa je nič ni.

To, da ima v Sloveniji družino: soprogo, otroke, vnučke – uradniki že tri desetletja ignorirajo. Med njimi so tudi funkcionarji, ki so na uradniške položaje prilezli iz sedanjih opozicijskih strank!

Kakšni ljudje so to?

Za Janeza Janšo je že jasno, kdo je.

Tviti s katerimi Janša neutrudno zasipava svetovni splet nazorno kažejo, da gre za zamerljivca brez državniške širine, ki bi rad v žlici vode utopil vse svoje nekdanje in sedanje nasprotnike, pa čeprav samo politične.

To, da ima v Sloveniji družino: soprogo, otroke, vnučke – uradniki že tri desetletja ignorirajo. Med njimi so tudi funkcionarji, ki so na uradniške položaje prilezli iz sedanjih opozicijskih strank. Gre za policizem v najbolj čisti obliki, za sklicevanje na »diskrecijsko pravico,« ki je znotraj prazna, zunaj pa je nič ni.

Gre za politika, ki ne kaže nobenega usmiljenja, človečnosti, kaj šele nagnjenosti k spoštovanju prava.

Aksentijević je bil tudi med izbrisanimi in vemo, kako dolgo so Janša in strankarski veljaki iz SDS branili sramoten izbris ljudi kot zakonito in »državotvorno« dejanje.

Vse do hladne prhe na Ustavnem in Evropskem sodišču za človekove pravice.

Janša ob tem s svojimi tviti podpira tudi »kaznovanje« Aksentijevića zaradi njegovih stališč in s tem v resnici zagovarja verbalni delikt, proti kateremu se je nekoč boril.

Še huje, s tem, ko se maščuje Aksentijeviću in škodi njegovi družini znova dokazuje, da se rad spravlja predvsem na nemočne, na ženske in otroke.

Na civiliste.

Rad pa bi se v zgodovino zapisal in obveljal kot nekdo, ki je bil »zmagovalec v vojni leta 1991«.

Pravi vojaki, ki vedo, kaj je vojaška čast in spoštovanje prava se borijo samo z oboroženimi nasprotniki, civiliste pa pustijo pri miru.

Janša pa ima očitno najraje - neoborožene.

Pamfleti v strankarski, SDS-ovski Demokraciji Aksentijevića prikazujejo celo kot »agresorja in izdajalca.«

S tem, ko se je kot profesionalni vojak, zvest prisegi, ki jo je dal, umikal z enotami JLA v Hrvaško in BiH ni nikogar »izdal«. Ali ta umik ni koristil Sloveniji? Seveda je.

Po eni strani se ga slavi, praznujemo celo dan suverenosti, v isti sapi pa se napada tiste, ki so umik izvajali po ukazu predsedstva SFRJ v katerem je sedel tudi Janez Drnovšek.

Janša je slovenski javnosti že takoj po razglasitvi neodvisnosti Slovenije prodajal in vsiljeval nečloveške napade in se preko kolesc države in državnih uradnikov izživljal nad nekdanjimi pripadniki JLA in njihovimi družinami, civilisti. To dokazuje, da se rad spravlja na nemočne, ženske in otroke.

In tudi spopad med JLA in slovenskimi oboroženimi silami je »agresija« zgolj za potrebe domačih nacionalistov.

Junija leta 1991 Slovenija zagotovo ni bila subjekt mednarodnega prava, tudi ameriški vojaški strokovnjaki in CIA pa tedanji spopad označujejo kot spopad »nizke ali srednje intenzivnosti«, ne pa kot »vojno« in še manj kot »agresijo.«

Danes nam vsak dan zaradi Covida-19 in spodletelih poskusov Janševe vlade, da zameji epidemijo umre trikrat več ljudi, kot je to bilo v celotnem spopadu leta 1991. Da ne govorimo o tem, da se je Aksentijević tudi v času spopadov zavzemal za njihovo prekinitev in iskanje politične rešitve spora.

Tudi navedbe Cvete Stepanjan, žene Agopa Stepanjana (ki je bil po rodu Armenec z bolgarskim državljanstvom), da je njenemu možu »jugoslovanska tajno-obveščevalna služba UDBA uničila življenje,« Aksentijevića sploh ne obremenjujejo.

O tem montiranem procesu sem prvi poročal, že pred več kot tremi desetletji, kar je v svoji knjigi desetletja pozneje opisal tudi Igor Omerza. Toda navedba, da je na tem procesu Aksentijević kot strokovnjak potrdil, da so podatki, ki naj bi jih zbirali obtoženi Bolgari pomembni »za vsako tujo obveščevalno službo« v ničemer ne dokazuje, da je bil Aksentijević tudi organizator tega procesa.

Organizatorji so bili drugje, šlo je za vohunsko igro med bolgarskimi in jugoslovanskimi obveščevalci, s tem pa priča nekega izvedenca o pomenu podatkov nima prav nič. 

Gre za petardo, ki naj bi odvrnila pozornost od pomembnega vprašanja – ali je prav, da se nekemu poslancu v parlamentu odvzame državljanstvo, ker je javno predstavil svoje mnenje, ki je drugačno od stališča večine?

Aksentijević svojega mnenja ni skrival, za svoj pogum in odkritosrčnost pa je bil »nagrajen« s tridesetletnm administrativnim maltretiranjem države.

Gre za znan obrazec ustvarjanja »notranjih sovražnikov«, ki ga je Janša patentiral prav na nekdanjih pripadnikih JLA, nato pa razširil na vso družbo, od politikov, kulturnikov do novinarjev.

Vsi, ki se danes čudijo Janševi strahovladi, ko danes na ulicah slovenske prestolnice policija besno lovi nič hudega sluteča brata le zato, ker sta si želela na samem razdeliti kos pice, ali pa ko drakonsko kaznuje dostavljavca, ki si je privoščil burek za malico, ali avtomobiliste, ki so oglobljeni zaradi neobstoječega »oviranja prometa« oziroma trobljenja iz protesta pred parlamentom, bi se zato morali zavzeti tudi za to, da se po treh desetletjih odpravi huda krivica, ki je bila storjena Aksentijeviću in še nekaterim žrtvam maščevanja slovenske države po »osamosvojitvi.«

Ni nenavadno, da si je prav takšna moralna avtoriteta, kot je Spomenka Hribar, upala kar pred bojazljivim Borutom Pahorjem javno, vsem na srce položiti to vprašanje.

Ni nenavadno, da si je prav takšna moralna avtoriteta, kot je Spomenka Hribar, upala kar pred bojazljivim Borutom Pahorjem javno, vsem na srce položiti to vprašanje. Ta problem.

Tako kot je svoj čas v prejšnji državi pogumno odpirala vprašanje povojnih pobojev, se seveda ni ustrašila niti zdaj in ne uklonila Janševi pogubni nacionalistični retoriki, ki še naprej razdvaja slovensko družbo.

Ob tem nas je v isti sapi opomnila tudi na dejstvo, da nas Janša vse skupaj prodaja kakor puloverje Madžarski in Poljski.

Res je.

Ampak najprej je na podoben način Janša slovenski javnosti že takoj po razglasitvi neodvisnosti Slovenije prodajal in vsiljeval nečloveške napade in se preko kolesc države in državnih uradnikov precej rad izživljal nad nekdanjimi pripadniki JLA in njihovimi družinami, civilisti.

In dokler vse te krivice ne bodo popravljene, dokler Aksentijeviću ne bo vrnjeno leta 1991 po krivici odvzeto slovensko državljanstvo, se Slovenija ne bo mogla brez slabe vesti sklicevati na to, da je res demokratična država in da je bil njen plebiscit res popolnoma svobodna izbira vseh prebivalcev Slovenije.

Odprava policizma, ki ga čutimo vsi, mora vključiti tudi tiste, ki so bili njegove prve žrtve.

Zanima nas tudi vaše mnenje - Kontaktiraj avtorja

igor.mekina@insajder.com
Igor Mekina

Igor Mekina

Ostala mnenja

Slepota Nata
»Bombardan« za zaton Nata
Poraz Rusije, misija nemogoče
Samoobramba: palestinska, ne pa izraelska pravica!
Cena »ukrajinske zmage«: 1700 milijard evrov

Ta stran uporablja piškotke. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporablja spletna stran, kliknite TUKAJ.

Sprejmi piškotke