Oko za oko, zob za zob?

Evropo je terorizem fanatičnih islamistov udaril v srce šele po migrantskem eksodusu jeseni 2015. Klub temu, da je marsikdo poskušal vzpostaviti nekakšno povezavo med milijonom Arabcev, ki so se zaradi vojn, ekonomske bede in prikrajšanosti začeli masovno seliti v Evropo, na eni, ter radikalizacijo evropskih muslimanov oziroma vedno večjega števila terorističnih napadov na drugi strani, je v praksi naletel na več dejstev, ki takšno poenostavljeno logiko zanikajo. Seveda to še ne pomeni, da med vojsko beguncev in ekonomskih migrantov v prihodnosti ne more priti do radikalizacije in posledične sovražnosti do lokalnega prebivalstva in držav gostiteljic - konec koncev ni potrebno biti skrajnež, da zaradi izgubljenih iluzij o “Evropi Koromandiji”, socialne odrinjenosti in brezperspektivnosti postaneš družbeno nevaren -, vendar so dosednji teroristični napadi v Franciji, Rusiji, Belgiji, Nemčiji in Veliki Britaniji vseeno pokazali nekaj drugega:

• da je namreč terorizem v prvi vrsti maščevanje druge generacije arabskih priseljencev, ne pa organiziranega delovanja Islamske države, Alkajde ali kakšne druge radikalne verske ločine,
• da so zločinci pogosto “integrirani” državljani, ki so se na začudenje družine in svoje skupnosti v nekem trenutku odtujili, postali samotarski in predvsem zelo religiozni,
• da je simpatiziranje z Islamsko državo, ki sama po sebi predstavlja manifestacijo absurdnosti zla, postalo svojevrstni trend ne le med muslimansko mladino, pač pa tudi nemuslimanskimi posamezniki (Slovenija je dober primer!),
• da je ideologija Islamske države tej mladini blizu tudi zato, ker je pobijanje zreducirala na intelektualni nivo računalniške igrice, v kateri streljaš vse, kar se premika, in
• da je bila temelj vojaške uspešnosti Islamske države plačana najemniška vojska, brez katere ta zločinska skupina na terenu ne bi osvojila ničesar.

V čem je torej ključni problem na prvi pogled zelo skrbno organiziranega islamističnega terorizma na tleh Evrope? Je to res religija oziroma koran? Mislim, da ne. Mislim, da je vera tudi v tem primeru le sprožilec, ki iz potencialnega psihopata naredi terorista. Prav zato bo v prihodnosti za vladajoče evropske politične elite bistveno, da svojim državljanom, predvsem tistim, ki so avtohtoni in predstavljajo večino, prepričljivo dopovedo, da gre v primeru islamistov, ki so se šli terorizem, v resnici za psihopate. Za bolnike, ki potrebujejo ustrezno zdravljenje. Da skratka ne gre za Huntingtonov spopad civilizacij ali novo križarsko vojno. Morda boste rekli, da takšna interpretacija, ki v ospredje postavlja človeka kot posameznika, ne pa verskega fanatika oziroma v konkretnem primeru muslimana, na prvi pogled preveč relativizira težo terorističnih dejanj v zadnjih dveh letih v Evropi; morda mi boste oporekali, da kričanje islamistov, ki med pokoli z mačetami omenjajo Alaha, križarje ali nevernike, zelo jasno nakazuje na verski moment in da je v ozadju neka organizirana, zarotniška skupina, pa naj bo to Islamska država ali Alkajda, saj je vseeno.

Da, tudi to drži in verjetno je eden od ciljev Islamske države, ki že od novembra lani naglo izgublja tla pod nogami v Siriji in Iraku, tudi destabilizacija Evrope in sejanje strahu in panike med Evropejci. Vendar je po drugi strani res tudi to, da Islamska država svojo vojsko plačuje in da ji že pošteno zmanjkuje denarja. Še vedno pa premore izjemno učinkovit propagandni stroj, ki s pridom izkorišča socialna omrežja, kakršna sta Facebook in Twitter (kar je seveda contradictio in adiecto: islamisti uporabljajo nekaj, kar simbolizira sistem, vrednote in način življenja, ki ga prezirajo, sovražijo in želijo uničiti). Četudi bo Zahod zdaj, ko je javno mnenje pod vtisom serije pokolov pripravljeno podpreti tudi uporabo atomske bombe na ozemlju Islamske države, sprožil silovito vojaško operacijo proti islamistom, to ne bo rešilo vprašanja varnosti evropskih držav, še manj pa pripomoglo k integraciji muslimanov oziroma Arabcev, ki jih je v Evropski uniji več milijonov. Kleč se skriva ravno v tej manjšini, ki jo dejanja "bratov v veri" kolektivno stigmatizirajo. Kajti če je doslej nekaj deset likvidiranih ali aretiranih teroristov ter več tisoč nadzorovanih pripadnikov radikalnih islamističnih gibanj metalo senco na milijone evropskih muslimanov, potem se z vsakim novim pokolom dejansko bližamo točki 0, tj. ničelne tolerance do islama. Torej razmeram, ko bo večinsko javno mnenje v evropskih državah, ki so največje žrtve terorizma, obrnilo hrbet liberalni, zmerni politiki, pluralizmu, enakim možnostim in solidarnosti, ter zahtevalo učinkovito in odločno akcijo. Neke vrste Putinov model reševanja “problemov” na Kavkazu torej - model, katerem so dovoljena vsa sredstva, če le pripeljejo do miru in občutka varnosti prebivalstva.

V točki, ko bodo tudi Evropejci dovzetni za takšno retoriko - in tu bo olja na ogenj prilival tudi ameriški predsednik Donald Trump -, bo konec Evrope, kakršno poznamo po koncu II. svetovne vojne. Ko sveta jeza staroselcev premaga racionalne pomisleke in glas razuma, se zgodi to, česar se iz zgodovine očitno nismo naučili - kolektivizacija krivde, objektivna odgovornost in sistematično etnično oziroma versko čiščenje. Razpad Jugoslavije, vojna v Bosni in Hercegovini, kjer je bil eden ključnih momentov seveda prav verski, ne bo nič v primerjavi s pogromi nad evropskimi muslimani, ko bo duh enkrat ušel iz steklenice. Ta nevarnost pa je z vsakim novim pokolom, ki ima očitni pečat islamskega radikalizma, večja. Psihopatski posamezniki, ki se zaviti v verske zastave islama podajajo na pohode proti križarjem, sprožajo nepovratne procese v psihi Evropejcev; z vsakim novim napadom je več jeznih in manj spravljivih; z vsako bombo, mačeto ali morilskim tovornjakom je več takšnih, ki pravijo, da je edino pošteno načelo tisto iz krščanske stare zaveze - oko za oko, zob za zob, kri za kri.

Ustaviti ponoreli vrtiljak čustev bo z vsakim dnem težje. Zmerni politiki bodo v strahu pred prevlado skrajnežev, ki bi iz Evrope deportirali vse muslimane in Arabce, pripravljeni na kompromise, od katerih nihče ne bo imel ničesar - še najmanj pa državljani evropskih držav. Terorizem in nasilje namreč prinašata vedno strožje varnostne ukrepe, ti pa pomenijo manj pravic in svoboščin, več nadzora in cenzure. In logika, po kateri so muslimani postali sovražniki Evrope, krščanstva in demokracije, ni prav nič manj nevarna od nasilja islamistov, ki s svojimi psihopatskimi dejanji načenjajo živce vseh nas. Zato bo v prihajajočih tednih in mesecih - morda pa celo letih - prava umetnost ostati hladnokrven in miren v grmenju jeznih ali prestrašenih soljudi.