Minister Peršak o spremembah v kulturi: O njej govorimo na enak način kot pred 50 leti

Minister za kulturo Tone Peršak meni, da bi bilo treba na kulturo pogledati nekoliko drugače. Javni interes se je z lastno državo spremenil, gre za "refleksijo življenja skupnosti in našo skupno zavest". Izhodišče je nacionalni program za kulturo, ki bo drugačen od sedanjega. Spremembe, ki bi jih uvajali postopoma, pa znajo biti "tudi travmatične".

Glede javnega interesa v kulturi Peršak, kot je povedal za STA, "razmišlja mogoče malce drugače". "Včasih nekateri rečejo, da so javni interes kulturne dobrine, ki so dobre. A kdo je tisti, ki presoja o tem," se sprašuje. Sam meni, da javni interes izhaja iz vprašanja, zakaj skupnost kulturo potrebuje na eksistencialni ravni. To se je po njegovem prepričanju po osamosvojitvi spremenilo, mi pa o kulturi še vedno govorimo na enak način kot pred 50 leti.

Če smo bili prej vedno del neke večje skupnosti, je vloga kulture v samostojni in enakopravni državi enaka, kot to velja za katerokoli drugo nacionalno državo. "To je predvsem refleksija in dialog znotraj skupnosti, kar oblikuje tudi identiteto, ker vpliva na to, kako vidimo sami sebe in kako se s to identiteto predstavljamo navzven. Ta kultura pa je vpletena tudi v medkulturni dialog, čemur posvečamo premalo pozornosti, zato imamo tudi težave s prepoznavnostjo," ocenjuje minister.

V trenutno obstoječi mreži kulture bi se po ministrovem mnenju morali dogovoriti o delitvi nalog in dela. Zato glede na trend zadnjih let, po katerem se je obseg izvajalcev in dejavnosti v kulturi povečeval ter s tem nabor programov in projektov, ki jih je sofinanciralo ministrstvo, delež javnih sredstev pa zaradi krize zmanjševal, razmišlja o tem, da bi bilo treba bolj natančno urediti razmerja med različnimi ravnmi: državo, pokrajinami, ki sicer manjkajo, in občinami.

"Treba je postaviti zelo jasna merila in treba se je dogovoriti, kako razmejiti med državno, regijsko in lokalno ravnjo." Po ministrovem mnenju bi namreč tudi lokalna raven, v primeru, da ustanovi nek zavod, morala prevzeti odgovornost in je ne prelagati na državo. Tako pa zdaj v vsakem malce večjem mestu obstaja kakšen zavod, ki hoče biti nacionalen. Poleg tega se nekatere stvari podvajajo ali so celo potrojene, ugotavlja minister.

Znotraj kulture so sicer različne sfere: javni sektor, ki mora izpolnjevati javni interes, nevladni sektor, ki je praviloma inovativen in raziskovalen oziroma alternativen, ter ljubiteljstvo, ki je pomembno zlasti na lokalni ravni zaradi povezovalnosti, čeprav daje tudi vrhunske rezultate. Tu je še zasebni sektor, kot so nekatera gledališča in avdiovizualna (AV) produkcija ter mediji, izjema je le RTV Slovenija, pa tudi založništvo, ki deluje po principih gospodarstva.

Peršakovo razmišljanje gre torej v smeri še boljšega sodelovanja med javnim in nevladnim sektorjem ter večje fleksibilnosti znotraj javnih zavodov. To bi posledično pomenilo tudi spremembo trenutno togega sistema delovnih razmerij, kar bo po ministrovem mnenju ena težjih nalog. Prepričan je tudi, da bi "brez velike škode lahko nekoliko zmanjšali produkcijo, ker ta v postprodukciji mnogokrat ni dovolj izkoriščena".

Razmislek o tem, da bi določen del kulture prepustili trgu, minister ne razume na način, da bi država s tem nekaj privarčevala. Čeprav so pogledi med kulturo in financami vedno nekoliko različni, je kulturo v zgodovini vedno v neki meri financirala oblast. Težavo Slovenije vidi v tem, da zna premalo aktivirati druge vire in izboljšati delež lastnih prihodkov, zlasti pri javnih zavodih v razmerju do javnih sredstev.

Izjemne možnosti za razvoj ima Slovenija po Peršakovem mnenju tudi v kulturnem turizmu, več bi lahko bilo fundacij in mecenstva, povsem legitimen ukrep se mu zdi uvedba spomeniške rente. Vsega, kar omenja, seveda ne bo mogoče storiti letos, ampak vsaj začeti. In v to smer že gre priprava novega nacionalnega programa za kulturo, ki bo po ministrovih trditvah precej drugačen od sedanjega.

Pripravili so tudi že osnutek novega krovnega zakona v kulturi, podobno je z medijsko zakonodajo. Prav tako je pripravljen zakon o kulturnem evru, vendar "v razumni meri in z realnimi sredstvi, ki jih bo mogoče v največji meri izkoristiti".

Na ministrstvu izvajajo tudi analize, koliko sredstev je neposredno in posredno povezanih s kulturo. "Te številke bodo marsikoga presenetile," je prepričan Peršak. Seštevek neposredno vloženih javnih sredstev na državni in občinski ravni se že ves čas vrti okrog 280 ali 290 milijonov evrov. Še 93 milijonov za RTVS kot največji javni zavod v kulturi pomeni že skoraj 400 milijonov.

Tu je še vložek gospodinjstev, pri čemer smo Slovenci razmeroma dobri porabniki kulture, ter zasebni sektor, tako da je bila za leto 2013 ta številka blizu 800 milijonov evrov. "Če pa gledamo, kolikšen je promet v celotnem sektorju, ki je neposredno ali posredno povezan s kulturo, tudi gospodarske panoge, kot so mediji, založništvo, AV produkcija, po evropski klasifikaciji sodi sem tudi oglaševanje, potem so to številke, ki daleč presegajo milijardo evrov," pravi minister.

"Je pa res, da to še vedno ne pomeni, da pesnik dobi zadosten honorar ali da slikar lahko živi od slikanja. Kajti žal je kot v vseh dejavnostih tako, da na račun ustvarjalcev živijo posredniki, in to neprimerno bolje kot ustvarjalci sami," je realen Peršak. Realen je tudi glede državnega proračuna, kjer nenadnih "povišic" za kulturo ni mogoče pričakovati, pač pa postopno zviševanje ob pogoju, da se bo gospodarska rast nadaljevala. Sam zato stavi na sposobnost aktiviranja drugih virov in uveljavitev meril kakovosti.

"Tisto, kar bo najbolj boleče, bo pravzaprav to, da se bo določeno število ljudi na nek način moralo drugače znajti," je za STA še povedal minister. Se pa povsem zaveda, da bodo ukrepi, če bodo izpeljani, izzvali za kulturnike značilno negodovanje: "Ker imamo to logiko, podedovano iz preteklosti, da je država dolžna finančno omogočati čisto vse, kar samo sebe razume kot kulturo visoke kakovosti, četudi morda izbira občinstva in stroka tega ne potrjujeta."