Tuji denar in referendumi: pravilna smer koalicijskih poslancev, kompromitiran predlagatelj in kilav zakon

Novela zakona o volilni in referendumski kampanji, ki so jo 10. novembra vložili koalicijski poslanci, temelji na dobrem izhodišču – da tuj denar nima kaj iskati v odločanju o slovenskih zakonih. In to je v primerljivih demokracijah pravilo, ne izjema.

Toda predlog v sedanji obliki bi se pred Sodiščem EU in slovenskim ustavnim sodiščem najverjetneje težko obdržal, predlaga pa ga stranka, katere lastna zgodovina tujih vplivov ji jemlje verodostojnost.

Obstaja boljša različica – in svetovni zgledi kažejo, kako bi bila videti.

Kaj pravi predlog

Predlog, ki ga je predstavil poslanec SDS Zvonko Černač, vsebuje dva sklopa.

 .. se bo greznica držala pravil za vse, al oni mislijo, da zakonodaja za njih ne velja?!

— igor (@deLoonchkowy) November 11, 2026

Prvi je petletna prepoved.

Pravna oseba, ki je v petih letih pred glasovanjem prejela »kakršnakoli« sredstva iz tujine, ne bi smela organizirati volilne ali referendumske kampanje.

Po pojasnilih predlagateljev bi za tuja štela tudi sredstva, ki jih organizacije pridobijo na razpisih Evropske unije.

Drugi sklop ureja tretje osebe: obvezna registracija, strop izdatkov 10.000 evrov, revizija računskega sodišča in kazni za prepozno poročanje do 10.000 evrov.

Tudi časovni kontekst ni nevtralen.

6. decembra bodo volivci na naknadnem referendumu odločali o zakonu o interventnih ukrepih za razvoj.

V kampanji sodeluje Inštitut 8. marec, organizacija, ki jo predlog neposredno zadeva.

Iz objavljenih poročil ni razvidno, ali bi nova pravila veljala že za ta referendum.

Tuji plačanci bi odločali o tem, kako naj živimo Slovenci. https://t.co/Yl2C0bZaL3

— Janez Janša (@JJansaSDS) November 10, 2026

Novela je vložena po skrajšanem postopku, sredi kampanje.

Nasprotniki, med njimi CNVOS, opozarjajo, da je tuje financiranje kampanj v Sloveniji že prepovedano in da to nadzira računsko sodišče.

A ravno računsko sodišče je leta 2023 pokazalo luknjo: denar, ki organizaciji prispe po končani kampanji in ji de facto povrne stroške, po sedanji ureditvi ni kazniv.

Zakaj ima koalicija v načelu prav

Referendum ni navaden politični dogodek.

Je neposredno odločanje ljudstva o zakonu, torej akt izvajanja suverenosti.

Če politične stranke tujih donacij ne smejo sprejemati – in ne smejo –, bi bila ta prepoved mrtva črka, če bi isti denar lahko v kampanjo pritekel prek domače pravne osebe s tujim financiranjem.

Argument enakosti pravil je torej v jedru utemeljen.

Tudi mednarodna primerjava je na strani načela.

Nemški zakon o strankah prepoveduje donacije od tujcev zunaj EU.

Francija tuje donacije strankam prepoveduje že desetletja, znana luknja pa so posojila, kar je pokazal ruski bančni kredit stranke Marine Le Pen.

Dejstvo Vlada ni pošiljala letakov in sodelovala v referendumski kampanji. Z ljubeznijo za Slovenijo zavračamo laži Nike Kovač. https://t.co/4tDFQH08IS

— Vlada Republike Slovenije (@vladaRS) November 11, 2026

Združeno kraljestvo dovoljuje donacije le »dovoljenim donatorjem«.

Irska je že leta 2001 prepoved tujih donacij razširila na tretje osebe.

Zaradi te ureditve je moral Amnesty International leta 2017 vrniti 137.000 evrov, prejetih od Open Society Foundations za kampanjo o splavu.

Avstralija prepoveduje tuje donacije od 100 dolarjev naprej, če so namenjene referendumskim izdatkom v obdobju pred glasovanjem.

ZDA tujcem prepovedujejo prispevke za kampanje, Ohio pa je prepoved leta 2024 razširil tudi na ljudske pobude.

In sodna praksa te logike ne podira, ravno nasprotno.

Evropsko sodišče za človekove pravice je v zadevi Animal Defenders International proti Združenemu kraljestvu (2013) potrdilo celo popolno prepoved plačanega političnega oglaševanja, ki je veljala tudi za nevladne organizacije.

Državam je v volilnih zadevah priznalo široko polje proste presoje.

Ameriško zvezno sodišče je v zadevi Bluman proti FEC (2011) potrdilo prepoved izdatkov tujcev za volilno propagando, Vrhovno sodišče pa je odločitev leta 2012 obdržalo v veljavi.

Tudi Sodišče EU ni nikoli reklo, da je zaščita pred tujim denarjem nedopustna.

V zadevi C-78/18 je preglednost financiranja civilnih organizacij izrecno priznalo za nujni razlog javnega interesa.

Generalna pravobranilka Juliane Kokott je v zadevi C-829/24 (mnenje iz februarja 2026) vzela za nesporno, da lahko države članice varujejo volitve pred neprimernim tujim vmešavanjem.

Komisija v tem postopku ni izpodbijala prepovedi tujega financiranja strank.

Krog, ki ga nihče noče videti: EU kot igralec, ne le sodnik

V tej razpravi se vztrajno spregleda strukturni problem, ki ga novela niti ne naslavlja.

Evropska unija ni v zgodbi o tujem financiranju le sodnik, ki iz Luksemburga presoja madžarske ali morda kmalu slovenske zakone.

Je tudi igralec.

Evropsko računsko sodišče je v posebnem poročilu 11/2025 (april 2025) ugotovilo, da je bilo nevladnim organizacijam med letoma 2021 in 2023 namenjenih 7,4 milijarde evrov.

Od tega je 4,8 milijarde prispevala Komisija in 2,6 milijarde države članice, denar pa je prejelo več kot 12.000 organizacij.

Večina teh sredstev ni namenjena politični dejavnosti, ampak kohezijskim, raziskovalnim, migracijskim in okoljskim projektom.

Revizorji so ocenili, da je financiranje preveč nepregledno in da informacije o zagovorniških dejavnostih, financiranih z denarjem EU, niso zanesljive.

V enem primeru je bil za »nevladno organizacijo« označen raziskovalni inštitut, v čigar upravnem organu so sedeli sami vladni predstavniki.

Hkrati v pregledanem vzorcu 90 pogodb niso našli dokazov o nepravilnostih ne pri organizacijah ne pri uradnikih Komisije.

Nizozemski časnik De Telegraaf je poročal, da so pogodbe iz okoljskega programa LIFE nevladne organizacije zavezovale k lobiranju pri poslancih Evropskega parlamenta.

Proračunski komisar Piotr Serafin je januarja 2025 priznal, da je bilo neprimerno, da so nekatere službe Komisije sklepale dogovore, ki nevladne organizacije zavezujejo k lobiranju pri poslancih.

Komisija in organizacije zanikajo, da bi bila takšna obveznost kdaj naložena.

Stanje dokazov je treba natančno razumeti. Serafin je svoje januarsko priznanje aprila 2025 v pisnem odgovoru na poslansko vprašanje omilil: Komisija nevladnih organizacij ni napotila niti zahtevala, naj lobirajo pri poslancih.

Tudi Politico pri preverbi zaupnih pogodb februarja 2025 ni našel trdnega dokaza o plačanem lobiranju, Evropski parlament pa je maja 2025 v poročilu o razrešnici proračuna izrecno potrdil zakonitost financiranja zagovorništva nevladnih organizacij iz programa LIFE.

Neposreden dokaz o naročilu je torej sporen. A strukturni argument na njem ne stoji: stoji na tem, kar institucije same že leta dokumentirajo.

Spor namreč ni nov. Evropski parlament je 17. januarja 2024 na lastno pobudo sprejel poročilo o preglednosti nevladnih organizacij, financiranih iz proračuna EU (poročevalec Markus Pieper). V njem Parlament opozarja, da lahko močni akterji nevladne organizacije, financirane iz EU, v več državah članicah hkrati ustanavljajo, financirajo ali prevzemajo, da bi prek njih vplivali na politiko EU.

O platformi, ki jo je Komisija podprla ob zakonu o obnovi narave, poročilo zapiše, da je nastal vtis, da izvršilna veja lobira pri zakonodajni – kar bi bilo neprimerna uporaba denarja davkoplačevalcev.

Pieper je to strnil v stavek: ko nevladne organizacije poskušajo vplivati na zakonodajo v Parlamentu in hkrati prejemajo denar od Komisije, je najmanj, kar je treba zahtevati, popolna preglednost.

V plenarni razpravi januarja 2025 je kroženje denarja nazorno opisal poslanec EPP Niclas Herbst: »Ljudje v Komisiji, plačani z denarjem evropskih davkoplačevalcev, plačujejo nevladne organizacije z evropskim davčnim denarjem, ki potem lobirajo pri poslancih, plačanih z evropskim davčnim denarjem.«

Njegov kolega Sander Smit je posegel po delitvi oblasti: izvršilna veja financira lobiranje pri tisti veji, ki naj bi jo nadzirala. Gre za poslance desnosredinskega pola, a zgradba, ki jo opisujeta, ni ideološka – je računovodska.

Stroka je to opazila pred politiki. Beate Kohler-Koch in Christine Quittkat sta v monografiji De-Mystification of Participatory Democracy (Oxford University Press, 2013) pokazali, da Komisija civilno družbo financira tudi zato, ker sama nima polne verige odgovornosti do volivcev – civilna družba ji služi kot nadomestni vir legitimnosti.

Rosa Sanchez Salgado je v knjigi Europeanizing Civil Society (2014) dokumentirala, da evropsko financiranje oblikuje organizacije same: jih profesionalizira, jim postavlja pogoje in usmerja njihove agende.

Sama opozarja na »potencialno tveganje, da bi uradniki EU te organizacije nadzirali ali jih celo uporabljali za lastne namene« – hkrati pa ugotavlja, da se financirane organizacije Komisiji pogosto tudi upirajo. Mehanizem torej ni diktat, ampak odvisnost.

Kako odvisnost deluje, je na evropskem vzorcu izmerila raziskava v reviji European Political Science Review: javno financiranje nevladne organizacije politično disciplinira, saj kdor je odvisen od dotacije, manj izpostavlja financerja.

Prav zato tudi slovenske NVO kritizirajo različne politike, predvsem pa desnico, vendar molčijo o napačni politiki EU do Ukrajine in servilno ponavljajo ista stališča, kot jih zastopajo evropski politiki!

Češka raziskava (Císař in Vráblíková, 2013) je našla celo prag: organizacija postane politično aktivna v skladu s financerjevimi prioritetami, ko od EU prejema več kot 40 odstotkov sredstev.

Pipica torej ni nevtralna: kdor jo drži, oblikuje sporočilo – v eno ali drugo smer.

Teorija javne izbire je takšno zgradbo opisala že pred desetletji. George Stigler je v teoriji regulatornega ujetništva (1971) pokazal, da regulator praviloma postane ujetnik akterjev, ki jih ureja.

Tu gre korak dlje: institucija svoje kritike in podpornike kar sama financira. Ameriška politologija pozna pojem železni trikotnik – agencija, parlamentarni odbor in interesna skupina si medsebojno krepijo obstoječo politiko. Ko agencija interesno skupino financira, trikotnik ni več metafora.

V gospodarskem pravu podobno strukturo poznamo kot konflikt interesov: krožne transakcije in samoplačništvo, ko uprava s korporacijskim denarjem kupuje podporo samemu sebi.

Tu je zgradba podobna.

Institucija, ki jo financirajo članice, z denarjem članic financira akterje znotraj članic, ti akterji pa lahko doma vplivajo na javno mnenje, volilne izide in referendume – in s tem povratno na politiko držav članic, od katerih denar izvira.

To ni zarota, ampak potencialna povratna zanka vpliva, ki lahko deluje povsem zakonito – in prav zato strukturno.

Iz tega ne sledi, da so projekti EU slabi ali da bi jih bilo treba prepovedati, kar ni niti izvedljivo niti smiselno.

Sledi pa, da pravilna meja ne teče med »tujim« in »našim«, ampak med javnim denarjem in politično kampanjo.

Javna sredstva – nacionalna, občinska ali evropska – ne smejo financirati volilnih in referendumskih kampanj tretjih oseb, torej organizacij zunaj strank in kandidatov.

Takšno pravilo je simetrično, ne označuje evropskih sredstev za »tuj vpliv« in ne bi smelo biti sporno z vidika prava Unije.

Prekinja pa ravno krog, ki ga sedanji predlog vladne koalicije zgreši.

Namesto prepovedi uporabe javnega denarja v kampanjah predlog organizacije kaznuje že za to, da so ga sploh prejele.

Kontekst se je medtem dramatično spremenil.

Leta 2025 je ameriška administracija razgradila USAID in zamrznila sredstva Nacionalnega sklada za demokracijo.

Po vsem svetu se je pokazalo, koliko »civilne družbe« je bilo odvisnih od enega samega zunanjega vira.

Da to ni teoretična skrb, kaže dokumentiran precedent. Washington Post je 11. decembra 2000 (Michael Dobbs) opisal, kako so ameriški svetovalci in denar vodili srbsko opozicijo pred padcem Miloševića: po poročanju gre za okoli 41 milijonov dolarjev kongresnih odobritev, NED je v Srbiji porabil skoraj tri milijone – največ za Otpor –, USAID pa je samo v letu 2000 namenil 25 milijonov. Razlika do danes je v smeri toka: takrat je denar pritekal iz zunanjega imperija na obod, danes pa iz skupne institucije v članice, ki jo same financirajo.

Suverenistični zakoni o tujih vplivih se sprejemajo ravno v trenutku, ko ta vir usiha, kar nasprotnikom daje argument, da se borijo proti včerajšnji grožnji.

A hkrati je postalo nazorno vidno, da je odvisnost sama po sebi problem, ne glede na njen geopolitični predznak.

Zakaj je predlog v tej obliki pravno nevzdržen

Prva ranljiva točka je neselektivnost predloga.

Predlog zajema »kakršnakoli« sredstva, brez praga in brez kakršne koli zveze z namenom kampanje.

Organizacija, ki je pred štirimi leti dobila 2.000 evrov iz evropskega programa za delavnico o medijski pismenosti, bi bila izključena enako kot tista, ki je prejela milijon evrov od tuje fundacije za namene, povezane s kampanjo.

Neselektivnost je Sodišče EU v zadevi C-78/18 očitalo že Madžarski, pri čemer je madžarski zakon vsaj poznal prag.

Druga točka je obravnava sredstev EU kot »tujih«.

Člen 63 PDEU varuje prosti pretok kapitala, država članica pa bi organizacije kaznovala za črpanje proračuna, ki ga sama sofinancira.

Že ta točka bi lahko zadoščala za neuspeh pred Sodiščem EU, in je – kot rečeno – tudi vsebinsko zgrešena.

Problem ni izvor javnega denarja, ampak njegova uporaba v kampanji.

Tretja točka je petletni pogled nazaj.

To ni retroaktivnost v strogem smislu, saj zakon ne kaznuje preteklega ravnanja.

Je pa poseg v pravno gotovost: organizacija za preteklo, takrat povsem zakonito ravnanje plača z izključitvijo iz prihodnje politične razprave.

Četrta je zgornja meja 10.000 evrov za tretje osebe.

Evropsko sodišče za človekove pravice je že v zadevi Bowman proti Združenemu kraljestvu (1998) ocenilo, da je bila britanska omejitev pet funtov za izdatke tretjih oseb nesorazmeren poseg v svobodo izražanja.

Primerjava je groba, saj je bil britanski strop simboličen, a načelo velja: prenizka meja lahko sama postane nov problem.

Peta je ohlajevalni učinek.

Kdor pred referendumom ne ve, ali bo smel sodelovati, bo raje molčal.

Procesno je treba popraviti še eno zmoto iz javne razprave: Sodišče EU nacionalnih zakonov ne »izničuje«.

V postopku zaradi kršitve ugotovi, da država ni izpolnila obveznosti, nacionalni sodnik pa zakona nato zaradi primarnosti prava EU ne uporabi.

Nacionalno sodišče lahko Sodišče EU o razlagi prava EU vpraša tudi samo.

Postopki so počasni: madžarski zakon iz leta 2017 je sodbo dobil leta 2020, o zakonu iz leta 2023 sodbe po dostopnih podatkih še ni.

Za referendum 6. decembra Luksemburg ne bi bil pravočasen.

Hitrejša in realnejša pot je ustavno sodišče v Ljubljani, ki lahko zakon zadrži.

Ustavni pravnik Andraž Teršek predlog že zdaj ocenjuje kot ustavnopravno nesorazmeren.

Sklep je jasen: ožja, na kampanjo in namenski tuji denar vezana različica bi test sorazmernosti verjetno prestala.

Sedanja verjetno ne.

In če pade, pade z njo tudi koristni sklop o tretjih osebah, ki ustreza večletnim priporočilom ODIHR (Urada OVSE za demokratične institucije in človekove pravice).

Kompromitiranost predlagatelja

Paradoks je očiten.

Preiskovalna komisija državnega zbora je ugotovila, da so SDS in njeni funkcionarji obvladovali medije Nova24TV, Demokracijo in Požareport.

Ko Janša govori o tujem vmešavanju, se spomnimo na 450 tisoč evrov posojila iz Bosne, madžarsko financiranje SDS medijev in Stevanovičeve povezave z donatorji iz Bosne. Pa še na Black Cube in obiske njegovih predstavnikov na sedežu SDS pred volitvami. Ironično, kajne. https://t.co/94DnwhFviR

— Guy Gadbois - ĐiĐi (@Nacvrckan) November 11, 2026

Po poročanju medijev je Nova24TV iz Madžarske v povprečju prejemala okoli 110.000 evrov na mesec, družba, ki izdaja Demokracijo, pa v enem obdobju okoli 50.000 evrov.

Po prihodu Janševe vlade leta 2020 se je madžarsko financiranje po ugotovitvah komisije zmanjšalo, na Nova24TV pa so začela teči nakazila državnega Telekoma Slovenije, do 55.000 evrov na mesec.

Lastniki navedbe zavračajo in spor ni pravno zaključen.

Ugotovitve komisije so stališče parlamenta, ne sodna ugotovitev.

Pred volitvami 22. marca 2026 je izbruhnila še afera Black Cube.

Sova je potrdila, da so bili trije predstavniki tega izraelskega zasebnega obveščevalnega podjetja 11. decembra 2025 na sedežu SDS.

Predsednik SDS Janez Janša je priznal poznanstvo z njegovim svetovalcem Gioro Eilandom.

SDS je napovedala in nato tudi vložila kazenske in odškodninske tožbe.

Kdo je Black Cube naročil in plačal, ni znano.

Koalicija je ustanovitev parlamentarne preiskave več mesecev blokirala in jo dopustila šele 23. oktobra, v četrtem poskusu.

Veljata dve stvari hkrati.

Prvič: izvor zakona ne odloča o njegovi vsebini.

Tudi kompromitiran predlagatelj (SDS in koalicijske stranke!) lahko predlaga dober zakon, zato je ad hominem napad sam po sebi neprimeren.

Drugič: verodostojnost je politična valuta.

Zakon proti tujemu vplivu, ki ne zapre luknje posrednega financiranja strank prek povezanih medijev – tiste, po kateri je bil predlagatelj sam preiskovan –, deluje selektivno.

Če bi se načelo uporabilo dosledno, bi moralo zajeti tudi povezane medije, ki so v preteklosti prejemali tuj denar.

Koalicija, ki zahteva preglednost drugih, a je več mesecev blokirala preiskavo o obiskih tujih obveščevalcev na sedežu lastne stranke, si breme dokazovanja dobrih namenov otežuje sama.

Kako bi bil videti boljši zakon

Iz primerjave in sodne prakse se da sestaviti različico, ki bi cilj dosegla in preizkuse prestala.

1. Ločiti zastopanje od denarja.

Ameriška FARA in osnutek evropske direktive o preglednosti zastopanja interesov kažeta pravo smer: registrirati se mora, kdor deluje po naročilu tuje države.

Gre za preglednost dejavnosti, ne za stigmatizirajočo oznako »tuji agent«, ki so jo kot problematično ocenili Sodišče EU in sodišče v Strasbourgu.

2. Prepovedati namenska tuja sredstva za kampanjo.

To vključuje denar, ki prispe po kampanji in ji retroaktivno povrne stroške.

Tako se zapre luknja iz leta 2023, ne da bi bilo treba kogar koli za pet let izključiti iz razprave.

3. Nemški princip meje: prepoved velja za sredstva oseb zunaj EU, sredstva znotraj EU pa so dovoljena.

Nemška ureditev zadeva stranke, zato bi jo bilo treba za tretje osebe prilagoditi.

Takšna meja bi zmanjšala tveganje spora s členom 63 PDEU, a tveganja ne bi odpravila povsem, saj člen varuje tudi pretok kapitala s tretjimi državami.

4. Avstralski princip okna: omejitve veljajo v določenem obdobju pred glasovanjem, ne za pet let nazaj.

5. Javni denar ne sme v kampanjo tretjih oseb: nacionalni, občinski ali evropski.

To je simetrična rešitev »evropskega kroga«, ki ne stigmatizira nikogar in ne bi smela biti sporna v pravu Unije.

Enako bi moralo veljati za državna podjetja, prek katerih je po ugotovitvah preiskovalne komisije v času Janševe vlade tekel denar v strankarske medije.

6. Namenski računi za kampanjo in obvezno razkritje donatorjev nad razumnim pragom.

Potrebni so še revizija računskega sodišča, sorazmerne kazni in realen – ne simbolno nizek – strop izdatkov tretjih oseb.

7. Ista pravila za velik domači kapital in z njim povezane medije.

Če je cilj celovitost referenduma in ne obračun z eno stranjo, omejitev ne sme veljati samo za tuji denar.

Pravilna smer, a napačna vsebina

Osnovna usmeritev predlagateljev je pravilna: tuji denar ne sodi v slovenski referendum.

Države, ki to urejajo, niso izjema, ampak pravilo od Nemčije do Avstralije.

A predlog v sedanji obliki je slabo napisan zakon: neselektiven, težko združljiv s členom 63 PDEU in sodno prakso o sorazmernosti.

Če ostane tak, ga bo najverjetneje razbila ustavna presoja v Ljubljani, če ne že prej politična realnost.

Predlagatelj pa si je verodostojnost otežil sam.

Stranka, ki so jo povezovali z madžarskim denarjem v medijih in z obiski tujih obveščevalcev na njenem sedežu, ter koalicija, ki je preiskavo več mesecev blokirala, zdaj zahtevata prepoved za druge.

Rešitev ni niti populistična prepoved vseh, ki so kdaj videli tuj evro, niti laissez-faire, pri katerem suverenost ostane le beseda v ustavi.

Rešitev je ciljna: denar, ne organizacije; kampanja, ne preteklost; preglednost, ne stigma.

In zakon, ki najprej zapre luknje, skozi katere je po ugotovitvah komisije tekel denar v strankarske medije.

Ključni viri

Evropsko računsko sodišče, Posebno poročilo 11/2025: Preglednost financiranja nevladnih organizacij iz proračuna EU (april 2025).

Sodišče EU, C-78/18, Komisija proti Madžarski (18. junij 2020).

Sodišče EU, C-829/24, mnenje generalne pravobranilke Kokott (12. februar 2026).

ESČP, Animal Defenders International proti Združenemu kraljestvu (veliki senat, 22. april 2013).

ESČP, Bowman proti Združenemu kraljestvu (19. februar 1998).

ESČP, Ecodefence in drugi proti Rusiji (2022); Kobaliya in drugi proti Rusiji (2024).

Bluman proti FEC, okrožno sodišče D.C. (2011), potrjeno na Vrhovnem sodišču ZDA (2012).

Nemški zakon o političnih strankah (Parteiengesetz), § 25; irska ureditev tretjih oseb (2001) in primer SIPO/Amnesty (2017–2018); pravila avstralske volilne komisije o tujih donacijah za referendume.

Poročila ODIHR o volilnih kampanjah tretjih oseb v Sloveniji (2022 in 2026).

Ugotovitve preiskovalne komisije DZ o financiranju medijev; poročanje N1, RTVSLO in Mladine o aferi Black Cube (2025–2026).

Evropski parlament, resolucija o preglednosti in odgovornosti nevladnih organizacij, financiranih iz proračuna EU (poročevalec Markus Pieper, A9-0446/2023, 17. januar 2024).

Zapisnik plenarne razprave EP o financiranju prek programa LIFE (22. januar 2025); pisni odgovor komisarja Serafina na poslansko vprašanje P-000595/2025 (14. april 2025).

Beate Kohler-Koch in Christine Quittkat, De-Mystification of Participatory Democracy: EU-Governance and Civil Society (Oxford University Press, 2013).

Rosa Sanchez Salgado, Europeanizing Civil Society (Palgrave Macmillan, 2014) in Sanchez Salgado, »The European funding wars and the rise and fall of civil society«, LSE EUROPP (12. maj 2025).

»Does government funding depoliticize non-governmental organizations? Examining evidence from Europe«, European Political Science Review (Cambridge University Press); Císař in Vráblíková (2013) o pragu 40-odstotne odvisnosti od sredstev EU.

Michael Dobbs, »U.S. Advice Guided Milosevic Opposition«, Washington Post (11. december 2000).