Pasti ultimatov

V zunanji politiki si voditelji pogosto domišljajo, da vedo, kako se bodo zadeve iztekle. Toda zelo pogosto se marsikaj izteče popolnoma drugače.

Celo razumevanje preprostih dogodkov je včasih napačno. Na zadnjem srečanju G7 so novinarji besede Donalda Trumpa, da je »ponovno premišljeval« o zadnjem krogu dviga carin Kitajski ocenili, da mu je bilo žal zaradi te poteze.

Trump pa je takoj zatrdil, da gre za lažne novice in da mu je žal le, ker jih ni še bolj dvignil.

Trump je prav tako prepričan, da je v »trgovinskih vojnah« mogoče »enostavno zmagati« in da gre ZDA v tej vojni s Pekingom zelo dobro.

Ne nazadnje, izvoz Kitajske v ZDA je odgovoren za štiri odstotke njihovega bruto družbenega proizvoda, izvoz ZDA na Kitajsko pa zgolj za - pol odstotka.

Matematika je jasna – carine bi seveda lahko bolj škodile Kitajski kot pa ZDA. Zato jih Trump tudi uvaja. Toda pri takšnih zadevah ne gre zgolj za denar.

Kitajska se dobro zaveda »stoletja ponižanja« s strani zahodnih sil in analitiki opozarjajo, da je Peking bolj pripravljen na to, da »prenese bolečino« kot pa Bela hiša, kjer je od ekonomskega napredka in rasti gospodarstva odvisno, ali predsednik ZDA uspe upravičiti svoj mandat – ali ne.

Kitajski ukrepi zato »tepejo« predvsem ameriške kmete.

Obrnjene krivulje donosov na dolgoročne in kratkoročne obveznice v ZDA pa bi lahko nakazovale, da je tudi recesija v Združenih državah Amerike že na obzorju oziroma oddaljena le še okoli 12 do največ 18 mesecev.

Glede na podobne dogodke v preteklosti, če pa se bo carinska vojna še nadaljevala, ni izključeno, da recesijo nek nepričakovan dogodek ne bi sprožil že prej.

In zdi se, da tudi v Sloveniji na to, z optimističnim proračunom, ki računa na visoko rast, sploh nismo pripravljeni.

Čeprav se Nemčija, največja trgovinska partnerica Slovenije že bliža »tehnični recesiji.«

Ekonomisti že opozarjajo, da so celo tri največja gospodarska območja sveta na robu recesije in da tudi potrošniki v ZDA že plačujejo več kot 1000 dolarjev na leto dodatnih stroškov na družino zaradi dodatnih, ameriških carin. Čeprav aktualni ameriški predsednik – neutemeljeno – trdi, da jih »plačujejo Kitajci.«

Zgodovinske lekcije so tu, vse kaže, zaman. Toda vzporednice so kljub temu strašljive.

Ko je nemški cesar Wilhem II. leta 1888 zasedel prestol v Nemčiji ga je Bismarck, ki je do tedaj z mirno roko uspešno vodil nemško zunanjo politiko, primerjal z balonom.

»Če ga močno ne držite za vrvico, nikoli ne veste, kam bo odletel,« je hudomušno zapisal. Tako kot danes ne vemo, kam bo že jutri »odneslo« ameriškega predsednika.

Toda mož, katerega mati je bila Britanka, ki je odrasel v Britaniji, bil tam vzgojen in se je imel za »delno Angleža« in je bil družinsko povezan z britanskim dvorom, se je nato vendarle zapletel celo v prvo svetovno vojno in spopad tudi z Veliko Britanijo. Ko je namreč nemški cesar prebral knjigo Alfreda T. Mahana o pomenu mornaric v zgodovini, je postal dobesedno obseden z izgradnjo nemške mornarice, ki bi morala biti močnejša od britanske.

To je seveda privedlo do cele vrste sporov z Veliko Britanijo. Nemška mornarica bi morala biti tako močna, so bili prepričani na nemškem dvoru, da se nihče ne bi upal spopasti z Nemčijo.

Britanci so najprej vse skupaj opazovali prizanesljivo in s posmehom. Ko pa so videli, da je pravi cilj vse večje nemške flote sama Velika Britanija, je bil »učinek na angleško-nemške odnose katastrofalen – in nepopravljiv,« je zapisal zgodovinar Paul Kennedy.

Britanci so se namreč odločili, da bodo za vsak zgrajen nemški rušilec ali ladjo – oni zgradili dve. Oboroževalna tekma sama sicer ni privedla do vojne – to se zgodi redko – je pa naslednji vojni položila trdne temelje.

Nekaj podobnega bi lahko rekli, da velja tudi danes. Dokler bodo na Kitajskem prepričani, da želijo v ZDA, kjer so sprožili carinsko vojno, res doseči samo bolj »uravnoteženo menjavo«, smo še na varni strani zgodovine.

Toda kaj, če bo prevladalo stališče, da pravi cilj ni »preprečevanje kitajske kraje«, pač pa oslabitev Kitajske nasploh? In kaj, če so v ZDA že nepopravljivo prepričani, da jih želi Kitajska »vreči s trona«?

Že od začetka nastopa mandata Donalda Trumpa v svetovni politiki zato vidimo le razveljavljanje dosedanjih mednarodnih sporazumov in takšne in drugačne ultimate. Toda zgodovina nas uči, da se tudi takšne poteze lahko nepričakovano končajo popolnoma drugače in ne z »zmago« ene strani, kot bi nam to radi prikazali tisti, ki na politiki ultimatov vztrajajo.

Pri tem pa lahko velike sile v velike spopade zapletejo tudi dejanja njihovih veliko manjših zaveznikov.

Danes vemo, da je bila Nemčija po atentatu na prestolonaslednika Franca Ferdinanda leta 1914 v Sarajevu pripravljena podpreti Avstro-Ogrsko v vojni s Srbijo, ker je bila prepričana, da Avstro-Ogrska sama ne bi vzdržala vojne z Srbijo in njeno zaveznico Rusijo.

Toda prav ta podpora je Avstro-Ogrsko prepričala, da je zavzela še ostrejše stališče do Srbije. Danes vemo, da so svoj ultimat, s katerim so na Dunaju od Srbije zahtevali, da ob preiskavi umora na svoje ozemlje spusti tudi avstrijske policijske agente, napisan tako, da bi bil - zavrnjen.

Avstro-Ogrski veleposlanik v Beogradu je dobil celo instrukcije, da mora ne glede na to, kako se bo odzvala Srbija »priti do vojne.«

Ko pa je Srbija pristala na skoraj vse zahteve Avstro-Ogrske, si je tudi nemški cesar Wilhelm II., ko je prišel s počitnic in si je prebral odgovor srbske vlade, oddahnil. Svojemu obrambnemu ministru je dejal, da je srbski odgovor »odstranil vse razloge za vojno.«

Toda njegov minister mu je nato odgovoril, da cesar žal nima več »nadzora te zadeve v svojih rokah.«

Naslednjega dne je Avstro-Ogrska napovedala vojno Srbiji. Nemčija je podprla Avstro-Ogrsko, Rusija pa Srbijo.

Nemška vojska je prodrla skozi Belgijo. Velika Britanija je zahtevala, da naj takoj zapustijo to državo. Nemčija je zavrnila zahtevo.

Četrtega avgusta pa je britanski minister Winston Churchill poslal telegram vsem britanskim ladjam po svetu: »Začnite s sovražnostim do Nemčije.«

Začela se je prva svetovna vojna.

In kje smo danes?

Na vrhu G7, ob soočanju z brexitom, krizo v Hongkongu, problemi z migrantskimi tokovi … svetovni politiki dajejo videz, da »obvladajo« silnice procesov, ki so jih sprožili.

Toda to je v veliki meri tudi danes iluzija. In zato so različne enostranske poteze tako zelo nevarne. Iz istega razloga je zelo modro sklepati kompromise, vztrajati na dogovarjanju in zavračati politiko takšnih in drugačnih ultimatov. Kajti če ne ravnamo tako, se lahko zadeve nepričakovano obrnejo v nevarno smer.

In pri tem si ni treba delati iluzij o tem, da je do prelomnih spopadov v zgodovini prišlo samo zaradi določenih dogodkov. Ne, ker je bila tudi vojna leta 1914 rezultat politike, ki se je pred tem odvijala najmanj petnajst let. Vendar bi se tudi te napetosti lahko iztekle tako ali drugače.

John Mearsheimer na primer opozarja, da je največja oboroževalna tekma trajala skoraj stoletje, da je potekala od leta 1815 med Veliko Britanijo in Francijo, ter se je končala s »srčnim sporazumom« (Entente Cordiale) in zavezništvom obeh držav.

Toda v primeru Nemčije, ki se je v začetku 19. stoletja vzpenjala na svetovnem političnem parketu, ter Velike Britanije in zaveznic je bilo povsem drugače.

In kaj je bil pravi vir vseh teh zapletov?

Vse se je začelo zato, ker je »nekdanja velika sila (Velika Britanija) želela ohraniti status quo, ki ji je ustrezal, medtem ko je sila, ki se je vzpenjala (Nemčija), na podlagi defenzivnih in ofenzivnih razlogov, izvajala korake, da to spremeni,« je sklenil zgodovinar Paul Kennedy.

Zveni znano?