V DNS o dezinformacijah novinarjem predaval javno nevidni »strokovnjak« in tisti, ki jih je - sam proizvajal!

Britansko veleposlaništvo in Društvo novinarjev Slovenije sta slovenskim novinarjem ponudili brezplačno delavnico o boju proti potvorjenim novicam.

Predavatelja sta nekdanja visoka urednika BBC World Service — medija, ki je bil po ugledni univerzitetni raziskavi dvakrat bolj naklonjen vojni v Iraku kot resnici, ki je po podatkih Centra za medijski monitoring sistematično pristranski v poročanju o Gazi in ki ga je britanska vlada desetletja financirala kot orodje »informacijske vojne«.

Eden od predavateljev je soustanavljal televizijo Iran International, za katero je Guardian razkril, da so jo z 250 milijoni dolarjev financirali krogi okoli savdskega kronskega princa.

Vprašanje, ki si ga je ob tem zastavil dolgoletni član DNS Gregor Preac in nas opomnil na omenjeno »izobraževanje«, zato ni retorično: ali nas morda dezinformatorji učijo o dezinformacijah?

V prostorih Društva novinarjev Slovenije na Vošnjakovi 8 je namreč 10. novembra potekala delavnica »Boj proti potvorjenim in manipulativnim novicam«, ki sta jo skupaj organizirala Britanska ambasada v Ljubljani in DNS.

Vodila sta jo Mick Slatter in Neil Curry iz svetovalnega podjetja Beyond Broadcasting, oba nekdanja novinarja BBC World Service.

Udeležba in kosilo sta bila brezplačna, udeleženci pa so prejeli še »obsežen digitalni priročnik«.[1]

Pismo Gregorja Preaca, ki ga DNS ni ravno veselo sprejel, postavlja neprijetno, a legitimno vprašanje: ali je prostor društva, ki se predstavlja kot zavetnik nevtralnosti in neodvisnosti novinarstva, pravi prostor za usposabljanje, ki ga financira in organizira tujina — natančneje ministrstvo za zunanje zadeve države, ki je v zadnjih dveh desetletjih sprožila ali podprla več vojaških intervencij, utemeljenih na podatkih, za katere se je pozneje izkazalo, da so bili napačni?

Kdo pravzaprav organizira delavnico?

Vabilo je diplomatsko korektno: delavnico »skupaj organizirata« ambasada in DNS.

A primerjava z drugimi državami pokaže, da gre za standardiziran program britanskega ministrstva za zunanje zadeve (FCDO).

Isti dvojec — Curry in Slatter — z enakim programom usposabljanja OSINT nastopa tudi v Sofiji, kjer delavnica poteka kar v rezidenci britanskega veleposlanika, prijave pa sprejema uradni e-naslov z domene fcdo.gov.uk.[2]

To torej ni »mednarodna izmenjava dobrih praks«, temveč program britanske zunanje politike, ki ga izvajata zasebnika, najeta za to nalogo.

Slovenija je le ena od postaj.

To samo po sebi še ni problem — vlade financirajo medijska usposabljanja povsod.

Problem nastane, ko se program predstavlja kot nepristranski pouk o preverjanju dejstev, izvajalci pa prihajajo iz institucionalnega okolja z dolgo in dokumentirano zgodovino prav tistega, čemur naj bi učili oporekati: državno naročene manipulacije javnosti.

Slatterjeva biografija iz vabila zveni impresivno: glavni urednik za azijsko-pacifiško regijo pri BBC World Service, pozneje vodja usposabljanja za celoten World Service.

Vabilo pa omeni še nekaj drugega: »Sodeloval je pri zagonu televizije Iran International v Londonu, pri čemer je zaposlil in usposobil več kot 100 novinarjev.«[3]

Kaj je Iran International?

Perzijskojezična televizija s sedežem v Londonu, ustanovljena leta 2017.

Guardian je oktobra 2018 razkril, da kanal financira »saudski poslovnež s tesnimi vezmi s kronskim princem Mohamedom bin Salmanom«, po navedbah vira pa je Saudova Arabija za zagon kanala namenila 250 milijonov dolarjev; v financiranje naj bi bil vpleten tudi Saud al-Kahtani, takratni »informacijski car« kronskega princa, pozneje odstranjen zaradi afere Kašogi.[4]

Wall Street Journal je poročal, da so novinarji kanala ugovarjali, da jih vodstvo »sistematično in vztrajno« sili v prosaudsko in protiiransko linijo.[5]

Kanal danes po oceni agencije Bloomberg izrecno promovira monarhista Rezo Pahlavija kot prihodnjega vladarja Irana, objavlja njegove oglase in kode QR, ki iranske varnostne sile pozivajo k prebegu.[6]

Zgodovinarka iranistike Azadeh Moaveni je kanal označila za »rokav Saudove Arabije«.[7]

Povzemimo: eden od mož, ki slovenske novinarje uči prepoznavanja dezinformacij in »pridobivanja boljšega razumevanja o ključni vlogi novinarjev pri izboljšanju medijske pismenosti«, je v karieri soustvarjal medij, za katerega najuglednejši britanski časnik trdi, da je bil instrument tujega kraljestva v regionalni medijski vojni — in to z denarjem režima, ki je bil tedaj ravno osumljen umora novinarja Džamala Kašogija.

Če bi slovenski novinar s takšnim življenjepisom prihajal iz ruskega ali iranskega okolja, bi ga na podobno delavnico težko povabili — in prav bi bilo, da tega ne storijo.

Kaj pa Neil Curry? Strokovnjak, ki ga ni

Medtem ko ima Slatter vsaj en dokumentiran »dosežek«, nad katerim se je vredno zgražati, je Neil Curry primer nasprotne vrste problema: javno je praktično neviden.

Za človeka, ki slovenske novinarje uči »transparentnosti v njihovem novinarskem delu«, to ni nepomembna podrobnost.

Kar se da uradno preveriti, je malo.

Beyond Broadcasting Ltd je britanska družba z omejeno odgovornostjo, vpisana v register junija 2012 pod dejavnostjo »svetovanje za management«; direktorja sta poleg Slatterja Neil Jonothan Curry, rojen januarja 1954, in Benjamin Charles Williams, na katerega domačem naslovu v Lymingtonu je registriran sedež podjetja.

Podjetje samo sebe opisuje kot »partnerstvo treh nekdanjih urednikov BBC World Service«, med naročniki pa omenja BBC in Al Jazeero; za BBC World Service je leta 2015 posnelo dokumentarno serijo Living India.

Zanimiveje je, česa vabilo DNS o Curryju ne pove — ali pa pove netočno.

Po vabilu je bil Curry »pri BBC World Service odgovoren za zagotavljanje uredniške kakovosti in standardov v vseh omrežjih kanala« ter je »delal z javnimi mediji v ZDA«.

BBC je bil urednik Afriške službe (Africa Service) v Londonu. Leta 1995 se je preselil v ZDA, da bi postavil novo vsakodnevno nacionalno radijsko oddajo o mednarodnih novicah. wgbh

Bil je prvi izvršni producent oddaje The World, koprodukcije BBC, PRI in WGBH, ki je začela leta 1996. Naloga je bila ustvariti različico BBC-jeve oddaje Newshour za ameriško publiko.

bbc-tv.jpg

Njegov edini javno opisani avtorski projekt je socialna reportaža iz Indije: z novinarji BBC je delal v zvezni državi Bihar in leto dni spremljal življenje navadnih družin.

Iz tega je nastala radijska serija Living India, predvajana marca 2015.

In to je vse.

Delavnica o preverjanju dejstev se tako začne z biografijo predavatelja, ki je udeleženci sami ne morejo preveriti in ki ima kot novinar izjemno kratko kilometrino.

In tu naletimo na ključno asimetrijo, ki jo je pokazala ta raziskava: o Curryju ni na voljo nobenega javnega članka, intervjuja ali izjave na primer o Ukrajini, Rusiji, Kitajski ali Gazi.

Ni »problematičnega« stališča, ki bi ga lahko kritizirali — a prav tako ni nobenega stališča, na podlagi katerega bi lahko potrdili njegovo nepristranskost.

Njegova avtoriteta je izključno institucionalna: veljavna je, ker jo potrjuje britanska ambasada.

Udeleženci delavnice so torej v položaju, ki je natančno nasproten naukom, ki jih prejemajo: od novinarjev se pričakuje, da Slatterja in Curryja sprejmejo na zaupanje, medtem ko ju ista dva novinarje učita, da ne smejo zaupati nikomur brez preverjanja.

Za takšno preverjanje pa v njunem primeru javni prostor ne ponuja skoraj nobenega gradiva.

BBC World Service: od državnega udara do Gaze

Oba predavatelja izhajata iz BBC World Service.

Ta institucija ima poseben odnos do resnice, ki ga je vredno poznati, preden od njenih veteranov sprejmemo pouk o dezinformacijah.

Iran 1953. V dokumentarnem filmu Cinematograph (2011) je BBC prvič priznal vlogo svoje perzijske radijske službe kot propagandnega rokava britanske vlade med državnim udarom proti izvoljenemu premierju Mohamedu Mosadegu: protivladno gradivo je bilo predvajano tako sistematično, da so iranski uslužbenci BBC-ja stavkali, sam BBC pa je s spremenjeno besedno zvezo v oddaji (»it is now exactly midnight«) zarotnikom v Teheranu poslal kodirano potrditev, da operacija teče po načrtu.[8]

Britanska vlada in BBC sta torej dobesedno orkestrirala zrušitev izvoljene vlade — medij kot operativno orodje tajne službe.

Irak 2003. Raziskava novinarske šole Univerze v Cardiffu — naročil jo je sam BBC! — je ugotovila, da je devet od desetih omemb orožij za množično uničevanje v britanskih televizijskih poročilih med vojno izhajalo iz predpostavke, da jih Irak ima, in da je le ena od desetih o tej predpostavki podvomila; televizije so Iračane dvakrat pogosteje prikazovale kot navdušene nad invazijo kot sumničave ali sovražne do nje.[9]

Štiri ključne vojne zgodbe (napad s scudi na Kuvajt, vstaja v Basri, kolona tankov pri Basri, padec Um Kasra) so se izkazale za neresnične — skoraj polovica trditev o njih ni bila pripisana nobenemu viru.[10]

Nobena od teh laži ni bila »ruska dezinformacija«.

Vse so prihajale iz Londona in Washingtona, posredovali pa so jih mediji, ki danes druge učijo, kako prepoznavati laži.

Gaza 2023–2025. Center za medijski monitoring (CfMM) je v poročilu Media Bias Gaza 2023–24 analiziral 176.627 televizijskih prispevkov in 25.515 spletnih člankov britanskih medijev: televizijsko poročanje je »izraelsko pravico do samoobrambe« izpostavljalo v razmerju pet proti ena glede na palestinske pravice, izraelski pogledi pa so bili navedeni skoraj trikrat pogosteje kot palestinski.[11]

V posebnem poročilu o BBC-ju (»BBC on Gaza–Israel: One Story, Double Standards«), ki je analiziralo več kot 35.000 enot BBC-jevih vsebin, je CfMM ugotovil sistematično pristranskost: palestinski glasovi in trpljenje so bili rutinsko potisnjeni na rob.[12]

In to ni le ocena zunanjih kritikov: več kot sto BBC-jevih novinarjev je novembra 2024 podpisalo odprto pismo o pristranskosti hiše, poleti 2025 pa je več kot 400 medijskih delavcev — med njimi 111 zaposlenih na BBC-ju — zahtevalo odstavitev člana upravnega odbora Robbieja Gibba zaradi navzkrižja interesov; pismo med drugim ugotavlja, da je BBC »vse prepogosto delal PR za izraelsko vlado in vojsko« ter da je iz razlogov, ki so bili »politična odločitev«, blokiral predvajanje lastnega, že odobrenega dokumentarca Gaza: Medics Under Fire.[13]

Anonimno pismo zaposlenih je šlo še dlje: slabo poročanje o postopkih pred Meddržavnim sodiščem bi lahko pomenilo »v najhujšem primeru — sodelovanje pri genocidu z zatiranjem zgodb«.[14]

Državni denar in »informacijska vojna«. BBC World Service je bil do leta 2014 v celoti financiran iz proračuna Foreign Officea; danes ga FCDO sofinancira — med letoma 2016 in 2022 je prispeval več kot 470 milijonov funtov prek programa World 2020, kar je znašalo približno četrtino proračuna službe.[15]

Britanska vlada tega denarja ne razume kot podporo neodvisnemu novinarstvu, temveč izrecno kot orožje: ob dodelitvi 20 milijonov funtov leta 2023 je vlada zapisala, da je namen »boj proti širjenju dezinformacij« v okviru nacionalne varnostne strategije Integrated Review,[16] ob začetku vojne v Ukrajini pa je World Service prejel izredna sredstva za boj proti »Putinovim lažem«.[17]

Leta 2022 je vlada napovedala tudi novo »kitajsko enoto« World Service, katere naloga je — po uradni formulaciji — »razkrivanje izzivov in resničnosti, s katerimi se sooča Kitajska, ter njenega boja za globalni vpliv«.[18]

Marca 2026 se je vlada z BBC-jem dogovorila za dodatnih 11 milijonov funtov letno; pogajanja so potekala v okviru vladnega sveta za mehko moč.[19]

Institucionalno gledano je World Service torej del britanske zunanjepolitične infrastrukture — ne po teorijah zarote, temveč po lastni vladni dokumentaciji.

Kaj pravijo realisti — in kaj Kaja Kallas

Tu pridemo do bistva Preacovega vprašanja.

Delavnice o dezinformacijah tehnično res učijo uporabnih veščin: geolokacije, obratnega iskanja slik, forenzike posnetkov.

A okvir, v katerem se te veščine uporabljajo, ni nevtralen.

V celotni arhitekturi zahodnih programov »boja proti dezinformacijam« — od EU-jevih enot do britanskih ambasadnih delavnic — so dezinformacije po definiciji nekaj, kar proizvajajo Rusija, Kitajska in Iran, medtem ko zahodne države in njihovi mediji nastopajo izključno kot žrtve in preverjevalci.

Ta asimetrija ni znanstvena kategorija, temveč politična.

Da je asimetrija resnična, dokazuje primerjava s stroko.

Vodilna teoretika realistične šole mednarodnih odnosov, John Mearsheimer (Univerza v Chicagu) in Stephen Walt (Harvard), že več kot desetletje dokazujeta, da je glavno odgovornost za vojno v Ukrajini nosila zahodna politika širitve Nata in spreminjanja Ukrajine v »zahodno trdnjavo na ruskih mejah«.

Mearsheimerjev članek Why the Ukraine Crisis Is the West’s Fault (Foreign Affairs, 2014) in njegovo predavanje z več kot 20 milijoni ogledov temeljita na analizi varnostne dileme, ne na naklonjenosti Moskvi.[20]

Walt je krizo januarja 2022 pripisal »liberalnim iluzijam« Zahoda,[21] oboroževanje Kijeva pa je leta 2015 označil za »resnično, resnično slabo idejo«.[22]

Ti analizi — ki ju v Insajderju štejeva za analitično najbolj utemeljeni razlagi vojne — sta v evropskem mainstreamu sistematično marginalizirani kot »ruski narativ«.

Ni podatka, da bi se Slatter ali Curry javno opredelila do te razprave; njuni imeni sta v javnih virih vezani zgolj na institucionalno matrico BBC–FCDO–Beyond Broadcasting.

A prav to je poanta: njuna avtoriteta ne izhaja iz dokazanega stališča, temveč iz institucije.

In institucionalna linija BBC World Service je glede Ukrajine, Rusije in Kitajske po konstrukciji usklajena z linijo britanske vlade — in posledično z linijo, ki jo v Bruslju zastopa Kaja Kallas.

In to je tisto, kar se kot prava linija, tudi s pomočjo predavateljev iz kroga BBC-ja servira slovenskim medijskim delavcem.

Kallasova je maja 2025 na dialogu Shangri-La v Singapurju kitajsko-rusko povezavo razglasila za »največji izziv našega časa« in trdila, da kar 80 odstotkov opreme dvojne rabe za rusko vojsko prihaja iz Kitajske — številka, za katero ni navedla preverljive metodologije.[23]

Septembra 2025 je trdila, da Kitajska »stoji z Rusijo, Iranom in Severno Korejo« in da to »ni le protizahodna optika, temveč neposreden izziv mednarodnemu sistemu, zgrajenemu na pravilih« — kitajska misija pri EU je izjavo označila za »polno ideološke pristranskosti in brez osnovnega zgodovinskega zdravega razuma«.[24]

Maja 2026 je Kallasova v Tallinnu opozorila, da ZDA, Kitajska in Rusija »želijo razdrobiti Evropsko unijo« — hkrati s tem, ko njena lastna administracija po članicah, vključno s Slovenijo, promovira prav programe medijskega »boja proti dezinformacijam«.[25]

Vprašanje za DNS

Najostrejše vprašanje se ne glasi, ali sta Slatter in Curry slaba človeka ali nesposobna trenerja — njuno obvladovanje orodij OSINT je nedvomno resnično.

Glasi se: ali Društvo novinarjev Slovenije, ko tuji vladi odpre svoje prostore in posodi ime za program, ki je del njenega zunanjepolitičnega instrumentarija, od udeležencev zahteva tudi kritično presojo samega naročnika?

Ali je na delavnici kdo omenil, da je isti FCDO, ki plačuje priročnike o preverjanju dejstev, leta 2003 prek svojega medijskega ekosistema prodajal neobstoječe iraške kemične bombe?

Da je isti medijski ekosistem danes — po sodbi lastnih novinarjev BBC-ja — blokiral dokumentarec o zdravnikih v Gazi?

Preac v svojem pismu predlaga dve konkretni vprašanji za goste: o Julianu Assangeu, ki so ga britanske oblasti več kot desetletje zapirale zaradi objave dokumentiranih resnic o vojnih zločinih (izpuščen je bil šele leta 2024, po dogovoru o priznanju krivde — kar je samo po sebi precedens za svobodo tiska), in o Ianu Proudu, nekdanjem visokem britanskem diplomatu v Moskvi, ki danes pod vzdevkom The Peacemonger objavlja uravnotežene analize o Ukrajini in Iranu — in se zaradi tega sooča s pritiski domovine.

DNS, kolikor je znano, odgovorov ni zahteval.

Škoda.

Prav ta vprašanja bi ločila delavnico o preverjanju dejstev od delavnice o preverjanju nepokornih.

Dokler »boj proti dezinformacijam« teče samo v eno smer — vedno proti Moskvi, Teheranu in Pekingu, nikoli proti Londonu, Washingtonu in Bruslju —, to ni boj proti dezinformacijam.

To je omogočanje dezinformacij, le z boljšim financiranjem in brezplačnim kosilom.

In ob tem še z avreolo »boja za svobodo govora«, pod izveskom Društva novinarjev Slovenije!