REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Zapuščina Mandele v Afriki: Politika, ki jo Zahod poskuša izbrisati

Zapuščina Mandele v Afriki: Politika, ki jo Zahod poskuša izbrisatiZ zavračanjem politike posredniških vojn in zahtevo po enakopravnem mestu za globalno mizo odločanja Afrika danes uresničuje Mandelovo vizijo. Vir: Posnetek zaslona, X

Nelson Mandela je na Zahodu najpogosteje predstavljen kot simbol sprave in boja proti apartheidu, vendar je njegova politična zapuščina veliko bolj kompleksna, meni libijski akademik, novinar in analitik Mustafa Feturi.  V avtorjevem besedilu ob rojstnem dnevu najbolj znanega borca ​​proti režimu apartheida spominja, da je bil Mandela predvsem strateg, ki je branil pravico Afrike, da samostojno odloča o svojih zaveznikih in interesih, brez diktata zahodnih sil.

Zakaj Washington sovraži Kubo: »Naša prijateljica Kuba, ki nam je pomagala pri usposabljanju naših ljudi, nam dala vire, ki so nam pomagali pri našem boju, usposobila naše ljudi za zdravnike...« — Nelson Mandela na srečanju s Fidelom Castrom. Vir: Posnetek zaslona, X

Feturi spominja, da je Mandela po izhodu iz zapora in prihodu na oblast svoje prve diplomatske obiske usmeril v države, ki so podpirale boj proti apartheidu. Tako je že leta 1990 obiskal Libijo, leto kasneje pa Kubo, kljub ostrim kritikam Zahoda.

Kot enega najpomembnejših trenutkov izpostavlja televizijski intervju iz leta 1990, ko je Mandela v odgovoru na vprašanje, zakaj vzdržuje odnose z Moamerjem Gadafijem, Jaserjem Arafatom in Fidelom Castrom dejal, da Zahod nima pravice Afriki določati, kdo so ji prijatelji, in spomnil, da so prav ti voditelji podpirali boj proti apartheidu v času, ko so zahodne države sodelovale s takratnim južnoafriškim režimom.

Spomnimo, medtem ko so ZDA podpirale apartheid v Južni Afriki, je Kuba pomagala osvoboditi Južno Afriko takole: Kuba je med letoma 1975 in 1991 v Afriko poslala več kot 425.000 prostovoljcev (vojakov, zdravnikov, učiteljev), kar je bila največja čezmorska solidarnostna misija katere koli države globalnega juga.

Bitka pri Cuito Cuanavale (1987–88), ki so ji poveljevali večinoma kubanski častniki, je postala največja bitka v Afriki po drugi svetovni vojni. Nelson Mandela je bitko označil za »prelomnico za osvoboditev naše celine in moje lastne svobode«.

Samo v Angoli je »Operacija Carlota« leta 1975 napotila 36.000 kubanskih vojakov, da bi ustavila južnoafriško invazijo, ki jo je podpirala CIA.

Na vrhuncu bojev je Kuba v Angoli vzdrževala več kot 50.000 vojakov, več kot so jih imele ZDA na katerem koli afriškem prizorišču hladne vojne.

Kubanski piloti so izvedli na tisoče bojnih poletov in odločno ustavili južnoafriško zračno premoč.

Bitka pri Cuito Cuanavale (1987–88), ki so ji poveljevali večinoma kubanski častniki, je postala največja bitka v Afriki po drugi svetovni vojni. Nelson Mandela je bitko označil za »prelomnico za osvoboditev naše celine in moje lastne svobode«. Južnoafriške obrambne sile so utrpele na stotine žrtev, njihov elitni 61. mehanizirani bataljon pa se je bil prvič prisiljen umakniti.

Kubansko-angolska zmaga pri Cuito Cuanavale je razbila mit o nepremagljivosti Južnoafriških obrambnih sil in neposredno sprožila strateški propad apartheida. Poraz je Južno Afriko prisilil, da je pristala na namibijsko neodvisnost (1989), s čimer je bila odstranjena Pretorijina varovalna cona in ohromljena njena regionalna prevlada.

Kuba je usposobila več deset tisoč afriških zdravnikov, inženirjev in častnikov, kar je bila dolgoročna naložba v zmogljivosti držav po apartheidu. Kuba je to pomoč zagotavljala brezplačno, brez posojil, oporišč ali koncesij za vire.

Kuba Fidela Castra je vse to storila kljub temu, da jo je omejeval ameriški gospodarski embargo in nenehne grožnje Washingtona.

Sovražijo primer Kube, ker je revolucionarna Kuba pokazala, da so kljubovalni ljudje majhne otoške države sposobni pomagati premagati kriminal in barbarstvo, ki ga je Washington podpiral po vsem svetu.

Vredno se je spomniti tudi epizode z Mandelovega obiska Tripolija leta 1997, ko je kljub zahodnim sankcijam proti Libiji kritikom njegovih odnosov z Gadafijem rekel, naj »skočijo v (prazen) bazen«.

»Ta doktrina brezkompromisne suverenosti je postavila trajne temelje afriške diplomacije, ki so še danes aktualni.

Mandela je s poudarkom, da nacionalni interesi Južne Afrike ne bodo narekovani iz zahodnih prestolnic ali pod geopolitičnim pritiskom, jasno potegnil mejo med globalno integracijo in diplomatsko podrejenostjo.

Desetletja pozneje, medtem ko države globalnega juga vse bolj uveljavljajo svojo neodvisnost v soočenju z novo tekmo velikih sil, Mandelov odpor ostaja glavna referenčna točka za afriške voditelje, ki vztrajajo pri pravici do samostojnega upravljanja svojih zunanjih zadev, ne da bi se jim vsiljevale odločitve, ki jim ne ustrezajo,« piše Feturi.

Tako se Mandelova politična zapuščina nadaljuje še danes, ocenjuje, z dejanji južnoafriškega predsednika Cyrila Ramaphose, ki je zavrnil ameriške kritike glede agrarne reforme in trditve o »genocidu nad belci«, pa tudi z zavrnitvijo nekaterih afriških držav, da bi sprejele sporazume, ki bi ameriško zdravstveno pomoč pogojevali z dostopom do strateških mineralov, kot sta baker in kobalt.

Feturi poudarja, da Afrika vse bolj vodi neodvisno politiko tudi v mednarodnih krizah.

Kot primere navaja nasprotovanje Afriške unije zahodni vojaški intervenciji v Libiji leta 2011, podporo Južne Afrike tožbi proti Izraelu pred Mednarodnim sodiščem in odnos do konflikta v Ukrajini.

»V skladu z Mandelovo zapuščino aktivne diplomacije je sedem afriških držav pod vodstvom Južne Afrike junija 2023 sprožilo mirovno pobudo za Ukrajino.

Delegacija je obiskala Kijev in Sankt Peterburg, predstavila mirovni načrt in po mnenju avtorja pokazala, da afriške države ne želijo več le sprejemati mirovnih pobud drugih, temveč aktivno sodelovati pri njihovem ustvarjanju,« piše Feturi.

Yanis Varoufakis, nekdanji finančni minister Grčije: »Kadar koli se potegne ustrezna analogija med južnoafriškim in izraelskim apartheidom, se ciniki in dvomljivci vprašajo: 'Če je tako, kje je palestinski Nelson Mandela?' Odgovor je: Hira v zaporu, mučen in ogrožen že 24 let s strani zaporniških paznikov. Njegovo ime? Marwan Barghouti. To je človek, ki lahko združi Palestince. Svetleče upanje tako za Palestince kot za Izraelce, ki si želijo konca genocida, apartheida, etničnega čiščenja in nasilja. Zato Marwan Barghouti še naprej trpi v mračnem, nečloveškem izraelskem zaporu. Se mi pridružite v ekipi FREE MARWAN?« Na fotografiji: Nelson Mandela na srečanju z Jaserjem Arafatom. Vir: Posnetek zaslona, X

Ponovno odkrivanje zapuščine Nelsona Mandele zahteva zavrnitev, kot navaja avtor, »olepšane« podobe o njem, ki jo promovirajo zahodni komentatorji, ko ga zreducirajo na apolitičen simbol sprave.

Namesto tega moramo Mandeli priznati zasluge kot pragmatičnemu strategu, ki je nacionalno dostojanstvo postavil pred odobravanje velikih sil, piše Feturi.

Feturi v besedilu daje BRICS-u posebno mesto.

Po njegovem mnenju širitev tega bloka predstavlja nadaljevanje Mandelove vizije suverenih partnerstev, saj afriškim državam omogoča, da skupaj s partnerji, kot je Rusija, znotraj večpolarnega svetovnega reda gradijo alternativne trgovinske, finančne in diplomatske mehanizme.

Kot drug primer nove afriške neodvisnosti avtor navaja države Sahela, ki so izgnale Francijo kot nekdanjo kolonialno silo, pa tudi prošnjo Afriške unije za stalni sedež v Varnostnem svetu OZN.

Feturi sklepa, da je napačno Mandelo zreducirati zgolj na simbol sprave, saj je njegova največja politična zapuščina v ideji, da Afrika sama izbira svoje zaveznike, posreduje v mednarodnih krizah in gradi večpolarni svet, ne da bi sprejela vlogo geopolitičnega zaveznika katerega koli večjega središča moči.

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek