nedelja, 10. november 2024 leto 29 / št. 315
Raziskujemo in pojasnjujemo: Koran, vojna in džihad (1. del)
Fundamentalisti so zožili velik razpon džihada in ga zlorabili za svoje namene / Vir: Wikimedia
Današnji članek je namenjen razjasnitvi treh ključnih pojmov (Koran, vojna in džihad) v njihovi povezavi z islamističnim terorizmom.
Ni le en džihad
Ena najpogostejših besed, povezanih s islamističnim terorizmom, je džihad. Medtem ko se današnje razumevanje džihada omejuje le na islamistično obliko svete vojne, je poln namen besede mnogo širši. Esposito tako piše:
Džihad se kot prizadevanje [tudi boj] nanaša na težavo in kompleksnost dobrega življenja: samoprizadevanje proti hudiču s ciljem biti kreposten in moralen, narediti resen napor k opravljanju dobrih dejanj in pomagati k reformi družbe. Glede na okoliščene, v katerih nekdo živi, to lahko pomeni tudi boj proti krivici in zatiranju, širitev in obrambo islama, in vzpostavitev pravične družbe z oznanjevanjem, učenjem in, če je potrebno, z oboroženim bojem ali sveto vojno.
Nafs je islamski pojem, ki označuje človekove »telesne hrepenenja in nagnenja«; nahajajo se v človekovem srcu in predstavljajo polovico osebe; druga polovica osebe je Božji duh, ki predstavlja »duhovno/duševno naravo«.
Knapp definira džihad kot »boj ali prizadevanje (po Božji poti) ali delo za pravičen povod z odločnostjo; ne pomeni pa svete vojne (vojna v arabščini je harb in sveta mukadasa)«. Dalje se sklicuje na hadis, ki džihad razloži kot »oboroženo akcijo«, medtem ko teologi in pravniki to razlagajo kot vojaško obveznost).
Izpolnitev džihada je možna na štiri načine: v srcu (boj proti hudiču), s jezikom (podpora pravice), z rokami (poprava krivice) ter nazadnje z vojno. Mohamed je kot »najvišjo obliko džihada« smatral prvi način. Po bitki pri Badru, ko je muslimanska vojska premagala pogane, so Mohamedu zastavili vprašanje, kaj je največji džihad. Odgovoril je: »To je džihad proti nafsu« in »pravi mudžahedini so tisti, ki se borijo proti lastnemu nafsu«.
Džahilija (arabsko »neznanje«) označuje preislamsko obdobje arabskega sveta, katerega muslimani smatrajo kot »čas neznanja, idolatrije in brezboštva« in to kljub temu, da so iz tega časa prevzeli določene vrednote (občutek časti, pogum, gostoljubnost, velikodušnost in klanska solidarnost).
Džihad se deli tudi na fizičnega in finančnega: obveznost finančnega džihada velja za muslimane srednjega in visokega razreda, medtem ko so revni muslimani opravičeni slednjega, saj so sami upravičeni do pomoči. Obseg finančnega džihada ni točno določen, saj je pogojen z zmožnostjo muslimana kot potrebami džihada. Džihad tako označuje nenehen boj proti vsemu zlu (»džahilija«), ki deluje proti Bogu in njegovim zapovedim, pri čemer je usmerjen tako proti notranjemu (v vsakem posamezniku) kot proti zunanjemu zlu (znotraj družbe in države).
Džihad in družba
Šarija razdeli svet na dva pola: Dar al-Islam (m) (dežela/hiša islama) in »Dar al-Harb« (dežela/hiša vojne). Prvo je vso ozemlje, ki je pod muslimanskim nadzorom in vladavino, medtem ko drugo deželo predstavljajo »vse države in skupnosti izven dežele islama«, kjer so prebivalci poznani kot neverniki. Definicija sveta je pomembna, saj se v »Hiši islama« ne sme bojevati.
Obveznost sodelovanja v džihadu je Knapp definiral sledeče: »Džihad na splošno ni bil razumljen kot obveznost vsakega posameznega muslimana (fard'ajn), ampak kot splošna zahteva muslimanske družbe (fard kifaja). Samo v krizi, ko Dar al-Islam pride pod nepričakovan napad, morajo vsi muslimani sodelovati v džihadu. V normalnih okoliščinah posameznemu muslimanu ni potrebno sodelovati, vse dotedaj ko drugi muslimani nosijo breme za vse v obrambi države.«
Islamski učenjaki so džihad razdelili na naslednje zvrsti: proti politeistom (dokler se ne spreobrnejo oziroma so uničeni), proti muslimanom (proti odpadnikom od vere ter proti tistim, ki spodbujajo razkol ali upor oziroma nemir), proti ljudstvom Knjige (»Ahl al-Kitab«) ter za krepitev meja islamske države (defenzivni džihad).
Fundamentalistični džihad
Fundamentalisti zožijo velik razpon džihada na ozko področje boja proti zunanjemu zlu z namenom širjenja ali promoviranja islama, kot tudi smatraja džihad kot šesti steber islama (poleg izpovedovanja vere, molitve, posta, dobrodelnosti in romanja v Meko).
Šejk Abdul Azam, duhovni mentor bin Ladna, je džihad razdelil na: znotraj muslimanskih držav z namenom ponovne vzpostavitve šarijskega prava; v državah z muslimansko manjšino, ki mejijo na muslimanske države ter mednarodni kulturni boj proti zahodni civilizaciji.
Brachman navaja sklope globalne džihadske doktrine:
1) akida - fundamentalisti so primarno usmerjeni k izpolnjevanju islamske veroizpovedi;
2) tavhid - povezovanje k enotnosti vere narekuje, da se muslimani izogibajo tistih, ki izumljajo (novo) islamsko doktrino ter se vrnejo k izviru;
3) al-Vala val-Bara - muslimani morajo ljubiti vse, kar vodi k Bogu in zavračati vse, kar jih oddalji od Boga.
Sprva je bil džihad omejen na obrambo, toda s širitvijo islamistične vladavine je džihad postajal vedno bolj ofenziven oziroma napadalen. Gabriel, bivši islamski učenjak (ki je bil študent in predavatelj na univerzi Al-Alzhar, najpomembnejši islamski univerzi), je zapisal, da »koranska razodetja v Meki govorijo o miru in sodelovanju z drugimi. Toda v Medini Mohamed postane vojaški voditelj in osvajalec, tako da razodetja v Medini govorijo o vojaški moči in invaziji v imenu islama (džihad)«.
