REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Premirje je le »taktična pavza«: ZDA v regijo poslale že 50.000 vojakov, v ozadju priprave na kopensko ofenzivo

Premirje je le »taktična pavza«: ZDA v regijo poslale že 50.000 vojakov, v ozadju priprave na kopensko ofenzivoIran in ZDA: priprave na kopensko ofenzivo

Ves svet upa na dobre novice iz Bližnjega vzhoda. To je sicer razumljivo.

Mediji se zato oklepajo vsakega, še tako slabotnega dokaza, da je mir že za vogalom.

Vendar pa je resnica precej drugačna.

Medtem ko se Pakistan kaže v vlogi novega mirovnega posrednika med Iranom in ZDA obe strani krepita svoje sile.

Na tisoče marincev se hitro premešča iz San Diega naravnost v regijo. Malo verjetno je, da gre le za »pritisk«. Verjetneje je, da gre za priprave na kopensko ofenzivo.

ZDA z odstopom od že dogovorjenih točk sporazuma z Iranom dokazujejo svojo neverodostojnost in ponavljajo staro napako.

Po drugi strani nekateri analitiki ocenjujejo, da je tudi Iranska revolucionarna garda potrebovala premirje, morda zato, da bi iz Kitajske dobila nove module, s pomočjo katerih svoje rakete spreminjajo v visoko precizno, satelitsko vodeno orožje.

Iran je namreč popolnoma opustil zahodni sistem GPS in prešel na satelitsko vodenje s pomočjo bolj natančnih kitajskih satelitov Beidou.

V Iran so na poti tudi kitajske ladje s surovinami za izdelavo raketnih goriv...

Toda ZDA tudi zaostrujejo.

Reuters poroča, da so Združene države na Bližnjem vzhodu namestile že več kot 50.000 vojakov, njihovo število pa še naprej narašča.

Na tisoče marincev se hitro premešča iz San Diega naravnost v regijo.

Malo verjetno je, da gre le za »pritisk«. Verjetneje je, da gre za priprave na kopensko ofenzivo.

Obenem je v regiji že najmanj 500 avstralskih, kanadskih in poljskih specialcev.

»Ne bi me šokiralo, če bi Trump ta konec tedna poskušal izkrcati na tisoče ameriških vojakov na otoku Kharg pod krinko premirja in ko bi Iran poskušal sestreliti naše transportne ladje v obrambo lastnega ozemlja, bi Iran obtožil, da je agresor in krši sporazum o premirju,« je ocenil David Pyne, namestnik izvršnega direktorja Projektne skupine za nacionalno in domovinsko varnost, nekdanji štabni častnik v poveljstvu ameriške vojske, strateg za nacionalno varnost in strokovnjak za geopolitiko.

Profesor Robert Pape meni podobno.

»Ko se odločitev pojavi v javnosti, so osnovni pogoji, ki jo omogočajo – ali so nujni – že oblikovani. Pravi dejavniki niso besede. So gibi pod njimi. Odločitev že dobiva obliko

Pričakovani prihod dodatnih ameriških marincev v regijo med 7. in 10. aprilom ni le okrepitev. Je strukturni signal. Tovrstne namestitve spremenijo logiko vojne, še preden je sprejeta kakršna koli formalna odločitev.

To pa pomeni, da cene nafte ne bodo padale, pač pa le – rasle. V kolikor je sploh bo dovolj. Predvsem naftnih derivatov bi lahko pričelo že kmalu primanjkovati.

Razširijo operativne možnosti, a kar je še pomembneje, zožijo politično fleksibilnost. Ko so sile nameščene za zavarovanje kritične infrastrukture – zlasti okoli Hormuške ožine – se misija začne premikati od prisile k nadzoru.

To je prag. Kar se začne kot omejeno prizadevanje za ponovno vzpostavitev odvračanja, postane zahteva za ohranjanje stabilnosti. Kar je uokvirjeno kot začasno, postane vpeto. In ko se ta premik zgodi, se oblikovalci politik ne soočajo več z vprašanjem, ali naj se stopnjevanje stopnjevanja nadaljuje, temveč kako daleč mora iti stopnjevanje, da se doseže cilj.

Ko je objavljena odločitev o kopenski vojni, je velik del logike, ki stoji za njo, že sprožen.

V nekaj dneh se bodo te namestitve prenesle v vidna dejanja. Ko se bodo zgodile, bo večina opazovalcev videla eskalacijo. Zgrešili bodo, katero fazo vojne predstavlja. In zakaj so namestitve že pomembne?

Namestitve ne oblikujejo le možnosti ZDA. Že preoblikujejo regijo.

Osrednje vprašanje je nadzor nad pretokom energije skozi Hormuško ožino, skozi katero se premika približno petina svetovne oskrbe z nafto in od katere so zalivska gospodarstva odvisna za znaten delež državnih prihodkov.

Iranska sposobnost, da moti ali pogojeva dostop do tega toka, ni le vojaški vzvod – je politični. Z naraščanjem iranskega vzvoda se regionalne države začenjajo prilagajati. Pojavljajo se trije različni vzorci.

Prvič, Irak se poskuša distancirati od ameriških vojaških operacij, hkrati pa tiho zagotavlja lastne gospodarske rešilne tokove. To pomeni varovanje pred tveganji – ohranjanje formalnih vezi z Washingtonom, hkrati pa raziskovanje ureditev, ki zmanjšujejo ranljivost za motnje v ožini. Drugič, države, kot sta Katar in Oman, se pozicionirajo kot nevtralni posredniki. Njihov cilj ni usklajenost, temveč izolacija – ohranjanje fleksibilnosti z izogibanjem popolni zavezanosti kateri koli strani, hkrati pa ohranjanje odprtih kanalov.

Tretjič, Savdska Arabija in Združeni arabski emirati se soočajo z najbolj perečo dilemo. Najbolj so izpostavljeni dolgoročni nestabilnosti v energetskih tokovih in najbolj ogroženi zaradi političnih posledic iranske prevlade nad ožino. Zanje tveganje ni le ekonomsko. Je notranje: trajna ranljivost bi se lahko prelevila v domači pritisk in vprašanja o varnosti režima.

To je ključni premik, ki se zdaj dogaja v korist Irana. Vojna ni več zgolj spopad med ZDA in Iranom. Postaja sistemski stresni test, ki v realnem času fragmentira regionalno usklajenost.«

In kaj to pomeni za Slovenijo in Evropo?

To pa pomeni, da cene nafte ne bodo padale, pač pa le – rasle.

V kolikor je sploh bo dovolj.

Predvsem naftnih derivatov bi lahko pričelo že kmalu primanjkovati.

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek

Imate zanimive informacije? Stopite v stik z našimi novinarji.

Več člankov od avtorja

Najbolj brano od avtorja

Najbolj brano Insajder.com

Ta stran uporablja piškotke. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporablja spletna stran, kliknite TUKAJ.

Sprejmi piškotke