Primer Glenna Diesna: Norveška iz države izganja znanega profesorja, ker si upa pozivati k diplomaciji

Norveški politolog Glenn Diesen, eden najbolj znanih neodvisnih analitikov mednarodnih odnosov v Evropi, je zaprosil za enoletni neplačani dopust in namerava leto 2027 preživeti na Kitajskem in v Avstraliji.

Ne zato, ker bi tam iskal boljšo plačo, temveč zato, ker – kot pravi – na Norveškem ni več mogoče znanstveno raziskovati ruskih varnostnih interesov, ne da bi te razglasili za »propagandista«.

Glenn Diesen, Norwegian professor, on Europe's panic: After the Cold War, Europe could have built "Gorbachev's common European home". Instead it took "a collective hegemony", "a unipolar moment of the West", standing on two legs, the US and the EU. "But suddenly it was all... now over. The multipolar world is here and the Europeans don't really have a role in this new world." What happened to the model > > cheap Russian energy: gone, Nord Stream with it > Russian markets: "now they're organizing their economy east" > the American partner: now "an extractive relationship, exploitative" > the IRA: "subsidies for failing European industries to move to the U.S. where they actually have cheap energy" > and Trump "threatening to annex European territories" On rearmament as the fix: "just building weapons to blow things up... It's not an economy." Europe bet everything on a world that was already ending. Be informed. Not entertained.

— Angelo Giuliano  (@angeloinchina) October 29, 2026

V pogovoru z ameriškim podpolkovnikom v pokoju Danielom Davisom je opisal brutalno kampanjo, ki jo je vodil norveški obrambni minister, nadaljevali pa nevladne organizacije in novinarji.

Davis je ob tem le ponavljal, kar bi se moral vprašati vsak demokrat: kaj se dogaja z Evropo? Glenn Diesen namreč ni anonimni bloger.

Je redni profesor na Univerzi v Jugovzhodni Norveški (USN), prej je predaval na avstralskih univerzah Macquarie in Western Sydney ter na moskovski Visoki ekonomski šoli.

Napisal je vrsto knjig o evrazijski integraciji, geoekonomiji in ruski zunanji politiki, med njimi tudi knjigo Russophobia: Propaganda in International Politics.

Njegov kanal na YouTubu ima več kot pol milijona naročnikov; v njem gosti ljudi, kot so John Mearsheimer, Jeffrey Sachs, Alastair Crooke ali nekdanje zahodne diplomate in obveščevalce.

Prav to je, kot kaže, njegov greh: Diesen ponuja prostor za razpravo, ki je v norveških osrednjih medijih ni.

Pogovor v oddaji The Daniel Davis Deep Dive je nastal le nekaj dni po tem, ko je Diesen na omrežju X in na svojem Substacku zapisal, da se na Norveškem nadaljuje »zelo javna usmrtitev« njegove profesure in ugleda.

Davis, nekdanji ameriški častnik, ki je leta 2012 tudi sam plačal ceno za to, da je javno razkril, kako je ameriški vojaški vrh lagal o vojni v Afganistanu, je pogovor odprl z vprašanjem, ki pove vse: »Kaj za vraga se dogaja? Profesorju na Norveškem se običajno priznavata spoštovanje in akademska svoboda, da ima drugačno mnenje. Kaj se dogaja z vami?«

The very public execution of my professorship and reputation continues in Norway. Today’s media article about me makes three claims that are misleading and/or false. 1) The article dismisses my claim that my research is being criminalized as the journalists merely cite the dismissive comments from the university - no arguments are apparently required. It is not possible for an academic anymore to analyse the policies of rival powers by assessing their security concerns, as it will be smeared by the government, the government’s NGOs and the media as “legitimizing” the enemy and supporting their narratives. The current Defence Minister singled me out with the accusation of spreading propaganda and criticised two podcasters for even speaking with me (as I have already been cancelled by the media in Norway). How was this accusation by the Defence Minister substantiated? I had argued that NATO expansion triggered the war in Ukraine, which the Defence Minister denounce as dangerous “Russian propaganda”, with no need to substantiate his vile accusation. I can cite a sea of evidence and also refer to statements by American and European political leaders, ambassadors, intelligence chiefs, and others to make my case. However, the purpose is not to engage in debate, but to smear, censor, and cancel. By going after an individual academic for challenging official truths, the government has already claimed a monopoly on the truth. Academics should have their arguments scrutinised and criticised, but these are severe personal attacks from the government without the possibility of even defending myself. How is this not criminalising the research of an academic? I cannot even speak at any events in Norway without the event being cancelled. The last event I agreed to speak at was because I shared the stage with the former CIA officer John Kiriakou. A newspaper had the event at a church cancelled, and when the backup location did not also cancel, the journalist simply printed in the paper that it had been cancelled so people would not show up. Is this normal? I must use my allotted holiday days to attend conferences because any event I attend can be presented as “controversial,” and then the NGOs and journalists will go after the reputation of the university. Is this normal? Every newspaper article about me merely refers to me as “controversial” or “pro-Russian” without ever assigning meaning to these labels or presenting my argument. I have argued, much like former CIA director Burns, that if the West attempts to pull Ukraine into the NATO orbit, then there would be war and Ukraine would be destroyed. This is considered a “pro-Russian” argument. Arguing that we should respect the will of most Ukrainians who want negotiations to end the war is also considered a “pro-Russian” argument, while in contrast, boycotting diplomacy, deporting Ukrainian refugees, and calling for the conscription of Ukrainian women is “pro-Ukrainian”. 2) To avoid addressing any of my arguments, the journalists go on to uncritically cite personal attacks against me, pointing out that I have been called a propagandist by the Norwegian Helsinki Committee. This is a “non-governmental organisation” financed by the government and the National Endowment for Democracy (NED), which was set up by Reagan and the CIA director in 1983 to manipulate the civil society of other states. The Norwegian Helsinki Committee has been relentless in its smears on social media to have me fired, writing hit pieces in the media, pushing to cancel my speaking events, writing a letter to my university, and even posting a picture of my house on social media. This is a governmental "human rights organisation" that cites human rights concerns to build the case for war. 3) Lastly, to further avoid addressing my actual arguments, they simply cite the fact that arguments I made at a debate last year have been “wholly or partially debunked” by a fact-check. The state-run media (NRK) invited the state-run military defence institute (FFI) to fact-check three of my claims. What claims did they "debunk"? My first claim was that only 20% of Ukrainians wanted NATO membership between 1991 and the regime change in February 2014. The fact-checker argued that the number went up by the middle of 2014 (after Russia responded by seizing Crimea), which is a completely meaningless comment intended to muddy the waters, as my argument was about the previous era. My second claim was that Zelensky had argued in an interview with The Economist in March 2022 that there were some Western countries that would like a long war with Russia to weaken a strategic rival, even if it would result in the destruction of Ukraine. The fact-checker argued that not all Western countries wanted a long war and that it was not an official policy. I never claimed it was an official policy, as it was primarily the US and UK pushing for a long war. My third claim was that the US and UK sabotaged the Istanbul peace agreement in April 2022. The fact-checker claimed this was incorrect and suggested that it could only be based on one statement by David Arakhamia. The fact-checker did not want to mention that both mediators also confirmed it: Turkey’s foreign minister and the former Israeli prime minister both said that Russia and Ukraine were close to a deal, but the US and UK saw an opportunity to weaken Russia by fighting with Ukrainians. Zelensky’s former adviser Arestovych confirmed it, and the Ukrainian ambassador Chaly, who participated in the negotiations, confirmed that Putin was willing to do almost anything to end the war. The former head of the German armed forces confirmed that Boris Johnson sabotaged it, and Boris Johnson himself wrote articles warning about a “bad peace” and arguing for “strategic patience.” I am being fact-checked by war propagandists. Unfortunately, none of my arguments matter because in Norway there is no debate and no interest in any arguments. Reality means nothing anymore as war narratives must be defended against inconvenient truths. I used to be naïve and think that the endless smears were caused by misunderstanding, as I had simply not been able to convey my arguments properly. However, the endless articles with smears and labels are deliberate lies and deceptions.

— Glenn Diesen (@Glenn_Diesen) October 22, 2026

Izvirni greh: navajanje zahodnih diplomatov

Diesenov odgovor je preprost. Njegova glavna »napaka« je bila, da je navajal dokumente in izjave, ki bi morale biti nesporne. »Navajal sem zahodne politike, veleposlanike, vojaške voditelje, šefe obveščevalnih služb in voditelje držav, ki so v zadnjih 30 letih potrdili, da so vedeli, da bo širjenje Nata ustvarilo spor z Rusijo.

To danes ni več dovoljeno reči.

Kar so bila nekoč objektivna dejstva, ki jih je zelo lahko dokumentirati, zdaj velja za sporno.

Pravijo, da je to proruska razlaga – vse te nalepke ne pomenijo ničesar, uporabljajo pa jih za demonizacijo,« je dejal.

George Galloway The attack on academics is now complete Glenn Diesen is the last one in Europe with tenure and with the guts and eloquence to speak out. From Norway, the home of the Nobel Peace Prize, he is going to be driven into exile, he may already be https://t.co/yMXD6zmMow

— Forbidden News (@NewsForbiddenX) October 28, 2026

In dodal: »Nihče me nikoli ni prosil za argument, nihče za dokaz. Namesto tega se lotijo tebe osebno.«

Najbolj zgovoren primer je usoda depeše nekdanjega ameriškega veleposlanika v Moskvi in poznejšega direktorja Cie Williama Burnsa. Februarja 2008 je Burns v Washington poslal depešo z naslovom »Nyet means nyet«, v kateri je opozoril, da je vstop Ukrajine v NATO za vso rusko elito – ne le za Putina – rdeča črta in da bi lahko spor razklal Ukrajino, privedel do nasilja ali celo državljanske vojne ter Rusijo postavil pred odločitev, ali naj vojaško posreduje.

Depešo je razkril WikiLeaks, njeno vsebino je mogoče prebrati v nekaj sekundah.

Diesen Davisu pravi, da so mu kljub temu oporekali celo navajanje Burnsa. »Kdorkoli lahko to poišče na spletu, a to ni pomembno. Ne gre za resničnost. Ne gre za resnico. Gre samo za narative,« je dejal.

The downfall of a manufactured icon – Glenn Diesen Zelensky has received some beatings recently. How can we analyse this shift in rhetoric from the American president? The immediate significance cannot yet be determined, given Trump’s history of shifting positions. However, if we take a step back, this scolding of Zelensky represents a wider trend: a manufactured democratic icon is falling apart.

— Alternative News (@AlternatNews) October 17, 2026

Kako je bilo videti »preverjanje dejstev«

Norveški mediji še danes, tudi v prispevkih o njegovem dopustu, ponavljajo, da so bile Diesnove trditve iz televizijske oddaje Debatten maja 2025 »v celoti ali delno ovržene«.

Zato je vredno pogledati, kaj se je v resnici zgodilo. Javna televizija NRK je za presojo povabila državni Inštitut za obrambne raziskave (FFI), torej ustanovo, ki deluje v okviru obrambnega ministrstva.

FFI je pregledal tri Diesnove trditve, Diesen pa je na vsako odgovoril v zapisu, ki ga je objavil Steigan.no.

Prva trditev je bila, da je pred letom 2014 članstvo v Natu podpiralo le okoli 20 odstotkov Ukrajincev.

Preverjevalec je po Diesnovih besedah ugovarjal, češ da je podpora po letu 2014 narasla.

To drži, a ne ovrže ničesar, saj je Diesen govoril o obdobju pred Majdanom in priključitvijo Krima, ko je bila podpora članstvu v zahodnem vojaškem paktu izrazito manjšinska.

Druga trditev je bila, da je Vladimir Zelenski marca 2022 v intervjuju za britanski The Economist dejal, da nekatere zahodne države ne bi imele nič proti dolgi vojni, ker bi z njo izčrpale Rusijo, četudi za ceno Ukrajine.

Preverjevalec je odgovoril, da vse zahodne države tega niso želele in da to ni bila uradna politika.

Toda Diesen ni trdil ne enega ne drugega.

‘Nyet means Nyet’ 2008 US ambassador to Russia, William Burns, sent this warning/prediction to Bush administration in Washington on Ukraine joining NATO prior to Bucharest Summit. Current CIA director, William Burns, is unable understand why his message played out so accurately all these years later.

— Brian X- Veterans for the Constitution (@admiral747) January 23, 2024

Tretja trditev je bila, da sta ZDA in Velika Britanija spodkopali mirovni dogovor, ki je bil spomladi 2022 v Istanbulu skoraj dosežen. Preverjevalec je namignil, da trditev sloni le na izjavi vodje ukrajinske pogajalske skupine Davida Arahamije.

Ni pa omenil, da sta podobno govorila tudi oba posrednika, nekdanji turški zunanji minister Mevlüt Çavuşoğlu in nekdanji izraelski premier Naftali Bennett, in da je ukrajinski diplomat Oleksandr Čalij, ki je sedel za pogajalsko mizo, dejal, da sta bili strani zelo blizu dogovoru.

O tem, zakaj so pogajanja propadla, zgodovinarji še razpravljajo.

Prav zato je razglasiti eno od razlag - prav tisto, za katero je največ trdnih, nposrednih dokazov -  za »ovrženo« politična odločitev in ne preverjanje dejstev.

»Preverjali so me vojni hujskači in propagandisti,« je poudaril Diesen.

Davisu je dejal: »Novinarji še danes pišejo, da so me v preverjanju dejstev - zavrnili.«

#Glenn #Diesen #China #USA https://t.co/whXA6W9xD8

— Brandão José Gonçalves Alves (@BrandoGonal1) October 22, 2026

Ko obrambni minister izbere tarčo

Davis je bil vidno osupel, ko je slišal, da je norveškega profesorja javno napadel sam sedanji obrambni minister.

»Kako to deluje, ko vas obrambni minister vaše države javno ožigosa? Kaj je rekel?« je vprašal.

Norveški obrambni minister Tore O. Sandvik je namreč imel govor v Oslu o grožnjah varnosti in svaril pred rusko propagando, ki da se sliši vse glasneje tudi na Norveškem.

I'm informed by contacts that Zelensky is now threatening Europe if he doesnt get his cash Last week the obvious addict demanded €70 billion which had been €50 billion, now hes trying to extort twice that The Frankenstein Europe heroised, they cut a rod for their own backs https://t.co/Xpfe4iDaJC

— Chay Bowes (@BowesChay) October 27, 2026

Ko so ga novinarji vprašali, kdo jo širi, je po poročanju Altingeta imenoval dva priljubljena podkasterja, Wolfganga Weeja in Danbyja Choija – in jima očital, da k sebi vabita Diesna in z njim prijateljsko kramljata.

Imenoval ju je »nekritični mikrofonski stojali«.

Choi je odvrnil, da je Diesna intervjuval dvakrat in mu obakrat postavil kup kritičnih vprašanj.

Pomislimo, kaj to pomeni: član vlade, ki je pristojen za vojsko in obveščevalne službe, javno označi profesorja državne univerze za vir sovražne propagande, novinarje pa grajá, ker se sploh pogovarjajo z njim.

Diesen je to opisal zelo jasno: »Na Norveškem sem 'ukinjen' (prepovedan). Noben novinar se ne sme pogovarjati z mano. Dobivam veliko vprašanj novinarjev, a so vedno takšna: 'kam ste potovali, kdo vam je plačal letalske karte, ta nevladna organizacija ali možganski trust vas je označil za propagandista – kako odgovarjate?'«

Odpovedana tribuna v cerkvi in dogodek, ki sploh ni bil odpovedan

Del pogovora, ob katerem je Davis skoraj skočil s stola, se nanaša na dogodek z Johnom Kiriakoujem, nekdanjim častnikom Cie, ki je prvi javno potrdil, da je ameriška vohunska agencija mučila zapornike, in je zato odsedel skoraj dve leti zapora.

Kiriakou je prišel na Norveško, organizatorji so pripravili okroglo mizo v cerkvi, Diesen naj bi sedel ob njem. Po Diesnovih besedah so novinarji dosegli, da je cerkev dogodek odpovedala, češ da je on (Diesen) »sporen«.

»Počakajte, počakajte,« ga je prekinil Davis. »Torej so bili (norveški mediji) pripravljeni dovoliti, da govori John Kiriakou, nekdo iz njihove lastne države pa ne?«

»Tako je,« je odvrnil Diesen. »Majhna država smo. Na Norveškem imajo radi red v svojih vrstah. Poskrbijo, da vsi korakajo v isti vrsti.«

Organizatorji so našli nov prostor, a po Diesnovem pričevanju so isti novinarji poskušali odpovedati tudi tega – in ko jim ni uspelo, so preprosto objavili laž, da je bil dogodek že odpovedan, da ljudje ne bi prišli.

To je Diesen podrobneje opisal tudi v zapisu, ki ga je objavil Strategic Culture in v norveščini Steigan.no.

Seznam se tu ne konča. Diesen pravi, da nevladne organizacije pišejo pritožbe univerzi, da so na družbenih omrežjih objavljali fotografije njegove hiše, da dobiva grožnje s smrtjo, ki prihajajo iz njegove regije, in da novinarji prek zahtev za dostop do informacij javnega značaja od univerze dobivajo vse njegove osebne podatke in dokumente.

»Vse, kar zaprosim od univerze, je izročeno tudi novinarjem. Vse postane naslovnica,« je dejal.

 Ukraine’s Air Defense Has Effectively Collapsed—Europe Faces a Brutal Choice In this clip, Glenn Diesen (@Glenn_Diesen) argues that manpower shortages and dwindling air-defense capabilities have created what he calls "quite a desperate situation." As Russia expands strikes against logistics networks, energy infrastructure, and critical bridges, the costs of prolonging the war continue to rise for both Ukraine and Europe. Diesen warns that "things are going very bad (for Ukraine) and it's deteriorating very fast," which may explain why calls for negotiations are growing louder inside NATO. But are ceasefire proposals aimed at peace... or simply buying more time? Watch this key exchange from the latest episode of Daniel Davis Deep Dive. https://t.co/mXicOb4128

— Daniel Davis Deep Dive (@DanielLDavis1) October 28, 2026

Tako je v javnost prišla tudi njegova prošnja za neplačani dopust, o kateri sta poročala Khrono in Dagbladet.

»Kriminalizirano raziskovanje«

Univerza sicer zatrjuje, da Diesnovo raziskovanje nikakor ni kriminalizirano in da mu ni zavrnila nobenega projekta.

The PM of Denmark surrendered significant sovereign rights over Greenland to the US without a fight, but insists Ukraine must fight to the last man. Criticising Finland and Norway for speaking with Russia after 4.5 years of boycotting diplomacy... https://t.co/LZo5poffAz

— Glenn Diesen (@Glenn_Diesen) October 27, 2026

Formalno to drži: nihče ga ni aretiral. Toda Diesen dobro opiše mehanizem, ki deluje brez sodišč. Kdor analizira ruske varnostne pomisleke, je obtožen, da »legitimira agresijo«; vsak dogodek, na katerem nastopi, je lahko razglašen za »spornega«; novinarji in nevladne organizacije nato napadejo ugled univerze.

Ko je akademik zaradi tega ob predavanja, javne nastope in na koncu ob dom, je vprašanje, ali gre za kriminalizacijo, le še semantično.

Med najbolj vztrajnimi kritiki je norveški Helsinški odbor, ki Diesna že leta obtožuje širjenja ruske propagande.

Ukrajinski Krizni medijski center ga je uvrstil na seznam »Kremljevih sumljivih konjev«, med drugim zato, ker uporablja izraz »kolektivni Zahod« in ker širitev zveze NATO krivi kot vzrok vojne.

Takšen »dokaz« pove več o tožnikih kot o obtoženem: izraz uporablja vrsta zahodnih avtorjev, teza o širjenju Nata kot glavnem vzroku spora pa je bila do leta 2022 povsem običajen del zahodne realistične šole, od Georgea Kennana do profesorja Johna Mearsheimerja.

Skoraj nihče pri tem ne omeni, da je Diesen za Aftenposten izrecno dejal, da je ruska vojna nezakonita in da bi bilo najbolje, če bi se Rusija umaknila.

Tako ne govori glasnik Kremlja, temveč realist, ki pojasnjuje vzroke vojne, razume, kaj pomeni kršitev pozitivnega mednarodnega prava, a ve, da pravo v mednarodnih odnosih ni edino odločilno in da je pri mednarodni politiki in še posebej, ko gre za velike sile potrebno vzeti v obzir še veliko več drugih dejavnikov. 

Diesen je navedel še en primer: Po ruskih parlamentarnih volitvah je na X objavil rezultate, brez komentarja.

»Naslednji dan so novinarji pisali, da čestitam Putinu, da slavim. Ni bilo nobene čestitke ali slavja. Obtožili so me, da hočem volitve prikazati kot legitimne, ker sem objavil rezultate. To so čiste laži,« je dejal.

Premier Norveške zdaj počne tisto, za kar so Diesna križali

Ironija je naravnost neizprosna - prav ta teden sta norveški premier Jonas Gahr Støre in finski predsednik Alexander Stubb iz Helsinkov poklicala po telefonu Vladimirja Putina.

I believe that the call to President Putin by the leaders of Norway and Finland was an important and positive development. Even though nothing was achieved to end the war, it is important for our survival to normalise diplomacy again. I know there are many politicians in places like Germany who recognise that we are heading towards a cliff and want to return to negotiations about the European security architecture, but diplomacy itself has become criminalised. Hopefully, this opens the door to bringing back common sense. A key problem is that we confuse moralism with morality. Presenting all security competition as moral issues is great for moral posturing, but by presenting conflicts as a struggle between good and evil, we end up concluding that diplomacy is appeasement and that peace can only be achieved by defeating the 'evil' opponent. Moralism also stifles debate within our own societies, as opposition to policies framed as morally virtuous is automatically deemed illegitimate. Maybe someday we will look back at this era of war hysteria and flirting with nuclear war as we now do with the Covid hysteria.

— Glenn Diesen (@Glenn_Diesen) October 28, 2026

Pogovor je namesto predvidenih dvajset minut trajal uro in pol, Støre pa je za NRK povedal, da ga je k temu pozval sam Zelenski. Danska premierka Mette Frederiksen je bila zaradi tega klica razkačena, opozicija v norveškem parlamentu pa presenečena.

Støre torej zdaj zagovarja natanko to, kar je Diesen govoril leta: da sosednja država potrebuje neposreden kanal do Moskve in da pogovor z nasprotnikom ne pomeni odpovedi lastnim načelom.

Davis je zato upravičeno vprašal: »Kaj bodo naredili zdaj, ko se je vaš premier strinjal, da se bo pogovarjal z Rusijo? Bo on naslednja žrtev?«

Diesen je bil previden: »Ne vem. Ne bo nujno priljubljeno. Ampak nekaj se mora spremeniti, ker (Evropejci) izgubljamo vojno proti Rusiji in če ne spremenimo smeri, bodo posledice velikanske.«

»Postajamo bolj avtoritarni od zla, na katero kažemo s prstom«

Davis, ki ni Rus, ni Norvežan in nima nobenega interesa braniti Kremlja, je izrekel morda najostrejšo sodbo v pogovoru.

Spomnil je na britanske primere – profesorja Richarda Sakwo, nekdanjega diplomata Iana Prouda in politika Georgea Gallowayja, ki so jih po njegovih besedah oblasti pridržale ali pritiskale nanje, da bi utihnili – in dodal: »Zagovarjamo Ukrajino v imenu demokracije. Kaj pa naša demokracija, kjer naj bi imeli svobodo govora, kjer naj bi lahko imel drugačne ideje, jih zagovarjal in bi ljudje sami prišli do zaključkov? Moram reči: postajamo bolj avtoritarni od zla, na katero nenehno kažemo s prstom.«

In nato: »Tukaj dobesedno izganjamo nekoga iz njegove države. Kako perverzno je, da enega redkih glasov razuma na Norveškem zdaj preganjajo – in kdo bo ostal? Morali bi vas poslušati in vaš glas okrepiti, ne utišati.«

Pogovor je sklenil z besedami: »To je sramota za Norveško, sramota za Evropsko unijo in sramota za ves zahodni svet.«

Vojna, o kateri se ne sme govoriti

Diesen je svoj primer postavil v širši evropski okvir. V Nemčiji je najbolj priljubljena stranka AfD, ki nasprotuje vojni, razglašena za skrajno, nad njo so poslali obveščevalne službe in odpirajo vprašanje prepovedi.

V Franciji je sodišče Marine Le Pen izločilo iz predsedniške tekme. V Romuniji so razveljavili prvi krog predsedniških volitev, ker ni zmagal želeni kandidat. »To je nova Evropa in je precej zaskrbljujoča. Vse to se seveda dela v imenu 'obrambe' demokracije, kar je popolnoma absurdno,« je dejal.

UKRAINE : BRUXELLES PRÉPARE 2030, MOSCOU N’ATTENDRA PAS Par @BPartisans Le Telegraph tire la sonnette d’alarme : « Poutine vaincra l’Ukraine à moins que l’Europe ne saisisse la dernière chance de l’arrêter. » Après des années de déclarations martiales, les dirigeants européens découvrent une réalité désagréable : les promesses politiques ne modifient pas, à elles seules, les rapports de forces militaires. Le problème n’est pas que l’Europe ne fait rien. C’est qu’elle fait trop peu, trop lentement, et surtout trop tard. Bruxelles affiche l’horizon 2030 pour renforcer la préparation militaire européenne. Mais l’Ukraine mène une guerre d’attrition dont les urgences se comptent en semaines, pas en plans quinquennaux. La contradiction est fondamentale : l’Union raisonne en capacités futures, Kiev survit avec des ressources présentes. À Bruxelles, on confond encore trop souvent annoncer un financement, commander un équipement, le produire et le livrer. Quatre opérations distinctes, quatre calendriers différents. Sur le front, cette subtilité bureaucratique s’appelle une pénurie. Kasparov propose de mobiliser les avoirs souverains russes gelés. L’idée possède une logique financière. Mais elle ne résout pas l’équation militaire. Des milliards ne créent pas instantanément des missiles intercepteurs, des chaînes industrielles supplémentaires ou des soldats entraînés. L’Ukraine souffre de pénuries de munitions, de défense aérienne et surtout de ressources humaines. Or l’argent peut acheter du matériel disponible, pas abolir les délais de production ni résoudre une crise de mobilisation. Quant aux Européens, ils peuvent fournir des armes, former des militaires et financer Kiev. Mais aucune volonté politique commune n’existe pour engager massivement leurs propres troupes dans cette guerre. Bruxelles finance donc une stratégie dont elle ne maîtrise ni les moyens militaires, ni les délais industriels, ni la variable humaine. Le problème devient encore plus explosif avec le calendrier politique. La présidentielle française de 2027 pourrait modifier profondément l’engagement de Paris. En Allemagne, malgré l’absence d’élections fédérales prévues cette année-là, les pressions politiques et budgétaires pourraient fragiliser la continuité du soutien. L’Union européenne bâtit ainsi ses engagements stratégiques sur des majorités nationales susceptibles de changer avant que ses capacités militaires promises soient opérationnelles. Et c’est ici que le discours officiel devient franchement cynique : Bruxelles affirme que la sécurité européenne se joue en Ukraine, sans avoir constitué les moyens collectifs permettant de soutenir cette affirmation jusqu’à ses conséquences ultimes. On proclame l’urgence existentielle, puis on négocie les budgets. On promet la fermeté, puis on découvre les délais industriels. On exige la victoire, sans définir précisément les moyens de l'obtenir. Ce n’est pas une stratégie. C’est une ambition politique en attente de capacités militaires. En 2027, Kiev pourrait manquer d’hommes, les Européens de munitions et leurs gouvernements de consensus. Moscou n’a pas besoin d’attendre que l’Europe renonce officiellement. Il lui suffit d’exploiter le décalage entre ses déclarations et ses capacités réelles. L’échec de Bruxelles ne serait pas d’avoir refusé de défendre l’Ukraine. Ce serait d’avoir promis davantage que ce que l’Europe était politiquement, industriellement et militairement capable de tenir. Et dans une guerre d’attrition, les promesses non tenues ne sont pas seulement ridicules. Elles peuvent être fatales. Source : https://t.co/fEO4feEstK

— Brainless Partisans  (@BPartisans) October 28, 2026

Najmočnejši del pogovora pa je bil njegov opis zaprtega kroga, v katerem je ujeta evropska razprava: »Ali lahko začnemo z razpravo o tem, kateri ruski varnostni pomisleki so legitimni? Ne, o tem ne smemo govoriti. Ali lahko govorimo z Rusi? Ne, tudi to ni dovoljeno. Torej se bomo morali bojevati z Rusi.

Zakaj? Kako bo ta vojna videti? Bomo šli v jarke v Ukrajini? Bomo izstrelili rakete na Moskvo? Bo vojna jedrska? Ne, ne, o tem, kako bi se vojna bojevala, ne moremo govoriti.

Kako bi jo pa dobili? Povejte vsaj to – kako je videti zmaga nad največjo jedrsko silo na svetu? Ne, tudi o tem ne smemo razpravljati.«

@HSkaldebo11196 @enur72 

— Insajder.com (@insajder_com) October 29, 2026

Sklep je pomenljiv: »Če bi imeli argument, bi lahko o teh stvareh razpravljali. Pa ne morejo. Ostala jima je le še cenzura in avtoritarni nadzor. In zato so tako nevarni.«

Kaj nam pove primer Diesen

Diesnu ni treba pritrjevati, da bi videli, kaj je narobe. Akademik, ki objavlja pri uglednih založbah in navaja zahodne vire, ima pravico do napačnega mnenja – in družba ima pravico, da ga ovrže z argumenti.

Na Norveškem pa se je zgodilo nekaj drugega: argumentov je bilo malo, nalepk veliko.

Obrambni minister izbere ime, nevladne organizacije pišejo pisma, novinarji preverjajo, kdo mu je plačal letalsko karto, cerkev odpove dogodek, univerza mu hkrati zatrjuje, da je njegova akademska svoboda nedotaknjena.

Država, ki se rada predstavlja kot svetovni mirovni posrednik je ustvarila ozračje, v katerem se profesor, ki zagovarja mir in diplomacijo namesto pošiljanja orožja, umika v Peking in Sydney, ker se doma ne počuti varnega.

Hkrati norveški premier tiho prevzema prav tisto stališče, zaradi katerega so Diesna razglasili za Putinovega glasnika, trobilo.

Če je to obramba demokracije, potem tisti, ki to branijo, v resnici zagovarjajo - demokraturo.

*Celoten pogovor si lahko v slovenščini (strojni prevod) ogledate v povezavi zgoraj, v angleščini pa spodaj: