Neprijetni spomini: V Sloveniji molk ob obletnici konca prve svetovne vojne, v Srbiji povsem drugače

Včeraj je bil 11.11. dan, na katerega se je leta 1918 končala prva svetovna vojna.

Toda v Sloveniji se tega datuma, zanimivo, ni spomnil praktično nihče od najpomembnejših politikov in prav tako nihče v osrednjih medijih.

Le Primorski val je pročal o pobudi »Prižgimo luč za mir«, v spomin in opomin na padle v prvi svetovni vojni. Lina Troha Roner je ob 108. obletnici konca prve svetovne vojne predstavlja pobudo Fundacije Poti miru v Posočju.

Govori o spominu na padle, prižiganju sveč ob nekdanji soški fronti in pomenu ohranjanja miru.

Neposredno obletniškega članka pa na večjih nacionalnih portalih, kot so 24ur, Delo, Dnevnik, Siol.net ali MMC RTV Slovenija ni bilo.

Tudi obrambo ministrstvo je molčalo, imelo pa je objave o sejmu orožja v Celju.

To morda ni le naključje.

Prva svetovna vojna je prinesla boleče izgube in velike spremembe tudi prebivalstvu v Sloveniji.

Prinesla je razpad Avstroogrske in nastanek nove države, SHS, v kateri so Slovenci prvič kot narod dobili »svojo«  državo – skupaj z drugimi jugoslovanskimi narodi.

Vendar je neprijetna resnica tudi dejstvo, da slo slovenski vojaki v tej vojni umirali na strani agresorja in da so v to vojno na njenem začetku tudi Slovenci vstopali z navdušenjem.

Paradoksalno pa so jim na koncu vojne pri obrambi severnih meja in celo Ljubljane nato pomagali napadeni bratje Srbi.

S svojo vojsko, ki je prišla vse do Celovca in v enotah generala Rudolfa Maistra.

Slovenci so konec vojne dočakali med poraženci - med zmagovalce jih je na mirovni konferenci v Parizu uvrstilo le zavezništvo s Srbijo.

Pred tem pa se med največje slovenske uspehe šteje odpor slovenskih in drugih avstroogrskih vojakov proti italijanski vojski na Soški fronti – preprosto zato, ker bi večje zmage Italije na tem delu fronte Sloveniji odščipnile še večji del ozemlja in so tukaj slovenski vojaki, pa čeprav v uniformah agresorske vojske, branili svojo rodno grudo...

Ta neprijetna dejstva se zato danes skrivajo, saj se ne skladajo s populističnimi in političnimi predstavami kaste »osamosvojiteljev« o tem, kako je nastajala in nastala slovenska država.

Po mnenju Janeza Janše in njegovih podpornikov so namreč za nastanek neodvisne države zaslužni le oni, pred tem pa se ni zgodilo nič pomembnega.

Prve svetovne vojne se v Sloveniji zato politiki spomnijo šele pozneje.

Dan Rudolfa Maistra je slovenski državni praznik, ki se ga praznuje 23. novembra.

Na ta dan je Rudolf Maister leta 1918 s svojo vojsko razorožil nemško varnostno stražo in jo razpustil, s tem dogodkom pa je k Sloveniji priključil večji del slovenskega narodnostnega in govornega območja Štajerske in Koroške.

Kot državni praznik se v Sloveniji praznuje od leta 2005. 

V Srbiji so se tega dne, ki je tudi praznik, spomnili povsem drugače.

Drugače kot nekoč pa mnogi ocenjujejo tudi povojno obdobje, ki ga v Sloveniji praviloma vidimo kot pozitivno, čeprav se o njem danes veliko ne govori in piše.

Aleksandra Vojvodić je na primer zapisala naslednje:

»Za svobodo smo vedno drago plačevali. Kot ljudstvo. Kot posamezniki. Danes je dan, ko se spominjamo bolečine, ko se odpirajo rane. V čast našemu ljudstvu, ki se je borilo za nas, za Srbijo.

Slobodu smo uvek skupo plaćali. Kao narod. Kao pojedinci. Danas je dan za sećanje na bol, kada se otvaraju rane. Za odavanje počasti našima, koji su se za nas borili, za Srbiju. Nijedan narod u istoriji modernog ratovanja nije platio slobodu cenom kojom je Srbija platila svoju u Velikom ratu. To nije bila samo borba. To je bila biblijska klanica i svesno penjanje na krst. Izbrisano je 1.250.000 ljudskih života. Minimum. Gotovo trećina celokupnog stanovništva. Preko 50% vojno sposobnih muškaraca — uništeno je čitavo jedno pokolenje, zbrisano sa lica zemlje za četiri godine pakla. Golgota nije počela u Albaniji. Počela je u kućama gde je tifus za nekoliko meseci pokosio 150.000 duša, dok su lekari umirali pored pacijenata jer zavoja i lekova nije bilo. Trećina lekara je umrla kraj pacijenata. A onda — zima 1915. Odluka kakvu svet nije video: ne kapitulirati, već poneti čitavu državu, kralja, vojsku i narod peške u led. Prokletije. Minus dvadeset. Gudure bez puta, bez hleba, bosi na ledu. Ljudi koji jedu koru s drveta i sirovu konjsku kožu, pa zaspivaju u snegu da se više nikada ne probude. Preko 200.000 kostura ostalo je posejano po albanskim vrletima. Oni koji su doteturali do mora nisu našli spas, već novu grobnicu. Ostrvo Vido. Ostrvo smrti. Gomila živih kostiju koje više nisu mogle da prime ni gutljaj vode. Kada više nije bilo pedlja zemlje da se iskopa plitak grob u kršu, bacali su ih u talase Jonskog mora. Plava grobnica nije metafora — to je moreno dno prekriveno kostima srpskih mladića. A kod kuće? Zatrti tragovi. Zloglasni logori Nežidera i Arada. Spaljena Toplica ugušena u krvi 20.000 zaklanih i obešenih civila. Spaljene knjige, zabranjeno pismo, siročad koja lutaju zgaristima. I iz tog pepela, iz te grobnice bez dna — ti isti izgladneli, preživeli senoviti ljudi ustaju 1918, probijaju Solunski front nezapamćenom silinom i oslobađaju svoju zemlju gazeći brže nego što je saveznička konjica mogla da ih prati. Pobedili smo. Ali ta pobeda ne slavi se pesmom, nego mukom. Srbija je preživela sopstvenu smrt. Neka je večna slava i mir mučenicima i ratnicima. 

— Aleksandra Vojvodić (@Aleksandra_Vojv) November 11, 2026

Noben narod v zgodovini sodobnega vojskovanja ni plačal cene za svojo svobodo, kot jo je Srbija plačala za svojo svobodo v prvi svetovni vojni.

Ni bil le boj. Bil je biblijski klavnica in zavestno plezanje na križ.

Izbrisanih je bilo 1.250.000 človeških življenj. Najmanj. Skoraj tretjina celotnega prebivalstva. Več kot 50 % moških v vojaški dobi – cela generacija je bila uničena, izbrisana z obličja zemlje v štirih letih pekla. Kalvarija se ni začela v Albaniji. Začela se je v domovih, kjer je tifus v nekaj mesecih ubil 150.000 duš, medtem ko so zdravniki umirali poleg pacientov, ker ni bilo povojev ali zdravil. Tretjina zdravnikov je umrla poleg svojih pacientov.

In potem – zima 1915. Odločitev, kakršne svet še ni videl: ne kapitulirati, ampak popeljati celotno državo, kralja, vojsko in ljudstvo peš v led. Prekleto. Minus dvajset. Globače brez ceste, brez kruha, bosi na ledu. Ljudje, ki jedo drevesno lubje in surovo konjsko kožo, nato zaspijo v snegu in se nikoli več ne zbudijo. Več kot 200.000 okostij je bilo raztresenih po albanskem podeželju.

Tisti, ki so se spotaknili do morja, niso našli odrešenja, temveč nov grob. Otok Vido. Otok smrti. Kup živih kosti, ki niso mogle več spiti požirka vode. Ko ni bilo več zemlje, da bi si v krasu izkopali plitev grob, so jih vrgli v valove Jonskega morja.

Данас је дан Победе. На нашим просторима српски војник је срушио Аустро-угарско царство и донео слободу свим нашим земљама српским и поморским и људима све три вере: и православним и католицима и муслиманима. Сви они који данас живе у државама насталим на рушевинама Југославије, своју државност дугују српском војнику. Моравска, Дринска, Дунавска, Шумадијска, Тимочка, Вардарска/комбинована и Коњичка дивизија, око 140.000 војника, је ослободило и Србију и Црну Гору и Македонију и Босну и Херцеговину и Славонију и Далмацију и Загреб и Словенију. Србија је у Првом светском рату изгубила преко 1,2 милиона људи, односно 28% становништва. Цивилне жртве су преко 800.000 људи, а војне преко 400.000. То је била цена слободе. Пројекат Југославије је историјска грешка српског народа и династије Карађорђевић. Њене последице осећамо и плаћамо већ цео један век, а и огромној мери и данас. И то треба да нам буде наук за будућа времена. Онај ко заборавља је осуђен да понови исте грешке. Хвала деди на победи. Овим див-јунацима и њиховој крви дугујемо слободу нас и наше деце. Да ово никада не заборавимо. Слава им.

— Saša Radulović (@SasaRadulovich) November 11, 2026

Modri ​​grob ni metafora – to je dno morja, prekrito s kostmi srbskih mladeničev. In doma? Zakriti tiri. Zloglasna taborišča Nezider in Arad. Požgane Toplice so se dušile v krvi 20.000 pobitih in obešenih civilistov. Zažgane knjige, prepovedana pisma, sirote, ki so tavale po getih.

In iz tega pepela, iz te brezdne grobnice – so se leta 1918 dvignili isti stradajoči, preživeli senčni možje, z neprimerljivo silo prebili solunsko fronto in osvobodili svojo državo, tepteči hitreje, kot jim je lahko sledila zavezniška konjenica.

Zmagali smo. Toda te zmage ne praznujemo s pesmijo, temveč z bolečino. Srbija je preživela lastno smrt. Večna slava in mir mučenikom in bojevnikom.«

Politik Saša Radulović je zapisal: »Danes je dan zmage. V naših deželah je srbski vojak strmoglavil Avstro-Ogrsko cesarstvo in prinesel svobodo vsem našim srbskim in obmorskim deželam ter ljudem vseh treh ver: pravoslavcem, katoličanom in muslimanom.

Konačno počivaju u miru!  https://t.co/S6BXAEtvGx

— Shonetin (@kaonikotinn) November 11, 2026

Vsi, ki danes živimo v državah, nastalih na ruševinah Jugoslavije, dolgujemo svojo državnost srbskemu vojaku. Moravska, Drinska, Donavska, Šumadijska, Timoška, ​​Vardarska/Kombinirana in Konjeniška divizija, približno 140.000 vojakov, so osvobodile Srbijo in Črno goro ter Makedonijo in Bosno in Hercegovino ter Slavonijo in Dalmacijo ter Zagreb in Slovenijo.

Srbija je v prvi svetovni vojni izgubila več kot 1,2 milijona ljudi oziroma 28 % svojega prebivalstva.

Civilnih žrtev je bilo več kot 800.000, vojaških žrtev pa več kot 400.000. To je bila cena svobode.

Projekt Jugoslavija je zgodovinska napaka srbskega ljudstva in dinastije Karađorđević. Njene posledice čutimo in plačujemo že celo stoletje, v veliki meri pa še danes. In to naj nam bo v prihodnje v pomoč. Kdor pozabi, je obsojen na ponavljanje istih napak.

Hvala ti, dedek, za zmago. Tem velikanskim junakom in njihovi krvi dolgujemo svojo svobodo in svobodo naših otrok.

Naj tega nikoli ne pozabimo. Slava jim.«

Zanimiva pa je tudi zgodba o fotografiji srbskega vojaka iz časa vojne, ki je postala svetovno znana.

Čuvena fotografija „Oko sokolovo“, na kojoj se nalazi srpski vojnik i izviđač Dragutin Matić, prvi put se pojavila u javnosti u ruskim novinama i na ratnim izložbama, a svetsku slavu je stekla nakon velike izložbe u Njujorku 1916. godine. Fotografiju je snimio ruski fotoreporter Samson Černov tokom bitke na Drini u jesen 1914. godine Gramofonska ploča „Marš na Drinu“ (1965)Sam Dragutin Matić i njegova porodica decenijama nisu znali da ova fotografija uopšte postoji. Tek 1965. godine, kada je povodom pedesetogodišnjice Cerske bitke izdata gramofonska ploča sa kompozicijom „Marš na Drinu“, na njenom omotu je objavljena ova slika. Tada su ga prepoznali stari saborci i komšije, čime je otkriven identitet najpoznatijeg srpskog izviđača

— Milosh (@miloshXYZ) November 11, 2026

Znana fotografija »Sokolovo oko«, na kateri je srbski vojak in skavt Dragutin Matić, se je prvič pojavila v javnosti v ruskih časopisih in na vojnih razstavah, svetovno slavo pa je pridobila po veliki razstavi v New Yorku leta 1916.

Fotografijo je posnel ruski fotoreporter Samson Černov med bitko na Drini jeseni 1914.

Gramofonska plošča »Marš na Drino« je izšla leta 1965.

Dragutin Matić sam in njegova družina desetletja sploh niso vedeli, da ta fotografija obstaja.

Šele leta 1965, ko je bila ob petdeseti obletnici bitke na Ceru izdana gramofonska plošča s skladbo »Marš na Drino«, je bila ta slika objavljena na njeni naslovnici.

Takrat so ga prepoznali stari tovariši in sosedje, kar je razkrilo identiteto najbolj znanega srbskega izvidnika.