Nova kasta slovenskih »nedotakljivih«

Stranka Alenke Bratušek se je morda formalno odrekla podpredsedniškemu položaju, ki ga je med pogajanji o vladi zahtevala za svojo predsednico, zato pa je »de facto«, torej dejansko, že uveljavila svoj očitno nekoliko »poseben položaj« v koaliciji.

Čeprav ima možnost, da veto na ministrske kandidate samo predsednik vlade, (ki mu je prav zaradi tega pravila v koalicijski pogodbi tudi uspelo vplivati na izbiro nekaterih ministrov, predvsem iz vrst DeSUS-a) je sedaj Stranka Alenke Bratušek potrdila svoj pogoj – namreč, da bo v vlado vstopila le, če ne bo nasprotovanja njeni ministrski ekipi. »V primeru nasprotovanja našim predlaganim kandidatom Stranka Alenke Bratušek vlade Marjana Šarca ne bo podprla,« so odločili v SAB.

To praktično pomeni, da predsednik vlade Marjan Šarec v primeru SAB ne bi smel in ne bo smel uporabiti svoje pravice po izločitvi nekaterih ministrov. Moral bo pristati na ministre, ki mu jih bo določila SAB. Če bo seveda želel, da ima SAB v vladi svoje ministre. Če ne, potem SAB vlade ne bo podprla in s konkretnim delom ministrov ne bi prispevala k delu vlade. Kar bi to koalicijo iz formule »5+1« znova spremenila bolj v koalicijo »4+2« ali celo v »4+1«. In najverjetneje takšna vlada sploh niti ne bi zagledala luči sveta.

Pri tem vprašanju SAB očitno nadaljuje po poti, ki jo je napovedala že v začetku avgusta. Takrat je predsednica SAB Alenka Bratušek v pismu članom stranke in kandidatom na minulih volitvah potrdila podporo Marjanu Šarcu za mandatarski položaj, a dodala, da to ne pomeni tudi kar avtomatično podpore njegovi vladi. »Naša stranka bo svojo odločitev sprejela sama, ne bomo si dovolili, da o nas odločajo drugi,« je takrat zapisala Alenka Bratušek.

Vendar to odpira nove nevarnosti za bodočo vlado. Če namreč Marjan Šarec ne bi pristal na ministre iz vrst SAB, kar je sicer malo verjetno, potem bi to bilo slabo tako za vlado kot za SAB. Kajti to bi SAB postavilo v položaj, ki bi bil podoben položaju Levice, ki ga SAB celo po podpisu sporazuma s to stranko vztrajno kritizira.

Spomnimo: na samoizpraševanje, zakaj niso vsi levo od sredine pripravljeni prevzeti odgovornosti in stopiti v vlado, je namreč Alenka Bratušek še v začetku avgusta dejala, da »verjetno zato, ker si je veliko bolj udobno od zunaj pripisati zasluge za dobre stvari, ki so narejene, za tiste manj dobre, pa zvračati krivdo na druge«. Tedaj je tudi potegnila vzporednico z dogajanjem leta 2014, ko je kot predsednica vlade odstopila, ker ni dovolila, da bi jo »kdorkoli izven vlade, ki ne prevzema odgovornosti za dejanja, ki jih zahteva, izsiljeval z odločitvami, ki bi bile za državo slabe«.

V SAB so bili namreč še posebej kritični prav do ravnanja Levice, ko so se z njimi dogovarjali o predlogu sporazuma »o projektnem sodelovanju.« Tega je Levica pripravila po tistem, ko se je odločila, da v koalicijo z omenjenim petorčkom ne bo vstopila. Bratuškova je bila že takoj kritična do te odločitve, češ da je Levica "stisnila rep med noge" in pozvala stranke, ki jim je do tega, da bi Slovenija dobila vlado, da "pridejo zraven".

Toda s svojim vztrajanjem, da med šestimi strankami »dejanske koalicije« zgolj za ministre njene stranke pri njihovem imenovanju (in posledično verjetno tudi odpoklicu!) veljajo drugačna pravila, Alenka Bratušek odpira tudi možnost, da tudi SAB postane »koalicijska stranka brez ministrov« in poskuša, tako kot je to opredelila sama, »udobno« vladati iz opozicije, saj je koalicijsko pogodbo že podprla, medtem ko v vladi s svojimi ministri ne bi sodelovala. Torej bi tudi SAB v morebitni manjšinski vladi delovala prav tako, kot je to očitala Levici. Ali pa, kar je seveda verjetneje, bi s tem dosegla »padec« še nerojene vlade, ki pravzaprav sploh še ni bila izglasovana v parlamentu.

Vendar je za to zelo malo verjetnosti, kajti če se je Marjan Šarec res pripravljen, kot je dejal sam, »mučiti še naprej«, bo verjetno raje izbral to, da se namesto s padcem vlade nekoliko bolj pomuči z vsiljenimi Bratuškovo, Bandellijem in Česnikom v »svoji« ministrski ekipi, kot pa da tvega, da vlade niti ne oblikujejo.

Ampak tudi v tem primeru je že jasno, da bo nova vlada dobila ne le enega »nadministra«, torej Alenko Bratušek, pač pa kar tri »nadministre«, ki bodo po svoje nedotakljivi in pri imenovanju katerih glas Marjana Šarca najverjetneje ne bo imel prav nobenega vpliva. Sebe in dva kolega bo na položaje dejansko imenovala – Alenka Bratušek.

To pa bo verjetno imelo vpliv tudi na delovanje nove slovenske vlade tudi prihodnje. Stranka SAB in ne zgolj Levica bi lahko postala nova »Ahilova peta« prihodnje vlade. Stranka, ki si je sama izbrala ministre, bo namreč zelo verjetno vztrajala tudi pri tem, da ima enako ekskluzivno pravico do presoje uspešnosti njihovega dela.

Kakršenkoli poskus zamenjave ministra iz vrst SAB v prihodnje s strani Marjana Šarca (zaradi morebitnih napak pri delu itd.) zato odpira tudi najhitrejšo možnost za padec te vlade. Zelo verjetno se bo opozicija zato osredotočila prav na iskanje napak pri delu teh ministrov. Ministri pa, še posebej ko gre za razne neizkušene »nove obraze«, kot kažejo številni primeri afer iz časov predvsem Pahorjeve in Cerarjeve vlade, zelo pogosto zabredejo v resne težave. Od povsem osebnih (prepisani magisteriji in doktorati, prometni prekrški) do bolj sistemskih (nezakonito izplačevanje dodatkov za pripravljenost ministrov Cerarjeve vlade)

Da madež njihovih napak ne bi padel na celotno vlado, se modri vladarji v teh primerih običajno odkrižajo posameznega kompromitiranega ministra. Kadar tega ne storijo – tipičen je primer Cerarja, ki je do zadnjega vztrajal, da zaradi izplačevanja dodatkov na pripravljenost ministrom (Mramorju in Brenčičevi) ni treba oditi iz položajev – takrat si ljudje to pač zapomnijo in ceno za to plača celotna vlada ali posamezna stranka. Na naslednjih volitvah. Tudi zato se je Cerarjeva SMC po letošnji »volilni žehti« skrčila za kar dve tretjini.

Vendar si Marjan Šarec takšnega uničujočega volilnega pranja zagotovo ne želi – svojo stranko želi še okrepiti, pri tem pa bo, paradoksalno, zelo odvisen od uspeha »nedotakljivih« ministrov stranke SAB, na imenovanje in delo katerih dejansko ne bo imel veliko vpliva. Ministri iz vrst SAB bodo zato res posebna »kasta« znotraj nove vlade. Za razliko od Indije, kjer v njihovem v kastnem sistemu (ki ga država s težavo odpravlja) »nedotakljivi« veljajo za najnižji družbeni sloj, pa bodo slovenski nedotakljivi – najvišja kasta med ministri.