Oh, ta prekleta Amerika!

Mediji so minule dni precej sramežljivo poročali o nedavnem obisku zunanje ministrice Andreje Katič v Združenih državah Amerike. Po naših informacijah so jih “držali nazaj” zlasti v stranki socialnih demokratov, od koder sicer izhaja ministrica in kjer so bolj kot nad Ameriko in zvezo NATO zaljubljeni v Varšavski pakt, neuvrščene in Putinovo Rusijo. Resda je bila ministrica prve štiri dni v Koloradu, kamor jo je povabil načelnik njihove Nacionalne garde, in resda jo je v tej ameriški zvezni državi sprejela zgolj namestnica guvernerja (kar nekaj pove o “teži” slovenske ministrice za obrambo v tujini), toda po drugi strani je res tudi to, da je bila Andreja Katič zadnji dan obiska tudi v Pentagonu, kjer jo je z vsem protokolom pričakal ameriški sekretar za obrambo James Mattis, ki je v tem trenutku brez dvoma ključna figura Trumpove administracije.

Da se je Andreja Katič, ki je pred vstopom v slovensko politiko vodila upravno enoto v Velenju, v Washingtonu srečala - in to uradno - s svojim ameriškim kolegom, ni tako nepomembna novica, saj se ne moremo spomniti, kdaj nazadnje je bil na uradnem obisku v Pentagonu kak slovenski obrambni minister. Po drugi strani pa bi zaradi ideološke omejenosti socialnih demokratov (antiamerikanizem, protinatovstvo ipd.) poudarjanje tega obiska obrambne ministrice škodovalo imidžu te stranke, ki kot bivši komunisti po odhodu Boruta Pahorja v predsedniško palačo niti ne skrivajo več, da jim je bolj kot Washington pri srcu Moskva. Sicer z nekaj častnimi izjamami, ampak vseeno. Za njihovo volilno bazo, ki je na prejšnjih volitvah delno prestopila k stranki Levica, druženje z ameriško administracijo pač ni nekaj, s čemer bi se posebej navduševali, še manj pa postavljali. Ne glede na to, da je bil aprilski obisk Andreje Katič v ZDA pravzaprav prvi uradni obisk katerega izmed najvišjih predstavnikov slovenske države v ZDA v zadnjih šestih letih.

Ja, prav ste prebrali: uradnih bilateralnih stikov med Washingtonom in Ljubljano že šest let takorekoč ni več. Visoki slovenski diplomat, ki ga takšna unilateralna politika, za katero moramo bolj kot socialne demokrate kriviti Karla Erjavca, seveda skrbi, mi je pred kratkim omenil, da je v obdobju, ko z ZDA nimamo bilateralnih srečanj, naštel krepko čez dvajset takšnih stikov s sovjetsko, oprostite rusko stranjo. Če ne bi bila Katičeva zdaj v Ameriki, bi bil rezultat res impresiven - 20:0 za Rusijo.

Verjetno ni prehud intelektualni napor za povprečnega državljana, če iz teh podatkov uspe priti do zaključka, da se s tako iracionalno zunanjo politiko Slovenija pelje v slepo ulico, na koncu katere je betonski zid. Pričakovati podporo Američanov, ko gre za mejni spor s Hrvaško, je norost brez primere. Ni skrivnost, da so južni sosedje v zadnjem času izpeljali kar nekaj orožarskih poslov z Američani in celo z Izraelci. Slovenska vlada, na drugi strani, še vedno ne spoštuje pogodbenih zavez, danih zvezi NATO glede višine obrambnega proračuna, obenem pa provocira zaveznike z bratenjem s Putinovo nomenklaturo in javno pametuje o priznanju Palestine. Pa še bi lahko naštevali konkretne dokaze, da je Karl Erjavec kot zunanji minister pravzaprav naravna nesreča za to državo.

A ker nič ne kaže, da bo Erjavec s svojimi upokojenskimi banditi po prihodnjih volitvah končno letel iz parlamenta, je razlogov za pesimizem še vedno veliko. Cerarjeva vlada je Sloveniji na zunanjepolitičnem področju naredila ogromno škode, ki se je ne bo dalo tako hitro popraviti. Toda glede na izkušnje ne bi bil presenečen, če ne bo prihodnja vlada, za katero se vsi pridušajo, da bo precej bolj “leva” od sedanje, za slovensko diplomacijo in zunanjo politiko še hujša katastrofa. V tem primeru ne gre izključiti celo referenduma o izstopu iz zveze NATO in podobnih gverilskih akcij.