Petdeset odtenkov korupcije

Pa ravno Nemec, boste porekli, pa ravno on se je spravil podkupovati naše policiste - in to za piškavih 50 evrov. Res ni druge razlage kot ta, da je nesrečnik verjel, da se vozi po najbolj zakotnih balkanskih ali vzhodnoevropskih rovtah, kjer je podkupovanje policistov običajna praksa. Če česa ne moremo očitati slovenski policiji, potem je to koruptivnost prometnih policistov. Ste kdaj poskušali podkupiti policista, ker vas je ustavil zaradi prometnega prekrška?

Naj si na to odgovori vsak sam, vendar sem prepričan, da vam kaj takšnega nikoli ni padlo na pamet. Edina korupcija, o kateri nekaj vemo, je verjetno tista okoli razvpitega policijskega čolna P-111. Pa še takrat navadni policisti z njo niso imeli nobene zveze. Če torej govorimo o korupciji v javni upravi, potem takšne za 50 ali 100 evrov zlepa ne bomo našli. Seveda so vedno tudi izjeme, vendar te v našem primeru ne potrjujejo pravila. Tudi če govorimo, da je korupcija v Sloveniji sistemska - in mnogo primerov, zlasti ko gre za velike in drage državne (infrastrukturne) projekte, to dokazuje -, s tem ne mislimo na majhna podkupovanja. Takšna, kakršna si občasno dovoli kak tujec, ki je prepričan, da je Slovenija banana republika, kjer se lahko za malo denarja kupi vse.

Ne ne, za malo denarja se pri nas ne da nič narediti. Kajti vsi dosedanji primeri podkupovanja, ki so bili deležni medijske pozornosti, so se nanašali na finančno zelo “močne” projekte. Od avtocestnega križa, kjer je šlo za kartelno dogovarjanje največjih domačih gradbincev, do zloglasnega TEŠ6. Če gre za milijardne posle, je pač lažje “pospraviti” kak milijon ali celo deset milijonov. V končnem znesku, ki je tudi ustrezno preplačan, se da vedno prekanalizirati nekaj denarja. S petdesetimi ali stotimi evri pač ne.

Zaradi tega se mi zdi, da imamo v primeru korupcije na Slovenskem pogosto opraviti z določenim nesporazumom. V tem kontekstu velja omeniti tisto duhovito misel, češ kaj je rop banke v primerjavi z njeno ustanovitvijo. Vsakič, ko beseda nanese na korupcijo, se spomnim nanjo. Zadnja leta kar precejkrat, saj o korupciji govorimo skoraj toliko kot o vremenu. Slovenci smo namreč sveto prepričani, da je naša država med najbolj skorumpiranimi v svetu. Dobro, pa vsaj v Evropi. Bo to dovolj? Tako zelo namreč govorimo o korupciji, da smo začeli verjeti, da se z njo srečujemo na vsakem koraku, vsak dan. Iz tega nesporazuma izhaja cel kup indeksov, analiz in študij. 

Ko namreč odgovarjamo na različne mednarodne ankete, smo seveda tako “iskreni”, da navajamo, kako zelo nas tare korupcija v Sloveniji in kako je nemogoče karkoli narediti brez podkupovanja. To mislijo navadni ljudje in to mislijo tudi poslovneži. Iz tega nastanejo različni mednarodni indeksi korupcije, kjer je Slovenija uvrščena presenetljivo visoko. Ni sicer prva na svetu ali v Evropi, je pa vseeno med vodilnimi v tej nehvaležni druščini.

Pri korupciji radi malo pomešamo stvari, še raje pa vse skupaj zmečemo v isti koš. Priložnostna zahvalna darila, denimo bonboniera, kava ali steklenica viskija, ki spada v kategorijo “ljudskih” načinov izkazovanja zahvale zdravnikom, odvetnikom ali notarjem, verjetno ne sodijo v sfero korupcije. Prej bi rekli, da je to stara slovenska tradicija, ki izhaja še iz napol fevdalnih časov. Tudi različne prijateljske usluge, posredovanja in druge oblike pomoči se v dvomilijonski državi, kjer vsak pozna vsakega, razumejo drugače kot v petdesetmilijonski državi. Ni vsaka pomoč klientelizem in ni vsaka zahvala korupcija.

Seveda pa 50 evrov, ki jih je nemški voznik pripravil za policista, da bi “uredil” svoj problem, na načelni ravni ni nič manj problemtičnih od milijonov, ki jih redno “skanalizirajo” v okviru javnega zdravstva, pri državnih investicijah ali oglaševalskih paketih, ki jih spoznorirajo državna podjetja po politični liniji. Absurd je v tem, da bodo malega podkupovalca s petdesetimi evri praviloma takoj prijeli in procesuirali, medtem ko v primeru velikih korupcijskih afer skoraj nikoli ne pridemo do epiloga. Z drugimi besedami, pravica je neusmiljena, ko gre za male lumpe, medtem ko je za velike barabe v glavnem slepa.

Če bi tisti Nemec to vedel, potem policistoma ne bi mahal s petdesetimi evri, ampak bi k nam prišel ustanovit banko.