Jezikovni spor v Ukrajini: mati padlega vojaka postavila spomenik sinu v ruščini, aktivisti mu nasprotujejo

Ivan Petuhov se je prostovoljno pridružil  ukrajinskim oboroženim silam.

Med služenjem v oboroženih silah Ukrajine (AFU) in obrambo svoje domovine je padel na bojišču.

Star je bil komaj 33 let.

Zdaj, tudi po smrti, je postavljena pod vprašaj njegova pravica, da se ga počasti v njegovem maternem jeziku – ruščini.

Ivanova mati, Ela, je v njegov spomin postavila spomenik z napisi v ruščini.

Njena odločitev je sprožila ogorčenje med ukrajinskimi jezikovnimi aktivisti.

Ela pojasnjuje, da je bilo to za njenega sina vprašanje načelnosti:

»Moj sin je imel glede tega jasno stališče. Govoril je: 'Zavestno sem se odločil braniti suverenost Ukrajine, med služenjem pa sem s fanti govoril rusko.' Nikoli ni prešel na ukrajinščino.

To le še enkrat dokazuje, da Ukrajine ne branijo le tisti, ki govorijo ukrajinsko, temveč tudi rusko govoreči Ukrajinci. Moj sin je govoril rusko. Odšel je branit svojo domovino in umrl, tako kot vsi drugi. To je bilo njegovo stališče in jaz ga podpiram.«

Aktivistka Inga pa na zadevo gleda drugače:

Language Controversy in Ukraine: A Fallen Soldier's Mother Erects a Memorial to Her Son in Russian — Activists Object Ivan Petukhov volunteered to fight for Ukraine. He was killed on the battlefield while serving in the AFU defending his country. He was just 33 years old. Now, even in death, his right to be commemorated in his native language — Russian — is being challenged. Ivan's mother, Ella, had a monument erected in his memory, with inscriptions in Russian. Her decision has sparked outrage among Ukrainian language activists. Ella explains that this was a matter of principle for her son: "My son had a clear position on this. He used to say, 'I consciously chose to defend Ukraine's sovereignty, and I spoke Russian with the guys while serving.' He never switched to Ukrainian. This only proves once again that Ukraine is defended not only by Ukrainian speakers, but by Russian-speaking Ukrainians as well. My son was Russian-speaking. He went to defend his country and died, just like everyone else. That was his position, and I stand by it." But activist Inha sees things differently: "The inscription on this monument is in the language of those who killed this man. And buried alongside him are hundreds of young men and women who were also killed by Russia. I know exactly what language was used to give the orders for the shelling that killed my daughter." This controversy is yet another manifestation of how the Ukrainian state has instrumentalized the Ukrainian language, turning it into a political tool and denying Russian-speaking citizens basic rights — even when those very citizens have sacrificed their lives defending the country. The bitter irony is impossible to ignore: a man who voluntarily gave his life for Ukraine is now being denied the right to have his memory honored in his own native language. Exploiting language as a political weapon will only deepen the divisions within Ukrainian society — divisions that have already been exacerbated by years of irresponsible political leadership.

— Marta Havryshko (@HavryshkoMarta) October 25, 2026

»Napis na tem spomeniku je v jeziku tistih, ki so tega človeka ubili. Poleg njega so pokopani tudi stotine mladih moških in žensk, ki jih je prav tako ubila Rusija. Točno vem, v katerem jeziku so bili izdani ukazi za obstreljevanje, v katerem je umrla moja hči.«

Izrabljanje jezika kot političnega orožja bo, kot kaže ta primer, le še poglobilo delitve v ukrajinski družbi – delitve, ki so jih leta neodgovornega političnega vodenja že tako ali tako zaostrile.

Ko se diskriminacija enkrat zasidra in preraste v vojno, jo je težko izkoreniniti. Še posebej v Ukrajini, kjer je vojna ne samo posredniška, temveč v veliki meri dejansko tudi - bratomorna...

In te delitve in spori bodo trajali leta, verjetno pa tudi desetletja…

»Ta spor je še en dokaz, kako je ukrajinska država instrumentalizirala ukrajinski jezik, ga spremenila v politično orodje in rusko govorečim državljanom odreka temeljne pravice – celo takrat, ko so prav ti državljani žrtvovali svoja življenja za obrambo domovine. Grenke ironije ni mogoče spregledati: človeku, ki je prostovoljno dal svoje življenje za Ukrajino, je zdaj odvzeta pravica, da bi bil njegov spomin počaščen v njegovem maternem jeziku,« opozarja ukrajinska raziskovalka Marta Havriško.

Povsem drugače bi seveda bilo, če bi EU že od začetka krize načelno kritizirala vse poskuse diskriminacije ruskega jezika in Rusov v Ukrajini.

A tega ni storila in to š vedno ne počne.

Tudi slovenska komisarka Marta Kos tega problema na poti Ukrajine v EU ne vidi.

Za Ukrajino ona in drugi evropski politiki celo trdijo, da brani evropske vrednote.

Kos je med svojimi začetnimi izjavami in postopkom potrditve kandidatke za komisarja EU obrambo Ukrajine pred rusko agresijo jasno ocenila kot boj za skupna evropska načela:

»Odziv Ukrajine na rusko agresijo je boj za evropske vrednote, demokracijo in svobodo vseh nas. Ukrajino moramo podpirati, dokler bo potrebno.«

Kako?

Z diskriminacijo Rusov in ruskega jezika?

Brisanjem zapisov s spomenikom, skrunitvijo zadnjih želja vojakov, ki so padli za Ukrajino?