Raziskujemo in pojasnjujemo: Terorizem in socialistična Jugoslavija

Prejšnji teden smo pregledali najpomembnejše teroristične dogodke v času prve Jugoslavije in sedaj nadaljujemo s zgodovinskim pregledom terorizma v času druge, socialistične Jugoslavije.

Slednja je bila v mesecih po koncu druge svetovne vojne v Evropi še vedno poznana kot Kraljevina Jugoslavija (maj – avgust 1945), nato pa je bila preimenovana v Demokratično federativno Jugoslavijo (avgust – november 1945), kot tudi v Federativno ljudsko republiko Jugoslavijo (november 1945 – april 1963) ter nazadnje v Socialistično federativno republiko Jugoslavijo (april 1963 – junij 1991).

Jugoslavija kot tarča terorizma

Začeli bomo s pregledom terorističnih dejanj (oz. poskusov le-teh), ki so bili uperjeni proti Jugoslaviji oz. predstavnikom slednje, tako na ozemlju tedanje Jugoslavije kot v tujini.

Še nekaj let po koncu druge svetovne vojne so v Jugoslaviji delovale manjše skupine, ki so nasprotovale komunističnemu režimu, in jih je slednji smatral za teroristične. Osebje teh skupin je bilo sestavljeno iz nekdanjih pripadnikov protikomunističnih formacij, ki so sodelovale z Nemci v boju proti jugoslovanskim partizanom. Tako je vodja srbskih četnikov (in vojni minister Kraljevine Jugoslavije) Draža Mihailović deloval v Jugoslaviji vse do marca 1946, ko je bil ujet, obsojen in nato julija usmrčen. Slovenski in hrvaški kolaboracionisti so se večinoma uspeli umakniti v Avstrijo (manjši del v Italijo), a nekateri so ostali doma. Njim so se priključili tudi drugi somišljeniki, ki so nasprotovali novemu komunističnemu režimu. A občasno so v Jugoslavijo prišle tudi organizirane skupine, primarno iz Avstrije, kjer so dobile podporo ameriških in britanskih obveščevalnih služb, ki so na ta način želele pridobiti obveščevalne podatke izza železne zaveze oz. sprožiti protikomunistični upor v Jugoslaviji. V Sloveniji so tako delovali pripadniki t. i. Matjaževe vojske, medtem ko so bili na Hrvaškem aktivni ustaški križarji.

Slednji so bili še posebej dejavni v prvih dveh povojnih letih, a nato so pozimi 1946/47 pripadniki jugoslovanske tajne policije in vojske uspeli razbiti večino križarskih skupin. A zadnja zabeležena akcija križarjev (v Jugoslaviji) sega vse v leto 1952. Ocenjuje se, da je v teh letih pod okriljem križarjev delovalo okoli 3.500 do 4.000 pripadnikov. Slednje je Hrvaška dolžila, da so npr. leta 1948 izvedli 132 terorističnih dejanj, izvedli 16 diverzij, 57 vohunskih dejanj kot tudi več sto dejanj širjenja propagande, pomoči nasprotnikov ter širjenja nacionalistične ali verske sovražnosti.

A še pozneje so bile v Jugoslaviji storjeni teroristični napadi s strani politične emigracije oz. nasprotnikov. Tako je Hrvat Miljenko Hrkać, pripadnik Hrvaške revolucionarne bratovščine (Hrvatsko revolucionarno bratstvo; HRB), julija 1968 v beograjskem kinu podtaknil bombo, katera je ubila eno osebo in ranila 89 drugih oseb. Njemu so pripisali tudi serijo treh eksplozij v garderobi beograjske železniške postaje, v kateri je bilo ranjenih nadaljnjih 13 ljudi. Hrkać je bil obsojen na smrt in usmrčen januarja 1978.

Junija 1972 je HRB izvedla eno zadnjih večjih poskusov oboroženega upora, ko je t. i. bugojanska skupina devetnajstih mož ilegalno prišla v Jugoslavijo iz Avstrije (preko Šentilja) in se s tovornjakom odpravila proti bosanski gori Bugojno. Že kmalu po prečkanju meje so bile jugoslovanske oblasti seznanjene s prihodom skupine, tako da so za njih poslali predvsem rekrute Jugoslovanske ljudske armade. Po seriji spopadov je bila skupina dokončno onemogočena po dobrem mesecu delovanja. Na jugoslovanski strani je bilo 13 mrtvih in 14 ranjenih, medtem ko je bilo 15 Hrvatov ubitih (10 v spopadih, 5 usmrčenih neposredno po predaji) in štirje zadnji so bili zajeti šele decembra tega leta: trije so bili usmrčeni, medtem ko je bil najmlajši, še mladoletni, član obsojen na 20-letno zaporno kazen.

Ko tujina postane jugoslovansko bojišče

Jugoslovanska politična emigracija, predvsem hrvaška in srbska, je bila s terorističnimi napadi (oz. poskusi le-teh) aktivna tudi v tujini, pri čemer so bili najpogostejše tarče jugoslovanski diplomati, kot tudi drugi predstavniki jugoslovanskih ustanov oz. gospodarskih družb kot tudi jugoslovanski emigranti, ki so bili naklonjeni režimu v domovini.

Najbolj odmeven napad na jugoslovanske diplomate se je zgodil 7. aprila 1971, ko sta dva pripadnika Hrvaškega narodnega odpora (Hrvatski narodni odpor; HNO) vdrla v prostore jugoslovanskega veleposlaništva v švedskem Stockholmu in težko ranila veleposlanika Vladimira Rolovića, ki je bil predhodno poveljnik zaporniškega taborišča na Golem otoku. Rolović je čez osem dni umrl za posledicami ran; dva dni po ranitvi je bil imenovan za narodnega heroja. Prvotni načrt je bilo zajetje Rolovića in zamenjava njega za ujetega Hrkaća, a je zaradi prihoda švedske policije eden izmed Hrvatov ustrelil Rolovića. Oba napadalca sta se nato predala in bila obsojena na zaporno kazen. A že naslednje leto so njuni sodelavci ugrabili letalo na švedskem letališču Bulltofta, dosegli zamenjavo zajetih potnikov za oba napadalca, nakar so skupaj odleteli v Španijo. 8. februarja 1976 je bil ubit Edvin Zdovc, eden najvišjih slovenskih diplomatov v diplomatski službi SFRJ, ki je takrat bil konzul na jugoslovanskem generalnem konzulatu v Frankfurtu na Majni. Zdovc se je odpravljal iz svojega stanovanja na delovno mesto, ko je bil ustreljen. Odgovornost za njegov umor je prevzela HRB. Leta 2016 je Roman Leljak, preučevalec delovanja nekdanju jugoslovanske tajne službe, dejal, da je našel dokaze, da napad na Zdovca ni organizirala hrvaška emigracija, ampak da je to naredila takratna Služba državne varnosti.

V času hladne vojne, ko so bili med teroristi priljubljene ugrabitve in napadi na civilna letala, so se slednjega posluževali tudi jugoslovanski emigranti. 26. januarja 1972 je na krovu letala JAT na mednarodnemu letu iz Stockholma proti Beogradu eksplodirala bomba, katero naj bi podtaknili hrvaški ustaši, zaradi česar je letalo strmoglavilo. Incident se je zgodil v zračnem prostoru na meji med Vzhodno Nemčijo in Češkoslovaško republiko. Od 28 ljudi na krovu (23 potnikov in pet članov posadke) je strmoglavljenje preživela le stevardesa Vesna Vulović, ki pa se ni spominjala incidenta. Slednja je pozneje prejela tudi priznanje Guinnessove knjige rekordov za preživetje največjega padca brez padala. Leta 2009 je nemška revija Tagesschau poročala, da je letalo bilo najverjetneje sestreljeno s strani lovskega letala češkoslovaškega vojnega letalstva in da se letalo ni nahajalo na višini 10.160 m, kot velja za Vulovićev rekord, ampak da je bilo letalo letelo na višini le nekaj sto metrov.

10. septembra 1976 je skupina petih Hrvatov ugrabila letalo prevoznika Trans World Airlines, ki je letalo med New York Cityjem in Chicagom. Ugrabitelji so dosegli, da je letalo odletelo v kanadski Montreal, do koder so nato odleteli v Gander, kjer so izpustili 35 potnikov. Letalo je nato odletelo na islandski Rejkjevik in od tam v Pariz. Tu so se Hrvati predali po pogovoru z ameriškim veleposlanikom. Za svoj zločin so prejeli večletne zaporne kazni. Zadnji ugrabitelj je bil leta 2008 deležen pomilostitve in izpuščen, nakar se je vrnil na Hrvaško.

Eden najbolj znanih teroristov iz vrst politične emigracije je bil Nikola Kavaja, pripadnik Srbskega osvobodilnega gibanja Domovina (Српски ослободилачки покрет Отаџбина; SOPO). Sprva poročnik v Jugoslovanskem vojnem letalstvu in zračni obrambi, je postal med službenjem nezadovoljen z razmerami v Jugoslaviji in se pridružil srbskemu nacionalističnemu gibanju. Leta 1953 je sabotiral rezervoarje goriva na letališču v Somborju, nakar je dezertiral in hotel pobegniti v Avstrijo. Bil je ujet, obsojen na osemnajstletno zaporno kazen, a je uspel pobegniti iz zapora kot Jugoslavije. V Avstriji je postal sodelavec ameriške Cie in pričel sodelovati v akcijah proti Jugoslaviji in Sovjetski zvezi. Pozneje se je preselil v ZDA, kjer je bil zaposlen kot avtomehanik. Po lastnih trditvah mu je CIA dala nalogo, da izvrši atentat na Tita, tako da je pričel spremljati njega, ko je slednji potoval po Braziliji, Mehiki in ZDA leta 1971.

Leta 1978 je ameriška policija aretirala več kot sto pripadnikov SOPO, med njimi tudi Kavaje, a je bil po plačilu varščine izpuščen. 20. junija 1979 je ugrabil letalo družbe American Airlines, ko je letelo iz New York Cityja v Chicago. Kavaja je sprva zahteval izpustitev enega izmed zaprtih Srbov in neoviran let v tujino. A ko so propadla pogajanja, je prisilil pilota, da se je vrnil v New York, kjer je izpustil vse potnike in kabinsko osebje. S pomočjo pilotov je nato odletel na Irsko, a je bil vrnjen v ZDA. V zaporu je bil do leta 1997, ko je bil izpuščen na prostost.

Jugoslavija kot podpornica mednarodnega terorizma

V času hladne vojne, ko je bila Jugoslavija uradno neodvisna in ena izmed vodilnih neuvrščenih držav, je komunistično vodstvo v duhu mednarodne revolucije sodelovalo z arabskimi levičarskimi terorističnimi skupinami, predvsem v smislu zagotavljanja zatočišča.

Jugoslavija je od vsega začetka podpirala Palestinsko osvobodilno gibanje (PLO), ki je bilo ustanovljeno leta 1964 in je pričelo z izvajanjem terorističnih napadov proti Izraelu in Izraelcem tako na Bližnjem vzhodu kot drugje po svetu.

Tako je štiričlanska skupina pripadnikov PLO oktobra 1985 ugrabila italijansko potniško ladjo Achille Lauro, ko je slednja potovala med egiptovsko Aleksandrijo in izraelskim Ašdodom. Med ugrabitvijo so ubili ameriškega potnika judovskega rodu. Po vrnitvi v Egipt so se Palestinci pogodili za prosti izhod v Tunizijo. Eden izmed Palestincev je pozneje potoval preko Jugoslavije, ne da bi ga oblasti aretirale navkljub mednarodni tiralici. Jugoslavija je trdila, da slednjega niso mogli aretirati, ker je imel iraški diplomatski potni list in s tem imuniteto. V 80. letih prejšnjega stoletja so pripadniki PLO v Jugoslaviji prejeli tudi vojaško urjenje, kar je raziskovala tudi CIA.

Že septembra 1976 se je v Jugoslavijo zatekel mednarodno znani levičarski terorist, Venezuelec Ilich Ramirez Sanchez, bolj znan kot Carlos Šakal. Kljub temu, da sta njegovo izročitev zahtevali tako ZDA kot Zahodna Nemčija, je Jugoslavija pustila, da je Carlos odpotoval naprej v Irak. Mednarodni tisk je o tem poročal, da je to bil jugoslovanski odgovor na počasnost preganjanja jugoslovanske teroristične emigracije s strani zahodnih držav.