Pizdajalci

Kako označiti tiste, ki so izdrali lastna načela, demokratično ureditev države in obljube, ki so jih dali volilcem?

Pesnik in pisatelj Boris A. Novak se je odločil, da jih imenuje »Pizdajalci«.

Da so to izdajalci z veliko začetnico P.

Ne gre seveda za to, da bi s tem izrazom pesnik želel žaliti ženske ali ženski spolni organ, ki ga velika večina prebivalstva iz upravičenih razlogov zelo čisla.

Beseda na P, ki se tako lepo zlije z besedo »izdajalci« v novo skovanko je namreč že zelo dolgo časa oznaka za različne bojazljivce, ljudi, ki se »obračajo po vetru« in karakterno slabe osebe.

Toda medtem ko je pred hramom slovenske demokracije 19.2. 2021, po neizglasovani konstruktivni nezaupnici pesnik bral svoj sonet, so ga policisti popisali in celo posneli.

Posnetek, ki so se mu številni mediji izognili, smo tudi objavili.

Spomnim se časov, ko je policija na podoben način nadzorovala zbiranja študentov, ki smo na Prešernovem trgu v Ljubljani ali nedaleč vstran, pred vrati sedanjega Državnega zbora pred več kot 30 leti nasprotovali enoumju in tedanjemu enostrankarskemu sistemu.

Toda celo tedaj udeležencem spontanih demonstracij niso delili kazni.

V tistih časih je partijska država poskušala z represijo zatreti tudi neodvisne časnike.

In tako je nekega dne, po vrsti kritičnih člankov v mariborski Katedri, ki sem jo urejal, v Večeru nenadoma izšel članek, da je »problem Katedre problem mamil«.

Ko to ni bilo dovolj, pa so sledile obtožnice proti urednikom in novinarjem in prepovedi časnikov, ne samo v Mariboru in Ljubljani, pač pa tudi v Beogradu, kjer smo menda žalili osebnost in ugled predsednika srbske komunistične partije, Slobodana Miloševića.

V tistih časih danes najbolj pogostih »borcev proti komunizmu«, ki nastopajo v slovenskih medijih ni bilo nikjer na spregled.

Branili so nas novinarski kolegi, iz Slovenije, tujine in drugih republik SFRJ, redki odvetniki, pisatelji, intelektualci …

In če bi mi kdo takrat dejal, da bo nekoč v demokraciji policija na istem mestu popisovala pesnika, ki je povedal le nekaj verzov, da bodo s tega trga pred parlamentom policisti odnašali demonstrante, ki so brali ustavo, da bodo kazni dobili tisti, ki bodo le vozili mimo parlamenta in hupali, bi mu dejal, da je najverjetneje zmešan.

Ampak prav to se dogaja in to ne kaže, da smo zmešani tisti, ki se nam zdi to noro, pač pa da živimo v zmešani državi, kjer so mnogi temeljito pomešali svoje osebne koristi z javnimi.

Predsednik slovenske vlade Janez Janša je te dni, da bi bilo vse še bolj noro, Evropsko komisijo pozval, da naj si pride pogledati teror večinskih, menda levičarskih medijev vsak dan od 18. ure naprej.

Še prej jih je spomnil, da mu ne bo nihče solil pameti o svobodi medijev, ker da je bil sam pač žrtev komunistov, ki so ga vtaknili v vojaški zapor leta 1988, ker je nameraval napisati nek članek.

Ko se je to zgodilo, sva bila z Janšo člana iste redakcije.

In seveda to, kar se je zgodilo Janši, ni bilo prav.

Z vidika demokratičnih standardov je pregon novinarjev zaradi njihovih mnenj nesprejemljiv, še toliko bolj, če gre zgolj za zbiranje virov za pripravo člankov.

Toda prav zaradi spoznanj, da je to narobe, je prišlo do demokratične preobrazbe družbe.

Dobili smo novo ureditev, tudi samostojno državo, v kateri bi vse moralo biti boljše in drugače.

Pa je res? Vse kaže, da so se spremenile le oblike, ne pa bistvo pritiskov.

Res je, da je bil Janša pred več kot tremi desetletji žrtev pritiskov na novinarje, toda prav tako je res, da je danes s številnimi potezami danes glavno gibalo teh pritiskov, ki jih pod njegovo taktirko izvajajo vladne agencije, tuji tajkuni, UKOM in njegovi, de facto partijski mediji, ki se napajajo s tujim, madžarskim denarjem.

Vsakomur je namreč jasno, da ti to, da si bil žrtev nekoč, še ne daje pravice, da na lovorikah svojega preteklega žrtvovanja izvajaš pogrome nad tistimi novinarji in mediji, ki se s teboj ne strinjajo.

In da so mediji v Sloveniji v 90-odstotkih »levičarski« in da bi bilo tudi v politiki vse drugače, če bi bila njihova »usmerjenost« drugačna, je seveda prav tako velika neresnica.

V Sloveniji je že 30 let na področju medijev trg odprt in če bi res obstajala veliko povpraševanje po reviziji zgodovine, po popolnem izničenju vloge partizanov in postavljanju domobrancev v vlogo rešiteljev domovine, po lustraciji vseh vodilnih v prejšnjem »komunističnem režimu«, po veliko večji vlogi katoliške Cerkve v družbi in podobnih ter še vseh drugih idejah desnih strank, potem bi v državi uspešno prosperirali tudi mediji, ki bi širili takšne ideje.

Ljudje bi jih kupovali, gledali in poslušali.

Toda to se ne dogaja.

Celo Nova24tv, Demokracija in podobni mediji, ki so najbolj všeč Janezu Janši in SDS širijo svoje ideje podprti skoraj izključno z madžarskim, Orbanovim denarjem.

Za njihove ideje in poročanje na domačem trgu namreč ni kupcev!

Prodajajo robo, ki nikakor ne gre v promet, pa kljub temu še vedno - vztrajajo.

In to že več let, ne da bi postali dobičkonosni.

Na kaj torej kaže dejstvo, da te njihove ideje in pogosto popolnoma neprofesionalni novinarski pristopi nimajo lastne, avtentične podpore ljudstva?

Očitno kaže, da te njihove ideje, poročanje in delovanje niso v skladu s pogledi in težnjami večine ljudi v Sloveniji.

Kljub temu pa se poskusi »preoblikovanja medijskega prostora« na silo izvajajo.

Prav nenavadno je, kako so se borci za demokracijo zaradi poseganja po takšni »tehniki« prelevili v dejanske podpornike avtokracije in nasprotnike demokracije.

Lahko bi rekli, da poskuša agresivna manjšina znova uveljaviti svoje cilje, ki ji, kot kažejo zadnje raziskave javnega mnenja, 80 odstotkov ljudi nasprotuje.

Toliko vprašanih namreč meni, da gre Slovenija pod vodstvom sedanje vlade v napačno smer, 20 odstotkov pa meni obratno.

Z drugimi besedami to pomeni, da imamo zelo podoben primer, kot pred tremi desetletji, ko je vodilna stranka na oblasti vodila družbo in državo brez legitimne podpore  večine ljudi.

Razlika je le v tem, da smo nekoč to jasno videli in rekli, da je to pač »diktatura«, ali pa nekoliko blaže rečeno, »enostrankarski sistem.«

Danes pa se zelo podobna diktatura skriva za plaščem – demokracije.

V tem smislu je Janez Janša, ki se ima za demokrata, res ostal zelo zvest komunistični ideologiji, kljub temu, da ves čas napada »komunizem.«

In zato je mogoče, da Borisa A.Novaka policisti, očitno brez razloga (razen, če bodo njegov sonet podvrgli analizi zaradi pregona »verbalnega delikta«?!) popisujejo brez legitimnega razloga, kakor da bi bil nek kriminalec.

To je bil res sramoten prizor, ki je osramotil tudi vse nas, ki smo pred več kot tremi desetletji v »diktaturi« zahtevali demokracijo.

In na čelu vsega tega je naš tedanji soborec za demokracijo – Janez Janša.

Kje so torej pravi »pizdajalci«?

Boris A. Novak ima prav, ko jih je s sonetom razkril predvsem v Državnem zboru.

To so ljudje, ki so izdali zaupanje volivcev, ko so obljubljali eno, naredili pa nekaj povsem drugega.

Ampak takšnih »pizdajalcev« je še veliko več.

Danes sedijo v ministrstvih, v UKOM-u, vladnih agencijah, na vrhu policije in NPU-ja, na sedežu FURS-a in Statističnega urada. Vodijo tudi NIJZ ali pa so kot Bojana Beović za svojo izdajo celo nagrajeni z državnimi odlikovanji.

S priklanjanjem volji manjšine in celo enega samega človeka, ki vlada s pomočjo tuje medijske podpore, so ti »pizdajalci« izdali sanje večine ljudi in temeljna načela demokratične ureditve te države, za katera se je pred tremi desetletji boril tudi Janez Janša, naš največji pizdajalec, ki je kadarkoli tlačil slovensko grudo.