Odvisnik

Slovenija bo dobila novo vlado. Desnosredinsko. Na neki ravni se mi to ne zdi prav nič sporno.

Sedanja koalicija je zaradi različnih razlogov razpadla in nič ni narobe, če dobi priložnost drugi.

Obenem pa celo še »relativen zmagovalec« zadnjih volitev.

Kljub temu pa se mi ta vlada upira. Težko je z eno samo besedo opisati vse, kar je s tem narobe.

Če bi iskali eno samo besedo, ki bi to opisala, potem je na voljo ena sama beseda.

Nepošteno.

»Nepošteno?! Zakaj?«, bodo rekli tisti, ki so glasovali za SDS ali Janšo.

»Zakaj tisti, ki vodi stranko z največ glasovi - ne bi smel voditi še vlade?«

Odgovor se glasi: »Zato, ker je to nepošteno. Do vas in do vseh nas.«

Nepošteno je zato, ker novo Janševo koalicijo sestavljajo štiri stranke, od katerih sta vsaj dve pred volitvami leta 2016 jasno zatrdili, da v koalicijo z Janšo ne bosta šli.

Jasno, v politiki se zarečenega kruha največ poje, toda tudi pri kompromisih in dogovorih obstajajo neke meje. Kdor glasuje za neko stranko, ne pričakuje, da bo ta jutri obrnila svoj kompas za 180 stopinj.

Kdor nekaj obljubi, mora obljubo držati. Obljuba dela dolg. Tudi do nič hudega slutečih volivcev.

V primeru SMC in DeSUS pa so bile dane zaobljube, da je koalicija z Janšo in SDS izključena - brutalno prelomljene. Stranki sta do te mere poteptali svoje predvolilne obljube, da je to enako izdaji njihovih volivcev.

Nepošteno.

To pa je le en problem te koalicije s poštenostjo.

Drug problem s poštenostjo ima sam Janez Janša.

Najprej seveda zato, ker gre za politika, ki ni nikoli znal pošteno povedati in pojasniti, od kod ima višek premoženja, ki ga ni prijavil državnim organom.

Gre tudi za politika, ki je bil predsednik vlade v trenutku, ko je veliko tuje orožarsko podjetje v Sloveniji podkupilo celo vrsto oseb, ki so na koncu končale za zapahi zato, ker so – vsaj po mnenju avstrijskih sodišč – podkupovale tedanjega predsednika slovenske vlade.

Mirno gledati, kako cel trop malih rib v orožarskem poslu tvoje vlade konča v zaporu in ob tem ne treniti niti z očesom, za to je res potrebno imeti zelo dobre živce.

Ali pa biti povsem brez vesti in morale. 

V Sloveniji je bil Janša po volji Ustavnega sodišča sicer razrešen krivde (na podoben način pa so se izmazali tudi vodilni v Patrii) toda to na avstrijsko, pravnomočno obsodilno sodbo v primeru Riedl ni imelo nobenega vpliva.

In ne glede na sodni epilog v zadevi Patria je bilo tudi v Sloveniji v samem postopku zoper Janšo in soobtožene razkritih dovolj dokazov, da si je lahko večina državljanov ustvarila precej jasno sliko o tem, kako neslavno vlogo je pri tem velikem orožarskem poslu odigral prav Janez Janša kot tedanji slovenski predsednik vlade v času afere »Patria.«

Da ne govorimo o tem, da je povsem enako, sporno vlogo odigral že v času, ko je vodil orožarske posle in preprodajal orožje v vojno zapletenim stranem po razpadu SFRJ. 

In zato je seveda nepošteno, da takšen politik še enkrat vodi slovensko vlado. S tem se tudi za državo znova odpirajo resna korupcijska tveganja.

Toda v bistvu se za vsem tem skriva še nekaj drugega. Gre za odnos Janeza Janše do tistih, ki pošteno opravljajo svoje delo, pa naj gre za novinarje, sodnike, častnike ali državne uradnike.

Osebno sem to najprej opazil že leta 1991, ko se je Janez Janša z veliko ihto spravil k teptanju človekovih pravic nekdanjih častnikov JLA in njihovih družin.

Zvezna vojska nekdanje skupne države je tedaj iz Slovenije že odšla in zaradi številnih kršitev, ki jih je izvajalo Ministrstvo za obrambo pod Janševim vodstvom, so trpeli zgolj nedolžni ljudje. Metali so jih iz stanovanj, jim odrekali pokojnine, jih izganjali in maltretirali njihove družine.

O tem sem pisal in temu nasprotoval.

Pozneje se je to ponovilo ob primeru izbrisanih, kjer je Janša nadaljeval s politiko, ki je bila s strani Evropskega sodišča za človekove pravice označena kot najhujša vrsta diskriminacije.

To je bil prvi simptom osnovnega problema nepoštenosti, ki ga predstavlja Janez Janša v slovenski družbi, toda Janša je vse to uspešno prikril z nacionalizmom in bojem proti »notranjim sovražnikom.«

Ker sem Janšo ob koncu osemdesetih spoznal kot nekoga, ki se je zavzemal za demokracijo in pravno državo, me je to v tistem času res nekoliko presenetilo.

Za kakšno psihopatologijo pri takšnem obnašanju gre, pa mi je šele lani novembra razkrila odlična kolumna izpod peresa uglednega Paula Krugmana, ki je natančno opisoval isti problem.

Krugman v eseju »There's no honor among thugs« pojasnjuje, zakaj ameriški predsednik Donald Trump tako zelo sovraži nekdanjo veleposlanico ZDA v Ukrajini Marie Yovanovitch, ki jo je na koncu odpoklical, tako kot številne druge uradnike, ki častno opravljajo svoje delo.

»Toda, če ste istočasno močni in korumpirani, potem ne občudujete žene in može, ki častno služijo. Prav nasprotno – sovražite jih in se jih bojite, kajti njihov občutek dolžnosti vam lahko stoji na poti vaših spletk … V nekaj dnevih pričanj (veleposlanice Yovanovitch) je postalo jasno, da je Trump želel odpoklicati Yovanovitchevo prav zato, ker je vztrajala pri opravljanju svojega dela in temu, da služi nacionalnim, ne pa Trumpovim osebnim interesom,« je zapisal Krugman.

V drugem primeru pa je analiziral škandal, ko je Trump povsem nezakonito pomilostil vojake, ki so morili civiliste.

»Častno ravnanje ni neprijetna motnja pri uporabi sile, pač pa je bistvena pri tem, kar našo vojsko ločuje od tolpe razbojnikov. Toda Trump sovraži tiste, ki služijo častno in ima raje razbojnike,« je zapisal Krugman.

Zveni znano? Prav to je tudi glavni problem, ki ga prinaša s seboj tretja vlada Janeza Janše.

Janša je politik, ki se požvižga na pravno državo in ljubi razbojnike in razbojništvo. Druge stranke označuje za mafijske celice, pri tem pa se sam obnaša kot korumpirani vodja mafije.

Zagovarjal je mednarodne razbojnike, ki so z nezakonitimi vojaškimi intervencijami v državah Afrike in Azije privedli do morije in morja beguncev, nato pa je pozival k zapiranju meja zaradi zaščite naše države; podpiral je domače razbojnike iz vrst SDS-a, ki so zagovarjali kršitve človekovih pravic izbrisanih in drugih ranljivih skupin ter manjšin in napadali tiste, ki so jih branili; razbojništvo je podpiral tudi sam, ko je žalil novinarke kot prostitutke, in s pomočjo slamnatih lastnikov pritiskal na novinarje in omejeval svobodo medijev; in tudi, ko je vztrajal pri retuširanju zgodovine ali pa spodkopaval neodvisnost sodstva ter sodeloval pri ustanovitvi televizije in medijev, ki jih vodijo njemu zvesti kadri, ki so že leta skoraj popolnoma prisesani na finančne vire tujih korporacij in tuje, madžarske vlade.

To pa seveda vodi največji nepridiprav v EU, Viktor Orban.

Kaj to pomeni za suverenost Slovenije, za njeno svobodo in vse, ki častno opravljajo svoje delo?

Nič dobrega.

Na oblast namreč znova prihaja nekdo, ki sovraži tiste, ki častno in pošteno opravljajo svoje delo.

Že samo to pa je nepošteno.

Janša ob tem na mesto predsednika vlade ne prihaja kot svoboden človek, ki je dobil mandat ljudstva, pač pa kot suženj številnih, ki jim je dolžan usluge.

V vlado prihaja kot marioneta, kot vazal predsednika vlade sosednje države.

Je človek v verigah, lakaj tujcem, dolžnik tistim, ki so podpirali njegove medije, ki služijo kot propagandno trobilo njegove stranke. In kot odvisnik od tistih, ki so še prej zelo dobro finančno poskrbeli za njegove tesne prijatelje.

Mnoge je zato upravičeno strah, da ne bo deloval kot predsednik vlade suverene države, pač pa kot šef izpostave lokalne veje mafije, kot odvisnik tujih sil in njihova marioneta.

Janša se na vse te kritike seveda ne ozira. Se nanje celo požvižga.

Verjetno misli, da bo lahko vse svoje težave takoj po izvolitvi rešil tako, kot jih je reševal zmeraj.

Tako, kot jih rešuje tudi Donald Trump.

S prodajo visokih uradniških položajev v državi in s kupovanjem – časa, glasov, česarkoli pač.

Ampak tu ima še en problem.

Problem je, da si ljudje na čelu vlade in države, ne glede na strankarsko pripadnost, v resnici želijo - poštenih ljudi.

Ampak Janša to ni. Janša je odvisnik, čeprav njegovi privrženci tega (še) ne vidijo ali nočejo videti.

Jasno pa je, da nepošteno sestavlja vlado s strankama, ki sta nepošteno naplahtali volivce in se nepošteno razglaša za služabnika ljudstva, čeprav je odvisnik od tujega kapitala in oblasti.

Svojega perečega problema ob tem ne more več rešiti niti tako, kot je bil navajen doslej – z ugodnim nakupom dobrine, ki mu je tako usodno primanjkuje.

Poštenja.

Kajti, kot je zapisal že slavni pisatelj, pesnik in zdravnik Jovan Jovanović Zmaj: »Poštenje se ne mož' kupit', jer ga pošten ne prodaje ni za blaga sva golema. A nepošten prod'o bi ga, al' ga - nema.«

V prevodu: »Poštenja se ne da kupiti, ker ga pošten človek ne prodaja za nič na svetu, a nepošten bi ga v hipu rad prodal – vendar ga nima.«

In prej ali slej bodo to trpko resnico spoznali tudi Janševi volivci.