REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Osupljiva zmaga Zorana Stevanovića: Izdaja volivcev ali serija briljantnih političnih potez, ki jih je sprožila - Svoboda?!

Osupljiva zmaga Zorana Stevanovića: Izdaja volivcev ali serija briljantnih političnih potez, ki jih je sprožila - Svoboda?!Novi predsednik Državnega zbora. Vir: X, posnetek zaslona

Nepričakovana izvolitev Zorana Stevanovića za predsednika Državnega zbora je osupnila mnoge.

Zagotovo je mogoče reči, da gre za izjemen uspeh.

Da se novincu v parlamentarni politiki, z najmanjšim številom glasov, obremenjenim še s priimkom na »-ić« posreči v Sloveniji postati »jeziček na tehtnici« in celo predsednik parlamenta v tako kratkem času dokazuje, da v ozadju ni samo sreča, še manj pa »korupcija«, pač pa briljantno odigrana serija potez, ki razkrivajo več političnega talenta, kot ga premorejo številne večje stranke.

V strankah na levi je takoj seveda prevladala le mešanica osuplosti, razočaranja, nato pa obtožb o »izdaji« volivcev, desnica pa je bila bolj ali manj tiho in se je ob presenečenju levih strank večinoma hahljala.

Da so se na isti strani našli tako poslanci SDS, stranke, ki je bila temelj oblasti, ki je v koronskih časih s solzivcem in vodo »zaplinjevala« Stevanovićeve protestnike je seveda samo še eden od ironičnih obratov, ki jih je politika polna.

Kritiki Stevanovića in Resnice so opozarjali predvsem na dejstvo, da je Stevanović sam overil in podpisal izjavo, da bo odstopil, če bi on in njegova stranka kadarkoli »politično sodelovala« z Janezom Janšo in SDS.

Toda izvolitev Stevanovića in njegov stisk roke Janši ob tej izvolitvi je jasno pokazala, da je nekakšno sodelovanje vsekakor – bilo.

Težava pri tej interpretaciji je, da vidi trsko v očesu drugega, ne pa bruna v lastnem.

V Resnici lahko zatrdijo – kot je to večkrat povedal Stevanović – da je njegova izjava pomenila le, da ne bodo »šli v vlado« Janeza Janše in da v to ne spada podpora pri izbiri organov oblasti.

Očitno je, da stranke, kljub nasprotnim obljubam volivcem enostavno potrebujejo druga drugo.

Konec koncev je zakonodajna veja oblasti ločena od vlade, (in od pravosodne veje) mar ne?

Po drugi strani pa je seveda jasno, da vlade brez petih glasov Resnice ne bo, prav tako pa je jasno, da tudi Stevanovića na mestu predsednika DZ – ne bi bilo.

Zadeva je torej precej zapletena.

Očitno je, da stranke, kljub nasprotnim obljubam volivcem enostavno potrebujejo druga drugo.

Sodelovanje je nujno in politični sistem jih v to dobesedno sili – ne glede na podpisane in notarsko overjene izjave.

Ko se notarske in druge izjave srečajo z interesi strank, vprašanjem moči in podobno, zato v politiki neredko prevladajo – interesi.

Začudenje nekaterih nad tem, da je politika pač umazana stvar je zato nekoliko naivno.

»Zakoni so kot klobase, bolje je ne videti, kako se delajo,« je nekoč dejal nemški kancler Otto von Bismarck.

Mark Twain je v podobnem duhu nekoč pripomnil, da je »politike in plenice potrebno pogosto menjavati – iz istega razloga.«

Sicer pa to vemo iz enako overjenih izjav poslancev stranke Demokratov Anžeta Logarja, ki so prav tako podpisovali marsikaj glede vrnitve mandatov in stroškov še v stranki SDS –, a se je to izkazalo za neuresničljivo v slovenski pravni ureditvi.

Ključno vprašanje za mnoge je kljub temu vprašanje, ali se je Stevanovič »zlagal«, ali pa gre le še za eno »reinterpretacijo« podpisane izjave Stevanovića?

Zagovornikov ene ali druge teze bo vsekakor veliko.

Dejstvo je, da se v politiki zarečenega kruha največ poje in da je politika »umetnost mogočega.«

Izjave in obljube zato neredko postanejo žrtev okoliščin in primer Stevanovića v tem primeru ni nič posebnega.

Tudi na javni RTV so ugotavljali podobno: Janša je rekel, da ne bo delal vlade, če z NSi ne osvoji 46 glasov. Logar je rekel, da ne gre v Janševo vlado, če tam ne bo vsaj ene leve stranke. Stevanović je rekel in še notarsko overovil, da nikoli ne bo šel z Janšo v vlado oziroma nikoli ne bo podpiral njegove vlade. In zdaj čakamo, kako bodo, če bodo, izvedli te politične salte, so sklepali novinarji.

Spomnimo se ob tem samo, kako je Robert Golob »reinterpretiral« svojo izjavo, da bo odstopil, če mu KPK dokaže kršitev integritete.

Njegova poznejša interpretacija iste izjave je bila, da si je tedaj, ko jo je izrekel, pod tem predstavljal nekaj povsem drugega, namreč odkrito podkupovanje, korupcijo, ne pa neke pogovore ali navodila svoji notranji ministrici.

Iz tega zornega kota je trditev Resnice, da zato, ker v vladi ne sodelujejo in ne bodo sodelovali celo bliže svojemu izvornemu pomenu, kot to velja za Golobovo reintepretirano izjavo.

Stevanović zato ponavlja, da to pomeni le, da ne bo šel ne v Golobovo in ne v Janševo vlado.

To pa je vsekakor združljivo s tem, da stranka v nekem trenutku – kot protiuslugo zaradi prepustitve mesta predsednika DZ – potrdi nekega predsednika vlade. Na primer Janeza Janšo…

Poglejmo na koncu še, kako smo sploh prišli do tega nenavadnega rezultata.

Kakorkoli obračamo, je za to bolj kriva slaba serija potez Roberta Goloba in stranke Svoboda, »relativne zmagovalke« volitev, kot pa »izdaja« Stevanovića, ki se sedaj potiska v ospredje.

Že takoj po volitvah je bilo jasno, da bo novo vlado sestavljal tisti, ki bo pridobil Logarjeve Demokrate in Resnico. In kaj je storila Svoboda?

Arogantno je ponujala sodelovanje stranki NSi (in Demokratom) takoj pa je izključila Resnico.

Tisti, ki imajo polna usta kritike Stevanovića, ki da je »izdal« svoje volivce bi se morali vprašati, ali tudi sodelovanje Svobode z NSi in Logarjevimi Demokrati ni zelo podobna »izdaja« načel Svobode (ki bi, če bi bila sprejeta, pomenila tudi dodatno izdajo Levice!), ob kateri pa so bili vsi osrednji mediji – tiho?

Golobova Svoboda je to neumno potezo naredila kljub temu, da je bil Zoran Stevanović v preteklosti pogosto ostrejši do Janše in SDS kot pa do Goloba in Svobode.

Naredila jo je kljub temu, da so jih v NSi javno pljuvali in napadali celo med nudenjem sodelovanja!

Še več, če je glede SDS Stevanović izrecno zapisal, da sodelovanja s to stranko (v vladi) ne bo, je pri Svobodi to možnost pustil celo odprto in šele v zadnji fazi (po ugotovitvah KPK itd.) začel trditi le, da ne želi podpreti vlade, ki bi jo vodil Golob.

In celo sedaj Stevanović sodelovanja s Svobodo ni izključil!

Golob bi moral zato svoje sile in ponudbe pravočasno usmeriti proti Demokratom in Resnici.

Imel je tudi možnost, da se sam (zaradi postopkov, ki jih ima na glavi) poteguje za kakšen drug položaj (ministra za zunanje zadeve?) in premiersko mesto prepusti, na primer – Boštjančiču.

S tem bi morda uspel pri Resnici in Logarjevih Demokratih.

Namesto tega so se v Svobodi lotili zadeve pri repu in ne pri glavi – začeli so pisati program, še preden so se dogovorili, kdo lahko gre s kom in kdo kaj dobi.

Logar je zato takoj »potegnil ročno.«

Poglejmo sedaj na vse skupaj še iz zornega kota Resnice. V politiki je maksimalizacija moči in ohranitev stranke temeljno pravilo.

Svoboda je Resnico porinila na obrobje, kjer bi jih čakalo veliko dela v opoziciji in malo medijske pozornosti. Dolgoročno – morda celo pogin.

Povezovanje Resnice z manjšimi sredinskimi strankami je bila pričakovana in racionalna samoobrambna poteza.

Ker je program Resnice »levo-desen« in je v njem veliko elementov (migracije, davki, suverenizem, podjetniki), ki jih približujejo desnici je bil ta korak še toliko lažji.

Napaka Svobode je bila, da so Stevanovićevo lastno izjavo, da ne bo šel z Janšo na levici vzeli »zdravo za gotovo«, kot garancijo, da na njega SDS ne more več računati. To izjavo so obrnili proti Stevanoviću – in ga vrgli iz svoje enačbe in razreza vlade, misleč, da je to varna in neškodljiva izbira. Napaka!

Namesto da bi Svoboda Stevanovića kot »protijanšista« objela in temeljito preučila, kje bi lahko s popravljanjem lastnih zgrešenih in s strani časa (vojna v Iranu in energetska kriza!) povoženih stališč, na primer s spremembo rusofobne politike približali svoja stališča tistim v Resnici – so se zaradi »ideološke čistosti« in vernosti »načelom in vrednotam Bruslja« odločili, da Resnico pošljejo v oslovski kot.

Reakcija je bila pričakovana.

Pragmatična Resnica je soočena z eksistencialno krizo in samopašno ignoranco levih strank »reinterpretirala« lastno protijanšistično izjavo in si poiskala več sodelovanja tam, kjer so to na levem delu spektra to najmanj pričakovali – v sredinskem trojčku.

S tem pa so se odprla tudi vrata za podporo sorodnega SDS-a.

Golob bi to seveda lahko preprečil, a le tako, da bi se sam umaknil iz tekme za mesto predsednika vlade in ponudil več Resnici in Demokratom.

Namesto tega jim je (NSi in Demokratom, Resnici pa nič!) javno ponudil tak razrez ministerstev, po katerem bi tudi v vladi z Levico ali SD imel vedno večino za odločitve, hkrati pa se ni bil pripravljen osebno odreči položaju predsednika vlade.

Golob je želel vladati udobno. Obenem je podcenjeval »outsiderja« Stevanovića.

Ponovil je napako, ki jo je ob soočenju z njim naredil Janša pred štirimi leti!

To je bila napaka, zaradi katere je Svoboda v tem trenutku največja osmoljenka volitev.

Zelo utemeljeno se je o Zoranu Stevanoviću izpovedal tudi nekdanji predsednik vlade in danes evropski poslanec Marjan Šarec.

»Zorana Stevanovića osebno komajda poznam, enkrat sva skupaj sedela na soočenju na Radiu Ognjišče, ko so bile evropske volitve. Pa pravzaprav danes ne gre toliko za Zorana Stevanovića, okoli katerega je bilo včeraj izrečeno mnogo besed. Kot prvo je treba povedati, da je naredil to, kar bi tudi 89 drugih v DZ, če bi imelo to možnost. Kot drugo, ga ne gre podcenjevati, saj zagotovo ni kakšen neumen brezzveznik. Kot tretje je pa znano, kakšno politiko zagovarja in s temi stališči se je strinjalo toliko in toliko volilcev, ki so ravno tako državljanke in državljani Republike Slovenije. Zato pravim, da danes ni na mestu govoriti o njem in ga napadati. Govoriti je treba o tistih, ki so ga izvolili...

Takoj po volitvah sem napovedal, da se po zaprtju volišč začne druga zgodba in ideje, ki se zdijo neverjetne, postanejo hudirjevo verjetne. Zato moram žal priznati, da nisem niti najmanj presenečen. Zoranu Stevanoviću pa iskreno čestitam in želim obilo uspeha pri odgovornem delu skupaj z ljudmi, ki jim je dvoličnost zapisana v genih. Priznam, da ga bolj spoštujem, kot njih.«

In Resnica?

Njen položaj sploh ni slab. Je po številu poslancev najmanj močna stranka, a preko usmerjanja dela Državnega zbora lahko usodno vpliva na uspeh vsake vlade. Ob interpelacijah lahko kadarkoli zruši vsako vlado.

Njeni predlogi bodo zato, četudi ne bi imela nobenega ministra, upoštevani v vsaki vladi. Odločiti se drugače, kot se je Stevanović, bi bilo s stališča Resnice in uresničevanja vsaj dela njenega programa - napaka.

Jasno je, da je večina 46 glasov potrebna le ob potrjevanju predsednika DZ in predsednika vlade, nato pa bo moč Resnice manjša, ker bodo stranke lahko zakone sprejemale tudi z navadno večino.

Vendar pa dejstvo, da bo Resnica lahko velikokrat v kriznih trenutkih odigrala vlogo »jezička« na tehtnici pomeni, da bo lahko odigrala pomembnejšo vlogo, kot če bi ostala le v »konstruktivni opoziciji.«

Vendar pa dejstvo, da bo Resnica lahko velikokrat v kriznih trenutkih odigrala vlogo »jezička« na tehtnici pomeni, da bo lahko odigrala pomembnejšo vlogo, kot če bi ostala le v »konstruktivni opoziciji.«

Kako bo to svojo novo moč Resnica izkoristila, pa bomo videli v prihodnje.

Stranka, ki smo jo zaradi bistveno drugačnih pogledov na geopolitično dogajanje tudi v Insajderju videli kot glasnika novih in boljših pogledov (ob nekaj strankah, ki žal niso prišle v parlament) bo zato zagotovo imela nekaj več besede v slovenski politiki, desna vlada, tudi če do nje pride, pa bo zato nujno bistveno manj »janšistična«, kot so bile prejšnje.

Za tiste, ki so si želeli druge Golobove vlade je to res slaba tolažba.

A tudi tu se velja spomniti starega pregovora - bolje vrabec (Resnica) v roki, kot golob na strehi…

Jasno je le nekaj: osupljiva zmaga Zorana Stevanovića ni posledica »izdaje«, ampak je predvsem rezultat serije briljantno odigranih političnih potez novega in talentiranega politika, ki so rezultat očitnih napak »relativne zmagovalke« volitev, stranke Svoboda Roberta Goloba.

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek

Imate zanimive informacije? Stopite v stik z našimi novinarji.

Več člankov od avtorja

Najbolj brano od avtorja

Najbolj brano Insajder.com

Ta stran uporablja piškotke. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporablja spletna stran, kliknite TUKAJ.

Sprejmi piškotke