Raziskujemo in pojasnjujemo: Zgodovina terorizma v Evropi med hladno vojno (2. del)

Potem, ko smo prejšnji teden obravnavali levičarski in arabski terorizem v Evropi med hladno vojno, nadaljujemo z obravnavo evropskega desničarskega in nacionalističnega terorizma v istem obdobju. Kot pri predhodnih, so tudi te teroristične skupine primarno delovale v zahodni Evropi.

Severnoirski nacionalizem

Ena najbolj znanih nacionalističnih terorističnih skupin je (bila) Irska republikanska armada (Irish Republican Army; IRA). Kot smo že omenili v prejšnjem prispevku, je IRA nastala že takoj po prvi svetovni vojni in bila vodilna sila pri osamosvojitveni vojni. Z razkolom znotraj armade (med tistimi, ki so bili zadovoljni z samostojnostjo večine Irske in tisti, ki so zagovarjali združeno Irsko) so nekateri Irci nadaljevali s teroristično dejavnostjo, pri čemer so bili najbolj aktivni prav med hladno vojno.

Toda povojni čas je med IRO vnesel tudi razkol, na podlagi različnih ideologij, tako da je do prvega razkola prišlo leta 1959, ko se je IRA razdelila na dva dela: Uradno IRO (Official IRA; OIRA), ki je zagovarjala republikanski socializem ter Okvirno IRO (Provisional IRA; PIRA), ki je nadaljevala s klasično irsko republikansko idejo. PIRA, ki je bila aktivna med leti 1969 in 2005, je bila največja in najpomembnejša irska republikanska teroristična skupina, delujoč na Severnem Irskem.

Slednja je po razcepu tudi prevzela večji del oborožitve predhodne IRE, a je pričela tudi s pridobivanjem orožja iz tujine. Pomemben element so bili ameriški Irci, ki so podpirali združitev Irske tako z denarjem kot tudi dejanskim orožjem, ki so ga tihotapili na Irsko. V 70. letih prejšnjega stoletja so irski nacionalisti vzpostavili tudi kontakt z libijskim diktatorjem Muamarjem Gadafijem, ki jih je prav tako oskrboval z orožjem (tako puškami, pištolami, strelivom, eksplozivom, protioklepnimi raketometi, itd.) kot denarjem. S tem je Gadafi hotel škodovati Združenemu kraljestvu, ki je podpiralo protilibijske sankcije.

OIRA, ki je postala bolj socialistično naravnana, je dobila podporo s strani Sovjetske zveze oz. KGB. Slednji je tako leta 1972 poslal na Irsko prvo pošiljko orožja (dva mitraljeza, 70 avtomatskih pušk, 10 pištol, več deset tisoč kosov streliva; vsa ta oborožitev je bila nesovjetskega izvora). Pozneje so na Irsko pretihotapili še več podobno velikih pošiljk oborožitve, s katerimi je hotela Sovjetska zveza destabilizirati Združeno kraljestvo.

Leta 1974 se je od OIRE odcepil bolj levičarski del, ki se je poimenoval kot Irska narodno-osvobodilna armada (Irish National Liberation Army, INLA); slednja je delovala vse do leta 2009, ko je razglasila konec oboroženega delovanja.

Tudi od PIRE so se odcepile skupine. Leta 1994 se je odcepila Nadaljevalna IRA (Continuity IRA; CIRA) in nato še leta 1997 Prava IRA (Real IRA; RIRA), ki je postala najbolj aktivna izmed manjših skupin. V 21. stoletju je RIRA pričela vse bolj delovati tudi proti organiziranemu kriminalu in preprodajalcem drog.

Istočasno z irskimi republikanskimi skupinami so nastale tudi pro-britanske, lojalistične teroristične skupine, ki so se posluževale istih metod kot irske (atentati, streljanja, bombni napadi, ugrabitve, itd.). Najpomembnejši organizaciji sta bili Ulsterska prostovoljska sila (Ulster Volunteer Force, UFV), ki je delovala med leti 1966 in 2007 ter Ulsterska obrambna zveza (Ulster Defence Association, UDA); slednja je bila ustanovljena leta 1971 in je prav tako leta 2007 nehala z oboroženim bojem. Obe skupini sta delovali proti irskim republikancem, pri čemer sta imeli v določeni meri tudi prikrito podporo s strani britanskih varnostno-obveščevalnih sil, kar se je pokazalo tako pri pridobivanju obveščevalnih podatkov kot oborožitve.

Francoski nacionalizem

Tik pred koncem hladne vojne je v Franciji delovala manjša skrajnodesničarska politična skupina Francoska in evropska nacionalistična stranka (Parti nationaliste français et européen; PNFE), ki je bila zmes francoskih skrajnih nacionalistov in neo-nacistov. Pripadniki skupine so leta 1988 dvakrat napadli hostla za severnoafriške migrante v Cannesu oz. v bližini Nici, pri čemer je bilo več migrantov ranjenih in en romunski migrant ubit. Leta 1990 so poškodovali judovsko pokopališče v Carpentrasu, kar se je izkazalo za začetek konca skupine. Javno nasprotovanje njihovim dejavnostim po vandaliziranju pokopališča je prisililo oblasti, da so se posvetile večletni preiskavi te skupine, kar je leta 1996 do več aretacij in konca skupine.

Primarno v Francoski Alžiriji kot tudi v sami Franciji je delovala tudi Organizacija tajne armade (Organisation armée secrète; OAS), ki so jo sestavljali Francozi (med njimi veliko pripadnikov oboroženih in policijski sil), ki so nasprotovali alžirski osamosvojitvi. Medtem ko so večino napadov izvedli proti francoskim politikom in državnim uradnikom v Alžiriji, ki niso nasprotovali osamosvojitvi, so izvedli več napadov tudi na evropski celini. Njihov najbolj znan napad se je zgodil avgusta 1962, ko so poskusili ubiti francoskega predsednika Charlesa de Gaulla. Kljub temu da je 14 krogel zadelo avtomobil, sta de Gaulle in žena preživela napad brez praske.

Filmska uprizoritev poskusa atentata francoskega predsednika de Gaulla.

Nemški volk samotar

Najpomembnejše skrajnodesničarsko teroristično dejanje v Nemčiji je storil en sam napadalec, ki je 26. septembra 1980 na prizorišču münchenskega Oktoberfesta postavil improvizirano eksplozivno napravo. Med postavljanjem se je bomba sprožila, ki je tako ubila samega terorista, a je prav tako ubila še dvanajst drugih ljudi, kot ranila čez 200 drugih.
 

Pozneje se je izkazalo, da so preiskovalci namerno ignorirali povezave napadalca z znano neo-nacistično skupino Wehrsportgruppe Hoffmann, ki je pod krinko športnega strelskega društva vojaško urila skrajne desničarje.

Italijanski Novi red

V naši zahodni sosedi je skoraj dve desetletji (med letoma 1957 in 1973) delovala skrajnodesničarska paravojaška organizacija Novi red (Ordine Nuovo), ki je imelo močne povezave s političnimi in vojaškimi strukturami. S terorističnimi napadi v okviru t. i. strategije napetosti so želeli povzročiti splošni odpor proti levici in poriniti italijansko politiko bolj proti desnici. Pozneje se je izkazalo, da so pri načrtovanju in organizaciji terorističnih napadov sodelovali tudi pripadniki italijanskih obveščevalno-varnostnih služb.

Pripadniki skupine so storili več terorističnih napadov, pri čemer so bili najpomembejši storjeni v letih 1969-74. Decembra 1969 so v sedežu Nacionalne agrarne banke v Milanu podtaknili bombo, ki je ubila 17 ljudi in ranila še 88 drugih. Istega dne so drugje v Milanu in Rimu eksplodirale še tri bombe, medtem ko so na milanski glavni železničarski postaji našli še eno bombo. Maja 1974 so postavili bombo na prizorišču antifašističnega shoda v Brescii, pri čemer je umrlo osem protestnikov in več kot sto je bilo ranjenih. Tretji odmevni napad te skupine se je zgodil avgusta 1974, ko je eksplodirala bomba na vlaku na poti med Rimom in Münchnom, pri čemer je umrlo dvanajst in bilo ranjenih 48 potnikov.

A najbolj odmeven skrajnodesničarski teroristični napad v Italiji je izvedla druga teroristična skupina in sicer Oboroženo revolucionarno jedro (Nuclei Armati Rivoluzionari), ki je bila neo-fašistična organizacija. V letih 1977 in 1981 je izvedla 33 umorov, a najbolj smrtonosna akcija je bil bombni napad na bolonjsko glavno železniško postajo avgusta 1980, v katerem je umrlo 85 ljudi in bilo ranjenih več kot 200 drugih.

Baskovski nacionalizem

V začetku letošnjega aprila se je dokončno razorožila od leta 1959 delujoča baskovska nacionalistična in separatistična organizacija ETA (Euskadi Ta Askatasuna), ki je želela odcepiti Baskijo (od Francije in Španije) in ustanoviti samostojno državo. V času delovanja so pripadniki skupine ubile več kot 820 ljudi, ranile več tisoč drugih kot povzročile škodo.

Večina njihovih napadov je bilo usmerjenih proti politikom ter pripadnikom varnostno-vojaških sil, tako v Franciji kot v Španiji. A večina napadov je bila storjenih v Španiji, še posebej ker je v času nastanka skupine bil na oblasti diktator Francisco Franco, ki je ostro preganjal politične nasprotnike. Tako so leta 1968 v prvem načrtovanem atentatu ubili poveljnika tajne policije v San Sebastianu, ki je bil znan kot mučitelj baskovskih nacionalistov. Najpomembnejša politična žrtev je bil admiral Luis Carrero Blanco, ki je bil načrtovani naslednik Franca. Z njegovim umorom decembra 1973 se je pričela tudi španska pot k demokraciji, saj je bil odstranjen najpomembejši desničarski režimski politik (za Francom). Julija 1986 so pripadniki skupine napadli policijski konvoj v Madridu, pri čemer je umrlo 12 in bilo ranjenih 32 pripadnikov civilne garde (policije).

Grški nacionalizem

V Grčiji, natančneje na Cipru, je med leti 1955 in 1959 delovala nacionalistična EOKA oz. Nacionalistična organizacija cipriotskih bojevnikov (Εθνική Οργάνωσις Κυπρίων Αγωνιστών), ki se je borila za osamosvojitev Cipra izpod britanske nadvlade ter združitev z Grčijo.

Pri tem je skupina izvajala napade primarno na britanske vojaške objekte in osebje na Cipru, kot tudi na njihove grške pomagače. Tako so izvedli več kot tisoč napadov na britanske tarče, pri čemer so ubili 105 britanskih vojakov in 51 policistov. Ubili so še 148 grških sodelavcev.

Tretja večja skupina, ki jo je EOKA imela za tarčo, so bili turški Ciprioti, tako tisti ki so sodelovali z Britanci kot tisti, ki so bili člani Turške odporniške organizacije (ki se je prizadevala za turški Ciper).

Kljub temu, da je bil voditelj EOKE, Georgias Grivas, leta 1956 ubit, je skupina dejansko dosegla svoj cilj, saj se je Ciper 1960 osamosvojil (pri čemer je Združeno kraljestvo obdržalo dve vojaški bazi na otoku).

Armenski separatizem

V Evropi so v tem času delovali tudi pripadniki dveh armenskih organizacij, ki so napadali sovjetske in turške državljane (ponavadi diplomate) v različnih državah. Medtem ko se je Armenska tajna armada za osamosvojitev Armenije (ASALA) borila za samostojno Armenijo (ki je bila tedaj del Sovjetske zveze), so se Komandosi pravice proti armenskemu genocidu (JCAG) primarno usmerili na turške izvajalce preganjanja armenske manjšine v Turčiji. Velikokrat sta ti dve skupini delovali skupaj. Oktobra 1975 so pripadniki Asale v treh dneh izvedli atentat na turška veleposlanika na Dunaju in v Parizu. Leta 1978 je ista skupina izvedla več napadov na turške diplomate kot predstavništva turškega nacionalnega letalskega prevoznika v Grčiji, Španiji in Švici, pri čemer so ubili več ljudi. Naslednje leto so prav tako izvedli serijo napadov, pri čemer so napadli tudi predstavništva drugih letalskih prevoznikov (npr. nizozemske KLM, nemške Lufthanse, britanske British Airways, itd.) v Nemčiji, na Nizozemskem, Franciji, Španiji, Italiji, Turčiji, ... Podobne napade so izvedli tudi leta 1980 v Franciji, Grčiji, Italiji, Španiji, Združenemu kraljestvu, itd. Leta 1981 so napad izvedli tudi na Danskem, poleg drugih državah.
 

Največji napad ASALE se je zgodil avgusta 1982, ko sta dva armenska terorista sprva sprožila bombo, nato pa streljala na potnike na letališču v Ankari, nakar sta zajela 20 talcev. Turška policija je vdrla v letališko restavracijo in ubila enega ter zajela drugega napadalca. V napadu je umrlo devet ljudi (poleg napadalca) in bilo ranjenih 72 drugih. Preživeli napadalec je bil naslednje leto obešen.

Tega leta je Asala izvedla nov letališki napad in sicer na pariškem Orlyju, pri čemer so skrili bombo v kovček na delu letališča, kjer je delovala pisarna Turkish Airlines. V napadu je umrlo osem in bilo ranjenih 55 ljudi.