Vrh EU 27 v Rimu: Nov začetek, sporočilo enotnosti ob slovesu Britancev

Voditelji 27 članic EU bodo v soboto v Rimu obeležili 60. rojstni dan sodobne unije. Razlogov za praznovanje ni veliko, saj je evropski projekt tik pred prvim dejanjem razgradnje, začetkom postopka ločitve od Velike Britanije. Ambicije so v strahu pred vzponom evroskeptikov na volitvah v ključnih članicah skromne - posredovati sporočilo enotnosti.

Voditelji 27 članic unije, med njimi slovenski premier Miro Cerar, se bodo v petek zvečer v Vatikanu srečali s papežem Frančiškom, nato pa bodo v soboto obeležili 60. obletnico podpisa pravnega temelja sodobne unije - rimske pogodbe.

Od Berlina do Rima

Namen berlinske izjave pred desetimi leti je bil na novo zagnati utrujeni evropski projekt po zavrnitvi ustavne pogodbe na referendumih v Franciji in na Nizozemskem leta 2005. Osrednja vprašanja pri pripravi izjave so bila ustava, širitev, omemba Boga in njena berljivost.

"Združeni smo v cilju, da EU še pred naslednjimi volitvami v Evropski parlament leta 2009 zagotovimo nov skupni temelj," se glasi najtežavnejši kompromis v berlinski izjavi, s katerim se je unija zavezala k postavitvi novega institucionalnega temelja.

Nemška kanclerka Angela Merkel je ob slovesnem podpisu berlinske izjave pred desetletjem dejala: "Želim, da bi državljani EU čez 50 let rekli: takrat, v Berlinu, je EU izbrala pravo pot za prihodnost."

Deset let pozneje je Merklova še vedno nemška kanclerka, unija pa se bori za svoj obstoj. Trenutno se ne zdi, da je berlinska izjava utrla pravo pot za prihodnost. Z odločitvijo Britancev za izstop se namreč prvič dogaja razgradnja evropskega projekta.

Vzdušje je tako precej bolj klavrno. Unija je po desetletju kriz - preizkušenj v območju evra in večnih težav z Grčijo, najhujše migracijske krize po drugi svetovni vojni in nizu krvavih terorističnih napadov v evropskih prestolnicah - precej šibkega zdravja.

Vse te krize in tudi odnos evropskih elit, ki niso sposobne nagovoriti državljanov, so okrepile nezaupanje ljudi, kar je okrepilo evroskepticizem in nacionalizem ter v Veliki Britaniji privedlo celo do referendumske odločitve za izstop iz unije.

Ta prvi korak razgradnje postavlja na kocko sam obstoj evropskega projekta, a resne vizije nadaljnjega razvoja v Rimu ni pričakovati. Ambicija je skromna: potrditi enotnost 27 članic ob slovesu od Velike Britanije. Eden od glavnih razlogov za to pa so volitve v ključnih članicah.

Evropska volilna sezona zavira ambicije v Rimu

V strahu pred vzponom evroskeptičnih in nacionalističnih političnih sil na volitvah v ključnih ustanovnih članicah unije - Nemčiji, Franciji in Italiji - se sedemindvajseterica na tej točki izogiba opredelitvi velikopoteznih načrtov za poglabljanje integracije.

Unija bo v rimski izjavi, ki naj bi v teh negotovih časih delovala pomirjujoče, predvidoma izpostavila ponos ob dosedanjih dosežkih projekta, ki je vzniknil iz pepela prve in druge svetovne vojne.

Pričakuje se zaveza, da se bo EU sposobna soočiti z novimi globalnimi in domačimi izzivi, na primer terorizmom, migracijskimi pritiski in socialno neenakostjo, ter zaveza k močnejši, odpornejši, enotnejši in bolj solidarni EU. "Enotnost je nujnost, ne možnost," se glasi eno od ključnih sporočil, ki se pričakujejo v rimski izjavi.

Unija naj bi z rimsko izjavo opredelila načrt, da postane EU čez deset let prostor varnosti in blaginje, da se okrepijo socialna razsežnost, evropska denarna in gospodarska unija ter varnostno in obrambno sodelovanje. Znova naj bi izpostavila tudi cilj, da se približa državljanom.

A enotnost ne pomeni uniformiranosti. Glavno odprto vprašanje pri pripravi rimske izjave je opredelitev koncepta Evrope več hitrosti. Pričakuje se, da se bodo članice v rimski izjavi zavezale k "uniji, ki sodeluje, ko je to mogoče, ter ukrepa različno hitro in intenzivno, ko je to potrebno".

Evropa več hitrosti - nova železna zavesa?

Koncept Evrope več hitrosti ni nič novega. Unija že zdaj deluje po načelu različnih hitrosti in intenzivnosti. Najbolj očitna primera sta schengen in evro. Obstaja pa tudi mehanizem okrepljenega sodelovanja, ki skupini voljnih članic omogoča napredek na področju, na katerem je sicer potrebno soglasje, ki pa ga ni mogoče doseči.

Za okrepljeno sodelovanje so se članice prvič odločile na področju čezmejnih razvez, nato za vzpostavitev evropskega patenta. Skupina držav se ga trudi vzpostaviti tudi na področju spornega davka na finančne transakcije. Četrti primer so čezmejna premoženjska razmerja med zakonci ali partnerji. Pripravlja pa se tudi pri vzpostavljanju evropskega javnega tožilstva.

Mehanizem okrepljenega sodelovanja bo zelo verjetno ostal glavno orodje za uresničevanje Evrope več hitrosti, pri čemer je v prihodnje pričakovati takšne projekte tudi na varnostnem in obrambnem področju.

Čeprav koncept Evrope več hitrosti ni nič novega in čeprav se pri njegovem uresničevanju v bližnji prihodnosti ne obetajo bistvene spremembe, ga vzhodne članice razumejo kot grožnjo, ne kot priložnost. Bojijo se odrinjenosti na evropsko obrobje, izključenosti, izgube suverenosti, ki so jo pridobile šele nedavno, po razpadu Sovjetske zveze.

Predsednik Evropske komisije Jean-Claude Juncker jih poskuša prepričati, da krepitev tega koncepta ne pomeni nove železne zavese. Predsednik Evropskega sveta Donald Tusk, ki je kot Poljak bolj dovzeten za skrbi vzhodnih članic, pa opozarja, da lahko težnja k ohranitvi nacionalne suverenosti na eni in težnja k poglabljanju integracije na drugi strani, usodno ogrozita nujno enotnost.

Sloveniji zaradi koncepta Evrope več hitrosti ni treba skrbeti, saj je v skupini najbolj integriranih članic, je pred dnevi v Bruslju poudaril slovenski premier Cerar. Ob tem je Slovence pozval k sodelovanju v razpravi o prihodnosti unije z lastno vizijo in idejami za skupni razvoj.

 

Evropska unija se je od podpisa rimskih pogodb s prvotnih šestih članic povečala na osemindvajseterico, a je ob 60. obletnici dočakala tudi odločitev prve izmed njih, da zapusti povezavo. Britanci so izstop izglasovali junija lani, do konca meseca naj bi uradno sprožili postopek izstopa.

18. april 1951 - Nemčija, Francija, Italija, Belgija, Nizozemska in Luksemburg so podpisali pogodbo o ustanovitvi Evropske skupnosti za premog in jeklo (ESPJ).

25. marec 1957 - Članice ESPJ so podpisale rimsko pogodbo in ustanovile Evropsko gospodarsko skupnost (EGS). Šest držav je istočasno podpisalo tudi pogodbo o ustanovitvi Evropske skupnosti za jedrsko energijo (Euratom).

8. april 1965 - Članice ESPJ, EGS in Euratoma so podpisale pogodbo o združitvi, ki je v veljavo stopila 1. julija 1967.

1. januar 1973 - Ustanovni šesterici držav so se pridružile Velika Britanija, Irska in Danska.

7. do 10. junij 1979 - Prve neposredne volitve v Evropski parlament.

1. januar 1981 - V Evropsko skupnost je vstopila Grčija.

14. junij 1985 - Francija, tedanja Zahodna Nemčija, Nizozemska, Belgija in Luksemburg so v luksemburški vasi Schengen podpisale schengenski sporazum, ki pomeni začetek odprave nadzora na notranjih mejah EU.

1. januar 1986 - V Evropsko skupnost sta se vključili Španija in Portugalska.

17. februar 1986 - Članice Evropske skupnosti so podpisale enoten evropski akt, ki pomeni prvo večjo revizijo rimske pogodbe. V veljavo je stopil 1. julija 1987.

7. februar 1992 - S podpisom maastrichtske pogodbe oz. pogodbe o Evropski uniji se je skupnost z vpeljavo novih oblik sodelovanja preimenovala v Evropsko unijo. Pogodba je stopila v veljavo 1. novembra 1993.

1. januar 1995 - Članice EU so postale Avstrija, Finska in Švedska.

26. marec 1995 - Zaživelo je schengensko območje, v katerega so se vključile Belgija, Francija, Nemčija, Luksemburg, Nizozemska, Portugalska in Španija.

2. oktober 1997 - Podpisana je bila amsterdamska pogodba, ki je v veljavo stopila 1. maja 1999.

26. oktober 1997 - Italija se pridruži schengnu.

1. december 1997 - Avstrija se pridruži schengnu.

1. januar 1999 - V 11 članicah EU - Avstriji, Belgiji, na Finskem, v Franciji, na Irskem, v Italiji, Luksemburgu, Nemčiji, na Nizozemskem, Portugalskem in v Španiji - so uvedli evro, najprej samo za trgovinske in finančne transakcije.

1. januar 2000 - Schengenskemu območju se pridruži Grčija.

26. februar 2001 - Podpisana je bila pogodba iz Nice, ki je stopila v veljavo 1. februarja 2003.

25. marec 2001 - Schengenskemu območju so se priključile unije Danska, Finska in Švedska ter nečlanici Norveška in Islandija.

1. januar 2002 - V 12 članicah evrskega območja - Grčija se mu je pridružila leta 2001 - so prišli v obtok evrski bankovci in kovanci.

1. maj 2004 - EU se je hkrati pridružilo deset novih članic - Slovenija, Slovaška, Češka, Poljska, Madžarska, Litva, Latvija, Estonija, Malta in Ciper.

29. oktober 2004 - Vseh 25 članic EU je v Rimu podpisalo evropsko ustavno pogodbo, ki naj bi poenostavila demokratično odločanje in upravljanje EU s številnimi državami.

29. maj 2005 - Francozi so na referendumu zavrnili ratifikacijo ustavne pogodbe EU. 1. junija 2005 so to storili tudi Nizozemci, kar je povezavo pahnilo v institucionalno krizo.

1. januar 2007 - V EU sta vstopili Romunija in Bolgarija. Slovenija je uvedla evro.

13. december 2007 - V Lizboni je bila podpisana lizbonska pogodba, ki jo je EU sprejela namesto propadle ustavne pogodbe, da bi razširjena povezava lahko delovala bolj učinkovito. V veljavo je stopila 1. decembra 2009.

21. december 2007 - Schengenskemu območju so se pridružile Češka, Estonija, Madžarska, Latvija, Litva, Malta, Poljska, Slovaška in Slovenija.

28. februar 2008 - Schengnu se pridruži nečlanica Liechtenstein.

12. december 2008 - Schengnu se je pridružila nečlanica unije Švica.

1. januar 2008 - Ciper in Malta sta uvedla evro.

1. januar 2009 - Slovaška je uvedla evro.

1. januar 2011 - Estonija je uvedla evro.

1. julij 2013 - EU se je pridružila Hrvaška, ki je postala 28. članica unije.

1. januar 2014 - Latvija je uvedla evro.

1. januar 2015 - Litva je uvedla evro.

23. junij 2016 - Britanci so na referendumu izglasovali izstop države iz EU.