REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Dan upora v skladu s tradicijo: Uradne poslanice iz vrhov države, mazaško omalovaževanje v strankarskih medijih SDS

Dan upora v skladu s tradicijo: Uradne poslanice iz vrhov države, mazaško omalovaževanje v strankarskih medijih SDSVir: Posnetek zaslona, X

Praznovanje dneva upora proti okupatorju in ustanovitve Osvobodilne fronte (OF), ki ga obeležujemo danes, se je začelo v skladu s tradicijo - z uradnimi poslanicami, ki ta dan slavijo in mazaškimi prispevki v medijih blizu SDS, ki ta dan omalovažujejo.

Predstavniki Komunistične partije Slovenije, krščanskih socialistov, Sokolov in kulturnih delavcev so 26. aprila 1941 na srečanju v vili v Rožni dolini v Ljubljani namreč zasnovali organizacijo takojšnjega odpora.

Glede sestanka obstajajo različne interpretacije, saj zapisnika ni.

Zagovorniki kolaboracije zmeraj pozabijo na zelo pomembno dejstvo –, da je bil pakt Ribbentrop-Molotov povsem samoobrambna poteza Sovjetske zveze (SZ), ki je pred tem dolga leta poskušala doseči sporazum o zavezništvu z zahodnimi državami, ki pa tega niso želele, v upanju, da se bosta SZ in Nemčija sami zapletli v vojno, iz česar bi profitirali Velika Britanija in Francija.

Vendar pa naj bi bila novoustanovljena organizacija sprva kot protiimperialistična fronta uperjena proti takratnim imperialistom, saj so vojno videli predvsem kot spopad imperialističnih sil, tedaj pa je tudi še veljal sporazum Ribbentrop - Molotov iz avgusta 1939 o nenapadanju med nacistično Nemčijo in komunistično Sovjetsko zvezo.

Po nemškem napadu na Sovjetsko zvezo 22. junija 1941 pa se je uveljavilo poimenovanje Osvobodilna fronta slovenskega naroda (OF), ki je kot organizacija tudi pozvala Slovence k oboroženemu odporu proti okupatorju.

Kot dan ustanovitve OF se je uveljavil 27. april, saj je vsaj 20 let po vojni veljalo, da je bil sestanek v Vidmarjevi vili 27. aprila.

Vidmarjeva vila
Vidmarjeva vila. Vir: Posnetek zaslona, X

Do leta 1991 se je 27. april imenoval dan OF, z osamosvojitvijo Slovenije pa so ga preimenovali v dan upora proti okupatorju.

Predsednik Državnega zbora Zoran Stevanović je današnji praznik označil kot dan, »ko se spomnimo, da nam svoboda nikoli ni bila podarjena, predvsem pa, da svoboda nikoli ni samoumevna«.

»Konec aprila 1941, ko je bila Slovenija razkosana in ko je okupator hotel izbrisati naš jezik in našo kulturo ter streti našo voljo, so se ljudje odločili, da se ne bodo uklonili. O pogumu niso le govorili, ampak so ga tudi izkazali. Osvobodilna fronta zato ni bila samo organizacija, temveč tudi odločitev – odločitev ljudi, da se uprejo takrat, ko jim je bilo najtežje. In prav v tem je še danes njena največja moč,« je opozoril predsednik DZ Zoran Stevanović.

Podobno sporočilo je poslal predsednik vlade Robert Golob.

26. aprila je Adolf Hitler obiskal Maribor, kjer se je zahvalil folksdojčerom (Volksdeutsche) za vse, kar so storili. Ukazal je tudi ponemčenje Spodnje Štajerske. In istega dne se je se je v Vidmarjevi vili v Ljubljani sestalo osem mož in sklenilo, da bo nujen oborožen upor.

»Ob dnevu upora proti okupatorju se spominjamo poguma, odločnosti in načelnosti naših prednikov, ki so se v najtežjih razmerah, v želji po svobodi in ohranitvi našega jezika, kulture in narodne identitete, povezali in pričeli snovati upor proti uničujočim okupatorskim silam.«

Predsednica republike Nataša Pirc Musar je položila venec k spomeniku OF v Rožni dolini v Ljubljani.

Kot je dejala, zgodovina uči, da egoizem vodi v zapiranje, nezaupanje in razgradnjo skupnega dobrega.

Po njenih besedah danes bolj kot kadar koli potrebujemo politično treznost, zmernost in pogum za dialog.

Povsem drugače in v skladu s svojo tradicijo pa so praznik pospremili v SDS-ovi Demokraciji.

Vir: Posnetek zaslona, X

»Praznik 27. aprila torej temelji na mitologiji in režimskem zgodovinskem ponaredku titoizma. Ta namreč pravi, da je bila 27. aprila 1941 v Vidmarjevi vili v Ljubljani ustanovljena Osvobodilna fronta,« v uvodu zapiše Demokracija.

Nato citira zgodovinarja in kustosa Notranjskega muzeja Luko Mlekuža, ki je leta 2021 o tem prazniku zapisal, da so bili »slovenski komunisti, ki so bili glavni pobudniki sestanka, vezani na Sovjetsko zvezo, ki je bila v tistem času še vedno zavezana sporazumu o nenapadanju z nacistično Nemčijo« po »drugih pričevanjih pa je že od začetka šlo za osvobodilno in protifašistično gibanje tudi v poimenovanju« ter da »nejasnosti o nastanku organizacije potrjuje tudi zmešnjava o točnem datumu sestanka.«

»Ta opis je precej bolj realen od mitomanije, ki smo ji priče tudi po osamosvojitvi Slovenije. Namreč, titoistična mitologija je ponaredila že sam datum sestanka, morda tudi zaradi Hitlerjevega obiska v Mariboru.

Na sestanku je bila namreč sprejeta odločitev za upor okupatorju. Vse to pa v trenutku, ko so se meščanske stranke odločile za kolaboracijo.

V zvezi s tem pa je bilo v zadnjih letih razkrito tudi nekaj novih dejstev. Denimo, da je šlo tu za neformalen sestanek članov Društva prijateljev Sovjetske zveze, ki je predstavljalo formalno kritje za sicer ilegalno Komunistično partijo Slovenije... No, imena Osvobodilna fronta takrat ni bilo mogoče zaslediti, pač pa se je sčasoma uveljavila Protiimperialistična fronta, ki je bila usmerjena predvsem proti zahodnim zaveznikom in ne proti Tretjemu rajhu, saj je slednji leta 1939 postal partner Stalinove Sovjetske zveze. Tega so se držali tudi slovenski komunisti.

Šele po napadu Hitlerjeve Nemčije na Sovjetsko zvezo se je začelo govoriti o Osvobodilni fronti, ki je sledila Stalinovemu ukazu za ustanavljanje t. i. ljudskih front kot sredstvu za izvedbo svetovne revolucije…

Kolaboracija med titoizmom in nacizmom se je nadaljevala tudi po prekinitvi pakta med Hitlerjem in Stalinom.«

Vse zapisano je tokrat ostalo na straneh strankarskega medija.

Toda pred samo petimi leti, v času tretje Janševe vlade je bilo drugače. Leta 2021 se je dan upora proti okupatorju v Sloveniji začel s podobnimi žalitvami, a na »državni« ravni.

Kmalu bi se to lahko ponovilo.

Vir: Posnetek zaslona, X

Takratni predsednik vlade (znova) ni bil sposoben niti čestitati dneva upora proti okupatorju državljanom, državno proslavo pa so organizatorji iz takrat Janševega UKOM-a pomazali z branjem pesmi dveh domobranskih pesnikov, ki sta, eden kot domobranski vojak, drugi pa kot kolaborant in ovaduh končala pod partizanskimi streli.

Ob tem niti eden od ministrov tedaj vladajoče SDS ob prazniku ni bil sposoben spregovoriti karkoli, kaj šele kaj pozitivnega o NOB in Osvobodilni fronti.

In ob tem je takratna Janševa vlada pogumno objavila celo tvit, v katerem trdi, da so bili »nacisti, fašisti in komunisti za Slovence isti.«

Isto sporočilo, o neprestanem sodelovanju komunistov in nacistov pa ponavlja Demokracija tudi danes.

Tudi zato neprestano »popravljanje zgodovine«, danes omejeno na nekatere strankarske medije in tiste, ki so blizu stranki SDS, jutri pa morda znova povzdignjeno na raven nove, desne vlade – ne bo imelo uspeha.

Pri tem pa vsi zagovorniki kolaboracije zmeraj pozabijo  na zelo pomembno dejstvo –, da je bil pakt Ribbentrop-Molotov povsem samoobrambna poteza Sovjetske zveze (SZ), ki je pred tem dolga leta poskušala doseči sporazum o zavezništvu z zahodnimi državami, ki pa tega niso želele, v upanju, da se bosta SZ in Hitlerjeva Nemčija sami zapletli v vojno, iz česar bi profitirali Velika Britanija in Francija.

Prav imperialistične politike »zahodnih« sil so namreč preprečevale sklepanje zavezništva s Sovjetsko zvezo, zato je bila ta kritika komunistov povsem upravičena.

Ne pozabimo, 11. aprila so Nemci in Italijani zasedli celotno ozemlje Slovenije. Italijani so vkorakali v Ljubljano, kjer jih je pozdravil predsednik Narodnega sveta Marko Natlačen.

Že 16. aprila so Nemci Prekmurje izročili Madžarski, na svojem ozemlju pa razpustili vsa slovenska društva.

18. aprila je Heinrich Himmler v Mariboru podpisal smernice za izgon Slovencev.

26. aprila je Adolf Hitler obiskal Maribor, kjer se je zahvalil folksdojčerom (Volksdeutsche) za vse, kar so storili. Ukazal je tudi ponemčenje Spodnje Štajerske.

In istega dne se je v Vidmarjevi vili v Ljubljani sestalo osem mož in sklenilo, da bo nujen oborožen upor.

Sklepi tega sestanka pa so bili tako daljnosežni, da to ni bil samo »eden od številnih sestankov«, kot ga dajejo v nič nasprotniki NOB.

Na sestanku je bila namreč sprejeta odločitev za upor okupatorju.

Vse to pa v trenutku, ko so se meščanske stranke odločile za kolaboracijo.

Osvobodilna fronta, pisano z veliko začetnico kot ime organizacije, se je sicer prvič pojavila 11. julija v Kidričevem članku.

Volkmerjev prehod - zažgani avtomobili, delo mladih komunistov
Volkmerjev prehod - zažgani avtomobili, delo mladih komunistov. Vir: Wikipedia, posnetek zaslona

Najverjetneje se je v začetku imenovala OF, komunisti pa so jo in le oni (!) za nazaj imenovali protiimperialistična fronta (z malo začetnico, kar ni ime organizacije), v skladu s svojimi pogledi.

Brez teh dogodkov Jugoslavija in Slovenija ne bi bili žrtvi agresije, pač pa državi zaveznici Tretjega rajha.

Da je šlo za »osvobodilno« in ne za »imperialistično« fronto pa potrjuje tudi dejstvo o tem, da so na tem sestanku razpravljali o oboroženem uporu.

Pet točk CK KPS, ki jih je predlagal Boris Kidrič so ugotavljale, da so uspehi okupatorjeve demagogije trenutni, na obzorju pa je množično vsenarodno gibanje, da bodo slovenski narod osvobodile njegove lastne sile, da bodo ljudje in krogi, ki so odgovorni za poraz in zasužnjenje, postali opora tujim zavojevalcem, da je Sovjetska zveza up in nada slovenskega narodnoosvobodilnega gibanja in da je z delom potrebno začeti takoj.

To pa pomeni, da v OF niso čakali na 22. junij in napad Nemčije na Sovjetsko zvezo. Že konec aprila je KPS sama izdala razglas, ki še bolj jasno poziva k oboroženemu odporu.

V njem je zapisano, da so Slovenci doživeli najhujšo nesrečo, ki lahko doleti narod, zato se morajo (tudi koroški in primorski) povezati v »narodno fronto proti imperialističnim okupatorjem in zatiralcem«.

V razglasu so zapisali, da se je potrebno boriti proti razkosanju in zasužnjenju Slovenije, za osvoboditev, neodvisnost in združitev slovenskega naroda ter »za slogo in enotnost jugoslovanskih in balkanskih narodov«, kar ostaja še danes – neuresničen cilj.

Zavzemali so se »za bratsko skupnost svobodnih in enakopravnih narodov, proti imperialistični vojni, za pravico slehernega naroda do samoodločbe.«

In 29. aprila, le tri dni po Hitlerjevem obisku v Mariboru, je skupina mladeničev med pol peto in peto uro zjutraj izvedla prvo uporniško akcijo proti okupatorju v Sloveniji. Jedro skupine so bili skojevci (SKOJ – Savez komunističke omladine Jugoslavije) Avgust Greif, Bojan Ilich in Ljubo Tarkuš.

V Volkmerjevem prehodu so zažgali dve vozili nacistične civilne uprave in napovedali boj.

Tito v Ljubljani. Vir: Wikipedia, posnetek zaslona

Brez teh dogodkov Jugoslavija in Slovenija ne bi bili žrtvi agresije, pač pa državi zaveznici Tretjega rajha. Slovenija bi bila kolaborantka, ki bi bila kaznovana tudi ozemeljsko, v resnici pa je v vojni dosegla osvoboditev Primorske in Istre.

Tega pa zagovorniki kolaborantov, ki izrekajo svoje žalitve ob prazniku -  ne želijo videti.

Tudi zato neprestano »popravljanje zgodovine«, danes omejeno na nekatere strankarske medije in tiste, ki so blizu stranki SDS, jutri pa morda znova povzdignjeno na raven nove, desne vlade – ne bo imelo uspeha.

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek

Imate zanimive informacije? Stopite v stik z našimi novinarji.

Več člankov od avtorja

Najbolj brano od avtorja

Najbolj brano Insajder.com

Ta stran uporablja piškotke. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporablja spletna stran, kliknite TUKAJ.

Sprejmi piškotke