Res sramotno: NATO diktira, Slovenija bojkotira

Slovenja se je leta 1991 osamosvojila, da bi imela svoj glas v mednarodni areni. Leta 2017 je večina držav sveta po 70 letih dosegla zgodovinski preboj - sprejem pogodbe o prepovedi jedrskega orožja. Ko se je sprejemala zgodovinska pogodba so se slovenski diplomati v New Yorku izognili glasovanju. Niso bili za, ne proti in ne vzdržani. Izognili so se glasovanju, da se jim ne bi bilo potrebno izreči o mednarodni pogodbi o prepovedi jedrskega orožja.

Le kako smo lahko padli tako nizko? Kako smo od države, ki je želela prispevati k miru v svetu in narediti ta svet boljši, postali majhno, klečeplazno ameriško orodje, ki na odrskih deskah sveta z nerazpoznavnim glasom neprepričljivo jeclja vnaprej napisan tekst globalnega režiserja, ki vsak dan javno hvali njeno "neodvisno" držo, istočasno pa od nje v ločenih pogovorih zahteva redno servisiranje svojih globalnih geopolitičnih potreb?

Kako smo od evropske države, ki zagovarja napredek, obstali na isti strani kot ameriški predsednik Donald Trump, ruski predsednik Vladimir Putin in korejski predsednik Kim Jong Un?

Pogled na rezultate glasovanja res pove vse - na eni strani ZDA, Rusija, Severna Koreja, Izrael in še nekaj držav iz "kluba" jedrskih držav in med njimi Slovenija - na drugi strani pa ves preostali svet. In v tej geopolitični razdelitvi Slovenija ni bila na strani Švice, Avstrije ali Švedske - pač pa na strani Severne Koreje. Tudi to je seveda eden od rezultatov našega iskanja "varnosti" pod okriljem zveze NATO.

Ruska politika glede tega vprašanja ni nič boljša od ameriške ali severnokorejske, ker vse skupaj s svojim jedrskim orožjem ogrožajo svet. Istočasno pa so pritiski Washingtona na zaveznike znova razkrili, da je imel ruski predsednik Vladimir Putin prav vsaj tedaj, ko je v pogovoru z režiserjem Oliverjem Stonom za televizijo Showtime dejal, da je zveza NATO samo "orodje zunanje politike ZDA", v kateri pa "ni zaveznikov, so samo vazali."

To seveda ni edini takšen primer prekucniške slovenske zunanje politike. Slovenija je bila na primer takoj po razglasitvi neodvisnosti med podpornicami posebne deklaracije o svetu brez jedrskega orožja, ki jo je pripravljala Švedska, nato pa je - menda zaradi vstopa v zvezo NATO - izstopila iz pobude. Vse kaže, da smo takoj po letu 1991 bolje vedeli, kaj je v zunanji politiki prav in kaj narobe kot danes, ko ima naša diplomacija že več izkušenj.

Še najbolj absurdno pa je stališče, da Slovenija za svojo varnost celo nujno potrebuje ameriško jedrsko orožje. Od kod je ta "nujna potreba" sploh nastala? Kdo nas je, na primer, ogrožal po razglasitvi neodvisnosti? Rusija? Zagotovo ne. Sosedi? Prav tako ne. Nato pa se je nenadoma pojavila "nevarnost." Od kod? V MZZ to svoje stališče branijo z doktrinami zveze NATO, katere članica je tudi Slovenija. Kolektivna obramba zveze NATO pač temelji tudi na jedrskem "ravnotežju" in "zastraševanju."

In tako pridemo do paradoksalnega sklepa, da do leta 2004, ko Slovenija še ni bila v zvezi NATO Slovenija tudi ni bila ogrožena od koderkoli (ne od velesil in ne s strani sosed) in da je takoj zatem, ko je vstopila v zvezo NATO, postala država, ki nujno potrebuje ameriške jedrske bombe in rakete. Jasno, z vstopom v NATO je država dala svoj majhen, toda merljiv prispevek k svetovnemu neravnotežju, postala (vsaj na papirju) potencialni "sovražnik" Rusije in drugih velikih držav, ki niso v zvezi NATO, prav zato pa sedaj - posledično - potrebuje zaščito jedrskega arzenala ZDA. Povedano drugače: z vstopom v zvezo NATO se je slovenska nacionalna varnost očitno poslabšala, ne pa izboljšala, saj se Slovenija danes čuti bolj ogroženo kot leta 2003. Vstop v NATO nam je prinesel nove obveznosti, nas spremenil v potencialno "tarčo" drugih držav in teroristov, ob tem pa državo prisilil še v ponižujoč položaj, ko njena diplomacija pred vsem svetom zagovarja z zdravo pametjo in voljo velike večine sveta skregana stališča o tem, da jedrskega orožja ni potrebno prepovedati.

Če bi povprečno razgledanega osnovnošolca v Sloveniji vprašali, ali je jedrsko orožje slabo in ali ga je potrebno prepovedati, bi takoj dobili jasen in preprost odgovor - seveda, takoj! Le slovenski diplomati, ki prejemajo lepe plače za svoje, z zdravo pametjo skregane diplomatske dosežke, ne znajo podati pravega odgovora na to preprosto vprašanje.

Vse to je seveda tudi cena slovenskega vstopa v zvezo NATO. Vsi, ki so zagovarjali leta 2003 na prvi pogled bolj prepričljivo stališče, da je to dobro za Slovenijo, se lahko sedaj soočijo s ceno te politike - slovensko "neodvisno" zunanjo politiko, ki po hlapčevsko sledi ukazom iz Pentagona in zagovarja stališča o nujnosti obstoja ali celo uporabe orožja, ki bi popolnoma uničilo svet. Ali smo si za neodvisnost res prizadevali zato, da bodo v trenutku, ko bo Generalna skupščina OZN sprejemala za ves svet zgodovinske sklepe, lahko naši diplomati bežali iz razpravne dvorane? Da bi se nato skupaj s peščico držav, med katerimi so tudi najbolj brutalni režimi na svetu, pred vrati svetovnega parlamenta zoperstavljali tistim, ki se borijo proti največji nevarnosti za uničenje človeštva? Res sramotno!