Medtem ko je pozornost javnosti v ZDA in v Evropi usmerjena v Perzijski zaliv in v spor z Iranom, se dogajajo stvari, ki bi morale biti na naslovnicah vseh svetovnih medijskih hiiš, pa jih ni. Daniel Davis, ameriški vojaški analitik in voditelj pogovornega showa, je v svoji oddaji gostil Johna Mearsheimerja, profesorja političnih ved na Univerzi v Chicagu in enega najvplivnejših teoretikov mednarodnih odnosov na svetu.

Pogovor, posnet 29. junija 2026, je pokril tri ključne teme: vojno v Ukrajini in njeno potencialno jedrsko eskalacijo,vlogo Donalda Trumpa ter razmere v vzhodni Aziji, ki so po Mearsheimerjevem mnenju celo bolj nevarne kot obe omenjeni vojni skupaj.

Mearsheimer ni navaden akademik. Njegova teorija ofenzivnega realizma že desetletja vznemirja zahodne establišmente, ker ne piše tistega, kar bi radi slišali.

V tem pogovoru sta Davis in Mearsheimer skupaj narisala podobo sveta, ki je daljša, bolj nevarna in bolj blizu jedrski vojni, kot si kdo na Zahodu zelo rad prizna. Naslednje strani so povzetek tega pogovora – z dolgimi citati Mearsheimerja, ki govorijo sami za sebe.

Od »konca v 24 urah« do »nismo nevtralni«

Davis je pogovor začel s primerjavo med tem, kar je Trump obetal med volilno kampanjo, in tem, kar se dejansko dogaja.

Trump je od leta 2023 neprestano ponavljal, da bo vojno v Ukrajini končal v 24 urah. Namesto tega je zdaj ameriški državni sekretar Marco Rubio javno izjavil naslednje:

»Pripravljeni smo igrali katerokoli vlogo, ki bi pomagala k miru, ker verjamemo, da ta destruktivna vojna nima vojaške rešitve. Lahko jo reši samo diplomatska pot. A naj bo jasno: nismo nevtralni posredovalci v tej vojni. Ne dobavljamo oborožil Rusiji. Dobavljamo jih samo Ukrajini. Ne uvedemo sankcij proti Ukrajini. Sankcije uvedemo samo proti Rusiji. Tako smo jasno izbrali stran.«

Mearsheimer na to opozarja, da se Rubio v bistvu pripravlja na predsedniške volitve leta 2028 in da razume, da mora biti v pred ameriško politično elito igrati vlogo jastreba, če hoče zmagati. Njegov glavni tekmec je namreč J. D. Vance, ki je precej bolj zmeren glede Ukrajine, Rubio pa izkazuje nenavadno agresivno retoriko, ki pa, kakor bomo videli, ni naključna.

Zahodno zavajanje: »plima se je obrnila«

Davis in Mearsheimer sta skupaj razkrila novo zahodno pripoved, ki se je pojavila v zadnjih mesecih in ki – po Mearsheimerjevem mnenju – nevarno zavaja.

Na Zahodu se je ustalilo prepričanje, da se je plima v vojni obrnila v prid Ukrajine, da Rusi slabo napredujejona bojišču in da je kampanja z droni proti ciljem globoko v Rusiji tako uspešna, da bo Rusijo prisilila k pogajanjem in k sprejetju ugodnega mirovnega sporazuma za Kijev.

Ta propaganda je v nasprotju z realnostjo na bojišču, saj so Rusi po Mearsheimerjevem mnenju jasno na zmagovalni poti:

Rusi dejansko zmagujejo na bojišču. Vse, kar berem, mi pove, da so v ofenzivi in da so dobro na poti, da bi do konca poletja, če ne pa v zgodnji jeseni, prevzeli nadzor nad celotnim Donbasom. Ne vidim nobenih dokazov, da bi Ukrajinci obrnili razmere na terenu. In če preberete vse članke, ki so napisani na to temo, je v njih nobenega dokaza, da bi Ukrajinci obrnili plimo.

A kljub temu se zahodna politika ne osredotoča več na bojišče, temveč na dronsko vojno proti ciljem v zaledju Rusije. Mearsheimer pojasnjuje strategijo Zahoda:

»Argument, ki ga poudarja Rubio, je, da moramo to vojno rešiti. Ne moremo je rešiti na bojišču, mora biti rešena diplomatsko. A edini način, da pridete do tega, da Rusi pridejo do nekega diplomatskega sporazuma, je, da jim povzročite znatno bolečino – tako na bojišču kot s to dronsko in raketno kampanjo, ki je usmerjena proti ciljem globoko v Rusiji.«

Zakaj torej Zahod verjame, da bo tisto, kar Rusov ni zlomilo na fronti, uspelo z droni?

Mearsheimer pojasni logiko, ki jo pripisuje Rubiu in evropskim voditeljem: ker vojne na bojišču ni mogoče dobiti, jo je treba rešiti diplomatsko – a Ruse je za mizo mogoče prisiliti le tako, da se jim prizadene dovolj bolečine, tako na fronti kot z droni in raketami, ki merijo na cilje globoko v Rusiji. In prav tu je jedro nevarnosti.

»Ključno vprašanje je vojna z droni proti Rusiji. Vse, kar moramo storiti – in to je razmeroma preprosto, če delujemo z Evropejci – je pomagati Ukrajini zgraditi še večjo in še bolj smrtonosno zalogo dronov ter jim priskrbeti obveščevalne podatke, da te drone uporabijo proti ciljem globoko v Rusiji. In to zmoremo. Zahod in Ukrajina lahko skupaj naredita to vojno z droni veliko učinkovitejšo, veliko bolj smrtonosno – in to je za Ruse velikanski problem, ki povsem pravilno razumejo, da tu ni nobenih rdečih črt.«

Rdeče črte, ki jih Zahod ne vidi

Ves pogovor se vrti okoli osrednjega vprašanja: ali Zahod verjame, da ima Rusija rdeče crte, ki jih ne bi smel prekoračiti? Mearsheimerjev odgovor je nedvoumen: ne, Zahod ne verjame, da bi Rusija kdaj kaj naredila. Zahodna elita misli, da je členek 5 zveze NATO nekakšna karta za izhod iz zapora, ki Rusiji onemogoča vsak odziv. Na to se nanaša znameniti argument Sergeja Karaganova, ruskega politologa, ki pravi, da mora Rusija narediti nekaj dramatičnega, da bi uveljavila svoje rdeče crte.

Mearsheimer pojasnjuje Karaganovljevo logiko:

»Karaganov trdi – in verjamem, da mu pritrjuje vse več Rusov – da mora Rusija storiti nekaj, kar bo jasno pokazalo, da rdeče črte obstajajo. Vzpostaviti mora odvračanje. Napraviti mora konec tem napadom na mater Rusijo, in obstaja samo en način, da to stori: da napade cilje v Evropi, najprej s konvencionalnim orožjem, in če to ne zaleže, se obrne k jedrskemu orožju.…Karaganov pravi zelo jasno, da ko je prvič izrazil svoje mnenje zgodaj v vojni – da bi naj Rusija najprej uporabila konvencionalna orožja, nato jedrska, da bi uveljavila rdeče crte –, da je takrat bil v jasni manjšini. Veliko ljudi je mislilo, da je nor. Zdaj pa pravi, da se z njim strinja ogromna večina ljudi v ruskem tujopolitičnem establišmentu.

To pomeni, da situacija okoli ukrajinske vojne – po Mearsheimerjevem mnenju – postaja resno nevarna, ker večina ljudi na Zahodu ne jemlje ruske grožnje resno.

Davis to potrdi z obeh strani. Iz Amerike in Evrope, pravi, skorajda vsi verjamejo, da Rusija nima nobene rdeče črte, ki bi jo bila pripravljena prekoračiti.

Peti člen Nata oziroma Washingtonske pogodbe – napad na enega je napad na vse – jemljejo kot nekakšno polico »splošnega zavarovanja«, prepričani, da si Rusija zato nikoli ne bi upala udariti.

A hkrati, opozori Davis, iz ruskih virov v zadnjih urah prihajajo glasovi, ki so jezni na Putina, češ da bi morali že zdavnaj udariti trše, ko so bile rdeče črte prvič prekoračene – in da je zdaj, čeprav pozno, vendarle treba ukrepati.

»Rusi razumejo, da morajo storiti nekaj kot odgovor, kajti Ukrajinci in Evropejci so obljubili nadaljnjo eskalacijo. Rusi menijo, da se bodo razmere samo še slabšale, in potem se vprašate: mislite, da se bodo Rusi vdali ali ne? Mislim, da se to ne bo zgodilo.

Menim, da bo veljala Karaganova logika in da bodo Rusi nekega dne v ne tako oddaljeni prihodnosti verjetno napadli cilje v Evropi. To po mojem mnenju dela razmere okrog ukrajinske vojne resnično nevarne – ker mislim, da večina ljudi na Zahodu, zagotovo večina v zunanjepolitičnem establišmentu, ruske grožnje ne jemlje resno.«

Prav v tem delu Davis predvaja glas nemškega kanclerja Friedricha Merza, ki je na vrhu G7 in evropskih srečanjih poudaril »novo dinamiko« transatlantske enotnosti in podpore Ukrajini.

»Ukrajina in njeni pogumni ljudje bodo zmagali kot močan in suveren narod ter kot bodoča članica evropske družine,« je zatrdil Merz.

Mearsheimer to bere natanko z nasprotne strani – s Putinovega gledišča. Ko se Evropejci, Američani in Ukrajinci poravnajo v en sam blok in dajo videti, da bodo Ukrajino vključili v zahodno varnostno arhitekturo, se ruski strah, če sploh, samo še poveča. In prav ta strah Rusiji daje spodbudo, da razmišlja o Karaganovi strategiji.

»Kar ljudje na Zahodu ne razumejo, Danny, je tole: če sta Zahod in Ukrajina skupaj uspešna, to poveča verjetnost jedrske vojne. Razmere s stališča Daniela Davisa in Johna Mearsheimerja postajajo vse bolj nevarne. Prestrašena sva. Živčna sva. Mislim, da se to ne bo srečno končalo – toda midva sva v nasprotju z večino ljudi v skupnosti nacionalne varnosti. Ti menijo, da lahko Ruse pač tepejo po glavi.«

Da bi bila slika popolna, Davis predvaja tudi Putinove besede. Ruski predsednik opozarja, da so voditelji Nata in Evropske unije prešli od zgolj podpiranja kijevskega režima k odkritemu priznavanju, da se pripravljajo na vojno z Rusijo in da povečujejo obrambne proračune – radikalno militarizacijo svojih držav pa opravičujejo z lažnimi trditvami o domnevni ruski vojaški grožnji.

Mearsheimer ob tem doda, da Putinov tiskovni predstavnik Dmitrij Peskov zdaj odkrito govori o tem, da je jedrsko odvračanje edini adut, ki ga ima Rusija še v rokah – kar je, opozori profesor, tesno prepleteno s Karaganovim argumentom.

Jedrski as – edina karta v rokavu

Mearsheimer to interpretira kot znak, da se v Moskvi resno razpravlja o jedrski opciji:

Mislim, da je zelo zanimivo, da je Peskov govoril o pomembnosti ruske jedrske zastraševalne moči. Mislim, da je na zelo pomemben način v bistvu povedal, da je – in seveda se to nanaša na argument karaganova – grožnja uporabe jedrskega orožja ali dejanska uporaba jedrskega orožja verjetno edina stvar, ki lahko reši za Rusijo.«

Putin je nedavno javno izjavil, da se potencial za konflikt znatno povečal v več regijah po svetu, vključno z Evrazijo, in da so NATO-države prešle od podpore kijevskemu režimu k temu, da na Zahodu odpravo pravijo, da se pripravljajo na vojno z nami. Mearsheimer pravi, da je težko reči, kje natančno je Putinova rdeča črta.

In to je prav tisto, kar situacijo tako strahovito nevarno:

»Če bi vedeli natančno, kje je rdeča črta, bi se lahko pogovarjali o tem, da se približamo do nje, a je ne prekoračimo. Toda težava je, da ne vemo, kje je Putinova rdeča črta. Iz tega, kar je rekel Peskov, in iz posnetka, ki ste ga predvajali s Putnom, je jasno, da imajo rdečo črtoj... A kje natančno je, je težko reči.«

Zakaj bo Trump zaradi Irana še bolj neizprosen do Rusije

Ob tem je Mearsheimer navedel še en zanimiv argument. Dejal je, da bo Trumpov neuspeh v Iranu neposredno vplival na to, kako se bo predsednik vedel do Rusije.

Davis mu ob tem predvaja še eno zgovorno izjavo: generalnega sekretarja Nata Marka Rutteja, ki v Beli hiši Trumpu laska, kako evropski zavezniki po njegovi zaslugi vlagajo vse več denarja v »obrambo«.

Mearsheimer se ob Ruttejevem nastopu spomni Eisenhowerjevega svarila pred vojaško-industrijskim kompleksom, ki je bilo tam »na grafičnem prikazu« – a hkrati opozori, da je za razumevanje Trumpove prihodnje drže bistven Iran. Prav tam se po njegovem prepričanju odloča usoda Ukrajine.

»Če pogledate, kaj se dogaja v Iranu, je predsednik Trump prisiljen delati velikanske koncesije Irancem. Njegovi kritiki, ki jih je v zunanjepolitičnem establišmentu veliko, ga obtožujejo, da popušča, da se vdaja hudobnim Irancem, da je šibak, da je enakovreden Nevillu Chamberlainu.

V tem položaju ima Trump globoko zakoreninjen interes, da je prikazan kot trdi mož glede Ukrajine – tako da nadomesti težave, s katerimi se sooča zaradi koncesij, ki jih je videti pripravljen dati Iranu. Zato mislim, da bodo dogodki na Bližnjem vzhodu izjemno pomembni pri tem, kako bo Trump razmišljal o ravnanju z Ukrajino. In mislim, da je verjetno, da bo Trump z Rusijo igral trdo glede Ukrajine, da bi nadomestil svoje težave glede Irana.«

To je ključni obrat.

Trump, ki je nekoč obljubljal, da bo vojno ustavil, in je bil videti kot Putinov »prijatelj pri srcu«, se, če sploh, premika v nasprotno smer.

Kijevski časnik The Kyiv Independent je po Mearsheimerjevih besedah objavil obsežno zgodbo, po kateri je Trump v bistvu odobril ukrajinsko bombardiranje ruskega zaledja – in da tokrat proti Rusiji ne stojijo zgolj Evropejci in Ukrajinci, temveč Ukrajinci, Evropejci in Američani skupaj.

Trump je znova na strani Ukrajine.

Davis ob tem opozori na praktično plat: ZDA že leta praznijo svoje zaloge streliva in orožja – za Ukrajino, za Izrael, za prodajo drugod po svetu. Mearsheimer pa vztraja, da je ta pomislek pravzaprav postranski. Ključna ni bojna fronta, temveč vojna z droni, in prav tu Zahod vidi svoj »čarobni recept«.

»Mislijo, da so odkrili način, kako priti do Rusije – način, ki Zahodu in Ukrajini daje izjemno mero prisilnega vpliva. To je tisto, kar se tu dogaja. Ukrajino vidijo kot frontno državo. In kolikor se bodo Evropejci vojaško spopadli z Rusi, tega nočejo početi na nemškem ali poljskem ozemlju. Hočejo to početi na ukrajinskem ozemlju.«

Evropa, poudari Mearsheimer, nima namena obnavljati Wehrmachta in se bojevati kot v drugi svetovni vojni – tudi zato ne, ker živimo v jedrskem svetu. Njihov čarobni recept je tehnologija, so droni.

Prepričani so, da lahko z droni najprej ustavijo ruski napredek na fronti, nato pa z zračno vojno in vse bolj izpopolnjenimi izstrelki udarjajo po ciljih v Rusiji – dokler ta ne dvigne rok.

To zmoto, opozori profesor, hranijo naslovnice New York Timesa in Wall Street Journala.

»Če sta Zahod in Ukrajina, ki delujeta skupaj, uspešna, to poveča verjetnost jedrske vojne. To pa je nekaj, česar večina ljudi noče slišati. Rekel bi, da hočemo, da Rusi ravnajo tako, kot mi nikdar ne bi – da bi zaradi neke črte nekje ali nečesa na kosu papirja dovolili tuji državi, jedrski velesili, da nekaznovano kar naprej razbija ameriške tovarne in vse drugo, ne da bi se karkoli zgodilo. To je skoraj samomorilsko.«

Prava nevarnost je Kitajska – in Tajvan, ki ga Peking ne more prepustiti

Ena najbolj zanimivih točk pogovora je Mearsheimerjeva analiza, kako dogajanja na Bližnjem vzhodu vplivajo na Trumpovo politiko do Ukrajine.

Ta analiza je zaskrbljujoča, ker pomeni, da bi Trumpova politika do Ukrajine lahko postala bolj agresivna prav zato, ker se mu politika do Irana ne izplača.

Namesto da bi poiskal mir, bi se lahko zatekel k eskalaciji, da bi dokazal svojo moč. Davis je ob tem opozoril, da so ZDA že izpraznile svoje zaloge streliva in orožja – v Ukrajini, Izraelu in zdaj še v Iranu – in da nadaljnje pošiljanje orožja v Ukrajino le še bolj izprazni ameriške zaloge.

Mearsheimer pa je na to odgovoril z opozorilom, ki je še bolj zaskrbljujoče:

»Ključno vprašanje je dronska vojna proti Rusiji. Vse, kar moramo narediti – in to je razumno enostavno narediti v sodelovanju z Evropejci –, je pomagati Ukrajini zgraditi še večji inventar dronov, še smrtonosnejši inventar dronov, in nato jim pomagati z obveščevanjem, da te drone uporabijo proti ciljem globoko v materi Rusiji. In to lahko naredimo.«

Torej: Zahod ne potrebuje tankov in artilerije za eskalacijo. Dostava dronov in obveščevalna dejavnost sta dovolj.

In prav to je tisto, kar po Mearsheimerjevem mnenju lahko pripelje do jedrske vojne – ne zato, ker bi jo kdo hotel, ampak zato, ker Zahod ne verjame, da bo Rusija kdaj kaj naredila.

Evropski voditelji: Ukrajina bo zmagala

Davis je v pogovoru izpostavil javne izjave evropskih voditeljev, ki še poglabljajo krizo. Ursula von der Leyen je na nedavni konferenci povedala:

Ukrajinska obrambna industrija z evropsko podporo pokazuje, da lahko prehitri Rusijo. Ukrajina zdaj proizvaja drone v obsegu, ki ustreza in celo presega rusko proizvodno kapaciteto. Odločnost ukrajinskega ljudstva je pokazala svetu, da njihove evropske izbire ni mogoče prelomiti.

Davis je opozoril, da von der Leyenova ne izraža niti besede o iskanju pogajalske poti za konec vojne, razen če bi to pomenilo rusko predajo. Nemški kancler Friedrich Merz pa je dodal:

»Ukrajina in njeno pogumno ljudstvo bosta zmagala kot močna in suverena država in kot bodoči člen evropske družine.«

Mearsheimer je na to odgovoril z vprašanjem, ki bi ga morali postaviti vsi evropski voditelji: kakšen vtis to pušča v Moskvi?

»Vse, kar je rekla Ursula, krepi točko, ki sem jo povedal. In kar hočete narediti, je, da se postavite v Putinove čevlje in razmislite, kako on gleda na te komentarje. In ni treba dodati, da verjame – in to zelo pravilno –, da je Evropa v bistvu napovedala vojno Rusiji.«

Kitajska: največja grožnja, ki je nihče ne vidi

V zadnji tretjini pogovora sta Davis in Mearsheimer prešla na temo, ki jo Mearsheimer obravnava kot še pomembnejšo od obeh vojn – razmerje med ZDA in Kitajsko. Mearsheimer je pojasnil, zakaj se ZDA usmerjajo proti Kitajski:

»ZDA so najmočnejša država na planetu, Kitajska je tesni drugi. Kitajska je zainteresirana za dominacijo v vzhodni Aziji, tako kot mi dominiramo v zahodni hemisferi. Kitajska je zainteresirana za vzetje Tajvana nazaj. Zainteresirana je za nadzor nad skoraj celotnim Južnim kitajskim morjem ter Vzhodnim kitajskim morjem. Kitajska ima velik apetit. ZDA pa so zavezane k zadrževanju Kitajske. ZDA nočejo, da Kitajska vzame Tajvan. Zavračajo kitajske zahteve po Južnem kitajskem morju. Torej imate vgrajeno varnostno tekmovanje med ZDA in Kitajsko v vzhodni Aziji, med dvema najmočnejšima državama na planetu.«

Mearsheimer pojasnjuje strateški pomen Tajvana, zlasti za Japonsko:

»Pogovorite se s katerim koli japonskim politikom za nacionalno varnost za zaprtimi vrati in ga vprašajte, kako razmišlja o Tajvanu. Tajvan je ogromnega strateškega pomena za Japonsko, da ga ohranjamo na naši strani. In dejstvo je, da Kitajska uporablja svojo rastočo vojaško moč, da bi zastraševala Tajvan.«

Toda tudi Kitajska ne more dopustiti, da Tajvan ostane pod ameriškim vplivom – ne samo iz strateških razlogov, ampak tudi iz nacionalističnih:

»Praktično vsak Kitajec, ki sem ga srečal v svojem življenju, verjame, da je Tajvan sveto ozemlje in da ga je treba vrniti in reintegrirati v Ljudsko republiko Kitajsko. To je kitajski pogled. In mi v bistvu pravimo: ne morete vrniti Tajvana in bomo pomagali Tajvanu, da se brani. To seveda – in iz razumljivih razlogov – spravlja v bes Kitajce.«

Mearsheimer opozarja, da ZDA in Japonska ter Avstralija nameravajo obdržati Tajvan na svoji strani, kar pomeni, da se bo konflikt z Kitajsko samo še stopnjeval. Kitajska je medtem, ko je Zahod zaposlen z Iranom in Ukrajino, še povečevala svoj vpliv v vzhodni Aziji. Mearsheimer je sklenil s predvidanjem:

»Bil bi pripravljen stavit veliko denarja, Danny, da če bi lahko sedela tukaj dve leti od zdaj in govorila o temah dneva, da bo to vzhodna Azija, ki bo nad Ukrajino in Iranom po pomembnosti. Torej ne bi smeli podcenjevati nevarnosti, ki obstajajo v vzhodni Aziji.«

Zavajanje, ki bi nas lahko stalo življenja

Mearsheimer je na koncu pogovora rekel tisto, kar je morda najbolj boleče del celotnega razpravljanja.

Vprašanje ni, ali se vojna v Ukrajini lahko spremeni v jedrsko katastrofo – vprašanje je, ali kdo na Zahodu sploh posluša.

Najbolj pretresljivo v celotnem pogovoru ni nobena posamezna napoved, temveč Mearsheimerjevo opažanje o tem, kam se steka pozornost Zahoda – in kam ne.

Tam, kjer bi se moralo razpravljati o nevarnosti jedrske eskalacije, vlada tišina.

Tam, kjer bi morali analizirati ruske rdeče črte in kitajske apetite, pa se prostor polni z zavajanji o ukrajinskem preobratu, ki ga ni.

Mearsheimer je povedal:

»Kaj je neverjetno glede tega, kar se dogaja z ameriškimi mediji? Vprašanje, o katerem ti in jaz govoriva in ki nas straši do smrti, v glavnih medijih praktično ne dobi nobene pozornosti. Kaj pa dobi vso pozornost? Argument, da so Ukrajinci obrnili plimo, da Rusi izgubljajo. Da je vse, kar moramo narediti, je povečati pritisk nanje, jih bomo privedli do pogajalske mize. To slišite brez konca v glavnih tokovnih medijih.«

New York Times in Wall Street Journal so polni člankov o tem, kako se je plima obrnila in kako imamo to magično orožje, vsi trobijo o močnih in destruktivnih učinkih teh dronskih napadov na mati Rusijo in poudarjajo, da je to dobro, da to dela v prid Ukrajine in Zahoda.«

In to je jedro problema. Ne da bi bili evropski voditelji in ameriški establišment nevedni – ne, nekateri od njih dobro vedo, kaj počnejo.

Problem je, da so se odločili, da je vredno tvegati.

Verjamejo, da lahko droni in tehnologija zamenjajo konvencionalno vojsko, da lahko požigajo Rusijo brez tveganja lastnih življenj. Verjamejo, da jedrsko orožje, ki ga ima Rusija, ne bo nikoli uporabljeno.

Karaganov, Peskov, Putin – vsi signalizirajo, da so te predpostavke napačne. A Zahod ne posluša.

Mearsheimerjevo zadnje opozorilo se nanaša na celoten svetovni red.

Večpolarni svet, v katerem živimo, je po njegovem mnenju bistveno nevarnejši od bipolarnega sveta hladne vojne in še bolj nevaren od unipolarnega momenta po letu 1991.

V treh regijah – Bližnji vzhod, Evropa, vzhodna Azija – se hkrati odvijajo konflikti, ki bi vsak zase lahko eskalirali v jedrsko vojno.

Največja nevarnost, opozarja Mearsheimer, pa ni v tem, da nasprotnik nima rdečih črt – nevarnost je v tem, da smo se prepričali, da jih nima.

In ko bomo ugotovili, da smo se motili, utegne biti veliko prepozno.

A pozornost javnosti je usmerjena v zavajanja o tem, kako se Ukrajini nasmiha sreča na bojišču.

Kar pa - na našo srečo, za zdaj -  ni res.