REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Teheranski vrh: kako je Riad, ki ga je Trump trikrat zavrnil, prišel poljubit prstan perzijskega leva

Teheranski vrh: kako je Riad, ki ga je Trump trikrat zavrnil, prišel poljubit prstan perzijskega levaTeheranski vrh. Vir: Posnetek zaslona, X

Ko je v ponedeljek, 26. oktobra, savdski obrambni minister princ Halid bin Salman sedel za mizo v Teheranu, nasproti sekretarju iranskega Vrhovnega sveta za nacionalno varnost Mohsenu Rezaiju, je nastala fotografija, kakršne si še pred nekaj meseci ni mogel predstavljati nihče.

Ob savdskem princu sta sedela pakistanski feldmaršal Asim Munir in šef turške obveščevalne službe MIT Ibrahim Kalın – predstavniki treh podpisnic t. i. Meškega obrambnega sporazuma.

Iranci so srečanje poimenovali po svoje: »Teheranski vrh«. Ne »vrh Meškega pakta v Teheranu«, temveč preprosto Teheranski vrh – kar pove, kdo je postavljal pravila igre.

Za brazilskega novinarja in geopolitičnega analitika Pepeja Escobarja, dolgoletnega dopisnika iz Azije in enega najvidnejših kronistov evrazijske integracije, je to eden tistih trenutkov, ko se tektonske plošče regije premaknejo vidno, pred kamerami.

Dogodek je dan po srečanju podrobno razčlenil v pogovoru z voditeljem Nimo Alkhorshidom (posnetek pogovora na YouTubu).

Kdo je prosil za srečanje

Escobar najprej popravlja razširjeno predstavo, da so srečanje zahtevali Savdijci.

Pobudnik je bil po njegovih besedah feldmaršal Munir, ki je med svojim zadnjim obiskom v Teheranu Irancem predlagal, naj tri države Meškega pakta – Pakistan, Turčija in Savdska Arabija – pridejo v Teheran in se z njimi pogovarjajo neposredno.

»In Iranci so rekli: zakaj pa ne,« pravi Escobar. Iranci pa so postavili pogoj: »Sprejmemo, da pridete sem, a mi bomo določili, o čem se bomo pogovarjali, in mi bomo določili tudi ime srečanja.«

Dejansko se je torej simbolno zgodilo to, kar prikazuje spodnji posnetek, narejen s pomočjo umetne inteligence, ki prikazuje nekaj, kar se v resnici - ni zgodilo.

Predstavniki Savdske Arabije niso poljubili roke iranskega predsednika - toda Pepe Escobar trdi, da so, ko gre za razmerja moči, Savdijci dejansko prišli v Teheran poljubit prstan perzijskega leva.

Savdski prestolonaslednik Mohamed bin Salman je Donalda Trumpa 10. septembra dvakrat poklical in ga rotil, naj z napadi ustavi hutijsko prodiranje proti Bab el Mandebu. Trump je po poročanju Axiosa zavrnil. Ko je bin Salman poskusil še tretjič, je Trump po pisanju New York Timesa Pentagonu sprva ukazal pripraviti napad, nato pa si je čez vikend znova premislil.

To se ujema s poročili iranskih in regionalnih medijev.

Ali Bagheri Kani, namestnik sekretarja Vrhovnega sveta za nacionalno varnost, je povedal, da je Munir ob obisku prejšnji teden Rezaiju sporočil odločitev voditeljev treh držav, da skupaj odpotujejo v Iran.

Munir, ki ga je spremljal pakistanski notranji minister Mohsin Naqvi, je po virih turške agencije Anadolu iransko vodstvo takrat pozval, naj uporabi svoj vpliv in ustavi napade jemenskih Hutijev na Savdsko Arabijo.

Iran je v odgovor ponovil ponudbo, da posreduje med Hutiji in Riadom.

Ozadje: vojna, ki se je Rijadu izmuznila iz rok

Da bi razumeli težo teheranske fotografije, se je treba ozreti na zadnje mesece.

Vojna, ki se je konec februarja začela z izraelskimi in ameriškimi napadi na Iran, se je razširila na Savdsko Arabijo in Jemen.

Iran je zaprl Hormuško ožino, ZDA so uvedle pomorsko blokado iranskih pristanišč. Jemenski Ansarallah (Ansar Alah - Hutiji) je sredi julija obnovil napade na Savdsko Arabijo, Riad pa je prvič po letu 2022 znova začel bombardirati Jemen.

 

Rezultat je za Savdsko Arabijo katastrofalen.

Septembra so Hutiji v obsežni ofenzivi zavzeli šest okrožij v guvernoratih Taiz in Hodejda, skupaj okoli 5400 kvadratnih kilometrov, in prevzeli nadzor nad celotno jemensko obalo Rdečega morja vse do ožine Bab el Mandeb, vključno s ključnim otokom sredi ožine.

Razglasili so pomorsko in zračno blokado Savdske Arabije. Ko je savdsko podprta jemenska vlada 5. oktobra sprožila operacijo »Zora Jemna« za ponovno osvojitev Sane, so Hutiji odgovorili z raketnimi in dronskimi napadi na letališča v Riadu, Abhi in Dammamu: 22 mrtvih in več kot 380 ranjenih, kar je najhujša serija napadov v kraljevini po letu 2015.

Ta teden je balistična raketa zadela največjo savdsko rafinerijo, večkrat je bila zadet tudi naftovod Vzhod-Zahod.

Riad je po pomoč trkal na vsa vrata.

Egiptovski parlament je odobril napotitev vojakov za obrambo Savdske Arabije, Velika Britanija je poslala letala za dolivanje goriva in lovce Typhoon, z Meškim obrambnim sporazumom, podpisanim 7. avgusta, pa naj bi Pakistan in Turčija napad na eno državo obravnavala kot napad na vse tri.

Trump: trikrat ne

Najbolj zgovorna pa so vrata, ki so ostala zaprta. Savdski prestolonaslednik Mohamed bin Salman je Donalda Trumpa 10. septembra dvakrat poklical in ga rotil, naj z napadi ustavi hutijsko prodiranje proti Bab el Mandebu.

Trump je po poročanju Axiosa zavrnil. Ko je bin Salman poskusil še tretjič, je Trump po pisanju New York Timesa Pentagonu sprva ukazal pripraviti napad, nato pa si je čez vikend znova premislil.

Ameriški dežnik se je izkazal za luknjastega, odločitve o vojni in miru v Zalivu pa se vse bolj sprejemajo v regiji sami. In vse več jih nosi teheranski žig.

Po tajnih pogovorih ameriških predstavnikov z Ansarallahom v Omanu je Trump po poročanju Guardiana Riadu sporočil, da ZDA ne bodo neposredno vojaško posredovale – ponudile so le obveščevalne podatke.

Še več: Trump je javno povedal, da so Hutiji v stiku z njim in da bi »raje, da nismo vpleteni«, zato prepuščajo večino ladij skozi Bab el Mandeb.

Prepoved velja le še za savdska in z Izraelom povezana plovila.

Z drugimi besedami: Washington se je s Hutiji dogovoril mimo Riada, savdski tankerji pa so ostali na milost in nemilost prepuščeni Sani.

V tej luči je pot savdskega obrambnega ministra v Teheran mogoče brati le na en način. Uradni Rijad govori o »deeskalaciji« in podpori posredovanju Katarja in Pakistana.

Toda ko Washington noče braniti svojega najdražjega kupca orožja, ostane Savdijcem le še prestolnica, ki ima vpliv v Sani.

Pot do miru v Jemnu vodi skozi Teheran.

»Naslovnica z Jupitra«

Escobar navaja iranske razlage srečanja, ki sta jih podala Rezai in Bagheri Kani – slednjega Escobar izjemno ceni in meni, da bi moral postati iranski zunanji minister. Ključne točke:

Prvič, vse štiri države so Izrael označile za vir nestabilnosti v regiji, pri čemer je Iran neposredna tarča, druge države pa so lahko na vrsti naslednje. »To je ogromno,« pravi Escobar. »Ko obrambni minister Savdske Arabije, ki jo Američani želijo pripraviti do podpisa abrahamskih sporazumov in normalizacije z Izraelom, reče, da je Izrael vir regionalne nestabilnosti – to je ena tistih naslovnic, ki prihajajo z Jupitra.«

Drugič, strinjali so se, da je treba trajno varnost graditi znotraj regije, brez odvisnosti od tujih sil. Escobarjev prevod: »Američani nimajo v našem koncu sveta prav ničesar iskati.« Po besedah Bagherija Kanija sta Washington in Izrael oviri za mir in varnost v regiji. Rezai je izjavil, da je regija varna »po zaslugi svojih držav«.

Tretjič, Teheran se je postavil kot osrednji člen, ki povezuje Savdsko Arabijo, Turčijo in Pakistan. Pogovori se bodo nadaljevali, naslednje srečanje bo koordiniral Iran. Escobar to komentira v svojem slogu: »Ko neo-Otomani, Arabci in Južni Azijci pridejo v Teheran poljubit prstan perzijskega leva, veste, kdo je glavni.«

Posebej izpostavlja tudi Rezaijevo izjavo za iransko televizijo: »Čutim prisotnost novega vzdušja v regiji. Oblikovalo se je po zaslugi odpora iranskega ljudstva in zmogljivosti oboroženih sil.«

Escobar priznava, da od Rezaija v zadnjih mesecih ni slišal tako optimističnih besed.

Sedem točk – račun za imperij

Drugi del pogovora je posvečen iranskim pogojem za ponovno odprtje Hormuške ožine. Iran je ob Generalni skupščini ZN predstavil predlog s sedmimi pogoji, izpeljanimi iz junijskega memoranduma o soglasju s 14 točkami: ožina bi se v sedmih dneh odprla, če bi ZDA pogoje izpolnile.

Bagheri Kani je jasen: ZDA morajo pogoje izpolniti prve, sicer se Iran ne bo premaknil.

Rezai je ameriški odgovor, poslan prek Katarja, označil za »nezadosten«, v Teheranu pa zdaj pravijo, da bi se rok lahko skrajšal na pet ali celo štiri dni. Bagheri Kani je jasen: ZDA morajo pogoje izpolniti prve, sicer se Iran ne bo premaknil.

Escobar našteva točke, kot jih razume: odprava sankcij, konec vojaških groženj, priznanje pravice do miroljubne rabe jedrske energije, konec podpore Izraelu, priznanje iranskih suverenih pravic nad Hormuško ožino, konec vmešavanja v notranje zadeve Irana in verodostojna jamstva proti prihodnji agresiji.

Najbolj usodna je po njegovem točka o Hormuzu: »Američani tega ne morejo storiti. Če bi to storili, bi bil to konec talasokracije. Konec pomorske sile, ki nadzoruje usodo Evrazije in še več. Konec ameriške zmage iz leta 1945.« O jamstvih proti agresiji pa suho: »Imperiji tega ne počnejo.«

Njegov sklep: »Kar Iran s temi sedmimi točkami zahteva od ZDA, je neizvedljivo.« Iranci to vedo, zato gre za pogajalsko taktiko, s katero sporočajo, da je ura v njihovih rokah: »Pogoje smo oblikovali mi, časovni okvir prilagajamo mi.« Ali, kot pravi Escobar: »Hočete nas bombardirati? Izvolite. Pripravljeni smo.« In še: »To je Iran, ki ameriškemu imperiju izstavlja račun.«

Napoved: eskalacija po 3. novembru

Escobar je glede nadaljevanja pesimističen.

Američani bodo po njegovem računa ne bodo plačali, kar pomeni vrnitev na »lestvico eskalacije« – in to bi se lahko zgodilo takoj po ameriških vmesnih volitvah 3. novembra.

Strah pred novo ameriško-izraelsko ofenzivo je bil sicer tudi eden od povodov za teheranski vrh. Nekateri zahodni analitiki so ob tem opozorili, da Savdska Arabija, Turčija in Pakistan težko zagotovijo jamstva, ki jih Teheran zahteva, in da nimajo dovolj vpliva na Trumpa.

Prav v tem pa je bistvo teheranske fotografije.

Dejstvo, da je kraljevina, ki je pred desetletjem s polno ameriško podporo začela vojno v Jemnu, svojega obrambnega ministra poslala na pogovore v Teheran – medtem ko ji je zaveznik v Beli hiši trikrat obrnil hrbet –, je najjasnejši dokaz, da so se razmerja moči na Bližnjem vzhodu korenito spremenila.

Princ Halid se iz Teherana ni vrnil s premirjem; dan po srečanju so hutijske rakete zadele savdsko rafinerijo.

A dejstvo, da je kraljevina, ki je pred desetletjem s polno ameriško podporo začela vojno v Jemnu, svojega obrambnega ministra poslala na pogovore v Teheran – medtem ko ji je zaveznik v Beli hiši trikrat obrnil hrbet –, je najjasnejši dokaz, da so se razmerja moči na Bližnjem vzhodu korenito spremenila.

Ameriški dežnik se je izkazal za luknjastega, odločitve o vojni in miru v Zalivu pa se vse bolj sprejemajo v regiji sami.

In vse več jih nosi teheranski žig.

Obstaja pa še ena možnost...

Savdska Arabija, Turčija in Pakistan zagotovo želijo deeskalirati odnose z Iranom v okviru pakta iz Meke. Toda...

»Vse tri so zaveznice ZDA, Turčija pa je članica Nata.

Verjamem, da ZDA poskušajo Iran spraviti v nov regionalni red, ki ga nadzorujejo njihovi zavezniki, potem ko jim ni uspelo prisiliti Teherana k vojaški predaji,« opozarja Kevork Almassian.

Če jim bo uspelo ali ne, bomo videli kmalu...

Celoten pogovor si lahko v slovenščini (strojni prevod) ogledate v povezavi zgoraj, v angleščini pa spodaj.

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek

Imate zanimive informacije? Stopite v stik z našimi novinarji.

Več člankov od avtorja

Najbolj brano od avtorja

Najbolj brano Insajder.com

Ta stran uporablja piškotke. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporablja spletna stran, kliknite TUKAJ.

Sprejmi piškotke