REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Kiril Budanov je (ne)prijatelj Zelenskega: Ali se v Kijevu pripravlja »dvorni udar«?

Kiril Budanov je (ne)prijatelj Zelenskega: Ali se v Kijevu pripravlja »dvorni udar«?S tem, ko je Budanova postavil v središče oblasti, mu je Zelenski dal tako prepoznavnost kot institucionalno moč – šef predsedniške administracije ni več figura v ozadju, temveč ključni politični akter, ki je sposoben oblikovati narative in potencialno zavezništva. Vir: Posnetek zaslona, X

Vzpon in krepitev položaja Kirila Budanova, novega človeka na samem vrhu ukrajinske vlade, bi lahko privedla do popolnega padca režima Vladimirja Zelenskega, meni novinar in politični analitik Vitalij Rjumšin.

V svoji analizi za rusko Gazeto se je Rjumšin podrobno ozrl na spremembe, ki jih je prinesel »Mindičgate«, korupcijski škandal, v katerega je bil vpleten velik del ukrajinske vladajoče elite, ki je postal najresnejši politični preizkus predsedovanja Vladimirja Zelenskega in je na neki točki grozil z njegovim nenadoma klavrnim koncem.

Da bi stabiliziral svoj položaj, je bil vodja kijevskega režima prisiljen popustiti.

Nekdanja desna roka Zelenskega, Jermak. Vir: Posnetek zaslona, X

Njegovega dolgoletnega zaveznika Andrija Jermaka so odstavili in nadomestili z Budanovom, šef Glavnega direktorata obveščevalne službe Ukrajine (GUR), ki ga mnogi vidijo kot zmernega kritika predsednika.

Vlada je bila prav tako preoblikovana z novimi ljudmi, ki so razširili koalicijo. Protikorupcijske institucije, kot sta NABU in SAPO, so posledično zmanjšale pritisk na predsednika.

Neposredna kriza se je splahnela, vendar se je struktura vlade v Ukrajini bistveno spremenila. Najjasnejši znak te preobrazbe je vzpon Budanova, kaže analiza.

Sprva je novi šef predsedniške administracije ostal v senci. Sčasoma pa je postal bolj samozavesten in viden. Aprila je Budanov v svojih javnih nastopih uporabljal previdno retoriko, pogosto v tonu, ki se je razlikoval od Zelenskega.

Medtem ko je predsednik državo pripravljal na dolgotrajno vojno, je Budanov govoril o tekočih pogajanjih in namignil, da mir morda ni tako daleč, kot si mnogi mislijo.

Ko je Zelenski izpostavil ukrajinske tehnološke dosežke, jih je Budanov zmanjševal.

Prav tako je odkrito priznal vse večje težave pri mobilizaciji, kar je redko priznanje visokega uradnika v vojnih razmerah.

Hkrati Budanov skrbno gradi svojo javno podobo. V zahodnih medijih je predstavljen kot vojni junak in pragmatičen »golob miru« – človek, ki razume potrebo po končanju konflikta.

Za domače občinstvo njegova ekipa promovira zgodbe o osebnem pogumu in ga prikazuje kot poveljnika, ki sodeluje v operacijah in se za las izogne ​​nevarnosti.

Rezultat je skrbno uravnotežena politična osebnost, ki je vse bolj podobna bodočemu predsedniku.

Nekoč: Zelenski in Zalužni. Vir: Posnetek zaslona, X

Ambicije Budanova v Kijevu niso skrivnost. Njegova priljubljenost naj bi se ujemala z Valerijem Zalužnim, ki je nekoč veljal za najresnejšega potencialnega tekmeca Zelenskega.

Za razliko od Zalužnega ostaja Budanov globoko zakoreninjen v sistemu.

Pravijo, da si je zgradil povezave v tujini, vključno s krogi blizu Donalda Trumpa, medtem ko doma uživa podporo vplivnih članov vladajoče stranke Služabnik ljudstva.

Za Zelenskega se je vključitev Budanova v ožji krog vlade lahko zdela logična poteza. Medtem ko je bil Zalužni odstavljen in nato poslan v tujino, je bil Budanov integriran po starem načelu – prijatelje drži blizu, sovražnike pa še bližje. Teoretično to Zelenskemu omogoča, da nadzoruje morebitno nezadovoljstvo elite.

V praksi pa je to ustvarilo novo tveganje.

S tem, ko je Budanova postavil v središče moči, mu je Zelenski dal tako prepoznavnost kot institucionalno moč. Vodja predsedniške administracije ni več figura v ozadju, temveč ključni politični akter, ki je sposoben oblikovati narative in potencialno zavezništva.

Razkol bi lahko nastal glede vprašanja pogajanj z Rusijo. Ker se vojna vleče in so razmere na fronti vse težje, se zdi, da vse večji del ukrajinske elite podpira neko obliko kompromisa. To stališče vse bolj prihaja v nasprotje z javnim stališčem Zelenskega.

Zgodovina ponuja številne primere, kako se takšne napetosti razvijajo, piše Rjumšin.

Ko vodstvo vztraja na poti, ki jo pomemben del elite smatra za nevzdržno, se pritisk stopnjuje. Na začetku se to lahko kaže kot pozivi k spremembi smeri, v hujših primerih pa vodi do zahtev po odstopu voditelja in celo do bolj drastičnih izidov – kar pogosto imenujemo »dvorni udar«.

Do nedavnega se je tak scenarij v Ukrajini zdel malo verjeten.

Ni bilo očitne osebnosti, ki bi lahko združila različne frakcije in ponudila verodostojno alternativo. Zalužni se je kljub svoji priljubljenosti umaknil s političnega prizorišča.

Vendar pa bi to vlogo lahko prevzel Budanov, se poudarja v analizi. Je ambiciozen in ni povsem pod nadzorom ter se postavlja kot most med različnimi tabori, zlasti tistimi, ki verjamejo, da je potreben pogajalski konec vojne. V tem smislu bi lahko postal žarišče nezadovoljstva znotraj elite.

Vprašanje ni več, ali se bodo notranje napetosti stopnjevale, temveč kako daleč lahko segajo in kako hitro.

Za Rusijo je izid morda manj pomemben kot sam proces. Ne glede na to, ali bo predsedoval Zelenski, Budanov ali kdo drug, ostaja politični razred v Kijevu večinoma sovražen do Moskve. S pragmatičnega vidika je ključno vprašanje politike, medtem ko so osebnosti drugotnega pomena.

Če bo prihodnje vodstvo, bodisi iz prepričanja bodisi iz nuje, pokazalo večjo pripravljenost za končanje vojne pod pogoji, ki so sprejemljivi za Rusijo, bo to na koncu odločilni dejavnik, sklene Vitalij Rjumšin.

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek