Nova šamanska banka

Novice o ponujenem odstopu finančne ministrice Mateja Vraničar Erman mediji sicer niso spregledali, je pa dogajanje na vladi v marsičem ostalo v senci domnevnega razloga za to potezo. Vraničarjeva je namreč na seji vlade doživela hladen tuš, ko je večina njenih kolegic in kolegov menila, da država kot lastnica NLB ne sme dati poroštva za morebitne iztožene zahtevke predvsem dveh hrvaških bank. Rešitev, po kateri bi Slovenija pokrila morebitne stroške v primeru izgubljenih tožb, je zagovarjala tudi finančna ministrica. Kaj to pomeni? Samo to, da se bo zdaj NLB prodajala skupaj s težkim nahrbtnikom starih terjatev iz časa SFRJ, ki bremenijo tudi odnose med Slovenijo in Hrvaško v zadnjih 25 letih. Z drugimi besedami, kupnina za našo največjo državno banko bo zaradi tega (občutno) nižja, saj bi skupni znesek eventuelno iztoženih zahtevkov hrvaških pravnih oseb teoretično lahko znašal več 100 milijonov evrov.

Ob tem se je pokazalo še nekaj: da Slovenskega državnega holdinga (SDH), ki je formalno nosilec prodajnih postopkov v primeru NLB, sploh ne potrebujemo več. Vodstvo SDH, ki mu načeluje Lidia Glavina, ženska brez ustreznih referenc in sposobnosti vsebinsko odgovoriti na pet preprostih vprašanj, je namreč odločanje o prodaji NLB potisnilo v roke vladi, torej političnim strankam, ki sestavljajo Cerarjevo fantastično koalicijo. Namesto da bi v skladu z zakonom, ki določa in urejuje njegovo delovanje, samostojno, neodvisno in v skladu z načelom dobrega gospodarja poskrbel za največjo možno iztrženo ceno od NLB, je SDH počepnil pred politiko in nanjo prevalil odgovornost za prodajo te banke. O takšnem predlogu, ki bi avtomatično precej “dvignil ceno” delnicam NLB, je torej včeraj odločala vlada. In ga s preglasovanjem zavrnila. Finančna ministrica je pogrnila na celi črti in zato predsedniku vlade ponudila svoj odstop. Toda Miro Cerar ga ni sprejel.

Včerajšnja kapitulacija Vraničarjeve, ki ji na vsakem sestanku v Bruslju zastavljajo vprašanja glede prodaje NLB, odpira še eno neprijetno podrobnost za Mira Cerarja in njegovo vlado. Slovenija se je namreč glede NLB že pred leti, ko jo je dokapitalizirala z 1,5 milijarde evrov državne pomoči, Evropski komisiji zavezala, da bo banko po sanaciji delno prodala oziroma privatizirala. Pred nekaj tedni so se postopki za prodajo resda začeli (med 50 in 75 odstotki NLB je na prodaj), vendar vse kaže, da gre za prodajo s figo v žepu. Delnice NLB namreč še zdaleč ne dosegajo svoje knjigovodske vrednosti, včerajšnji sklep vlade in ponujeni odstop finančne ministrice pa bodo realno ceno NLB samo še znižale. Vsako dodatno zavlačevanje ali taktiziranje vladajoče nomenklature, ki si NLB kot dolgoletnega bankomata paradržave očitno ne upa prodati – sploh pa ne v predvolilnem letu –, pa pomeni samo to, da smo bližje sankcijam Evropske komisije zaradi neizpolnjevanja sprejetih zavez. Bravo, Cerar!