REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Romi v dvolični, represivni mačehi Sloveniji: avtohtoni, a nepriznani, diskriminirani in brez ustrezne zaščite

Romi v dvolični, represivni mačehi Sloveniji: avtohtoni, a nepriznani, diskriminirani in brez ustrezne zaščiteS preteklih protestov v Ljubljani. Vir: Posnetek zaslona, X

V zadnjem času so se razburkane javne razprave o položaju Romov osredotočile na samo eno vprašanje – varnosti.

Predlaga se več policijskega nadzora, aktivacija vojske in predvsem – več represije.

Rešitve v Šutarjevem zakonu so zavite v tančico skrivnosti in po tem, kar je pricurljalo v javnost – že danes ustavno sporne.

Rešitve v Šutarjevem zakonu so zavite v tančico skrivnosti in po tem, kar je pricurljalo v javnost – že danes ustavno sporne.

V resnici pa spore generira tudi dejstvo, da so Romi manjšina, ki ni enakopravna z drugima dvema manjšinama, posledično pa je zanjo namenjenih tudi bistveno manj sredstev za zaščito manjšine in njen razvoj.

Slovenija ima namreč dve manjšini z »ustavno« zaščito in Rome kot posebno zaščitene v zakonu, v 65. členu ustave.

Obe manjšini, ki imata ustavno zaščito naj bi jo dobili zato, ker so -  »avtohtoni.« Toda tudi Romi so - avtohtoni.

Pa niso zaščiteni enako.

Obenem Slovenija podobno kot mnoge druge države izjavlja »rezervo« ko gre za Konvencijo o zaščiti manjšin.

Po domače povedano – Slovenija je podpisala omenjeno konvencijo »s figo v žepu.«

Evropske standarde zaščite za manjšine je sicer na prvi pogled priznala, v naslednjem koraku pa jih je razveljavila s svojo »rezervo.«

Vir: Posnetek zaslona, X

Zaradi zadevne rezerve so ostali brez zaščite tudi pripadniki narodov iz področja nekdanje Jugoslavije – Srbi, Hrvati, Bošnjaki, Črnogorci, Makedonci in Albanci.

Ali ni v tem tudi del problema? Ali ne bi bilo prav, če bi se bolje in z manj razlikovanja poskrbelo za vse manjšine?

In kako to vprašanje rešuje Šutarjev zakon? Nikakor. S tem se sploh ne ukvarja.

Poglejmo ta problem podrobneje.

Ustava torej ne zagotavlja neposrednih pravic, temveč jih prepušča zakonodajalcu, kar pomeni, da je raven zaščite odvisna od politične volje. In kakšna je ta volja, vidimo danes. Zanjo je vsak problem žebelj in edino sredstvo za reševanje problema – kladivo.

64. člen ustave zagotavlja poseben položaj italijanski in madžarski narodni skupnosti, ki imata:

- kolektivne pravice (uporaba jezika, šolstvo, mediji),

- zagotovljeno zastopanost v državnem zboru in občinskih svetih,

- sofinanciranje svojih organizacij.

Nato pa imamo še 65. člen ustave, ki govori o romski skupnosti, vendar zelo drugače: »Položaj in posebne pravice romske skupnosti, ki živi v Sloveniji, ureja zakon.«

Ustava torej ne zagotavlja neposrednih pravic, temveč jih prepušča zakonodajalcu, kar pomeni, da je raven zaščite odvisna od politične volje.

In kakšna je ta volja, vidimo danes. Zanjo je vsak problem žebelj in edino sredstvo za reševanje problema – kladivo.

Diskriminacija nekaterih manjšin pa je tisti pravi problem, ki se mu tudi Golobova vlada izogiba.

Racionalen sklep je zato: Šutarjev zakon, ki (za zdaj) stavi le na represijo, je napačen ukrep. Vir: X, posnetek zaslona

Ta razlika med manjšinami je namerno zgodovinska: ob sprejemu ustave (1991) so bili Madžari in Italijani razumljeni kot »avtohtoni z zgodovinsko ozemeljsko povezanostjo«, Romi pa kot »posebna skupnost brez lastnega teritorija« kot je navajala takratna terminologija iz socialističnih časov.

Vendar je avtohtonost danes v EU presežen termin. Hkrati je to pravni in logični paradoks.

Romi so na slovenskem ozemlju prisotni najmanj od 15. stoletja, torej nesporno avtohtoni.

Evropska komisija za demokracijo skozi pravo (Beneška komisija) je večkrat zapisala, da odsotnost »ozemeljskega kriterija« ne sme biti razlog za nižjo raven varstva.

V praksi EU in Sveta Evrope številne države priznavajo Rome kot avtohtono manjšino (npr. Finska, Madžarska, Hrvaška, Švedska). Ne pa Slovenija. Slovenija je do Romov mačeha, ne pa domovina in mati.

V praksi EU in Sveta Evrope številne države priznavajo Rome kot avtohtono manjšino (npr. Finska, Madžarska, Hrvaška, Švedska).

Ne pa Slovenija.

Slovenija je do Romov mačeha, ne pa domovina in mati.

Slovenija torej uporablja formalni, ne vsebinski argument, da bi razlikovala med »ustavno zaščitenimi manjšinami« in »zakonsko zaščiteno skupnostjo« — in s tem utrjuje občutek neenakosti v statusu.

Tako kot Rome pa diskriminira tudi ostale narode nekdanje Jugoslavije. Toda le Romi živijo v trdneje povezanih skupnostih, zato so prav tam, kjer živijo in se nahajajo v ekonomsko težjem stanju kot okoliško prebivalstvo – konflikti med njimi in okolico bolj zaznavni.

Poglejmo še eno dvoličnost Slovenije: Slovenija je podpisala Okvirno konvencijo Sveta Evrope o varstvu narodnih manjšin, vendar je ob ratifikaciji podala že omenjeno rezervacijo.

»Slovenija razume izraz ‘nacionalna manjšina’ kot se nanaša le na avtohtone italijanske in madžarske narodne skupnosti,« piše v tej rezervaciji.

Državni zbor - dve zagotovljeni mesti za Italijane in Madžare, nobenega pa za vse ostale manjšine... Vir: Posnetek zaslona, X

Posledica je, da Slovenija uradno izključuje Rome iz polnega varstva po konvenciji,

Nadzorna telesa Sveta Evrope v svojih poročilih to vsakič kritizirajo (npr. Poročilo FCNM 2022–2023: »Slovenia should reconsider its restrictive interpretation«). Slovenija zato ostaja v manjšini držav EU, ki Romov ne priznavajo kot manjšine v okviru konvencije (poleg npr. Grčije in Francije).

Sedaj pa bo po Romih udarila še s Šutarjevim zakonom. Sledile bodo seveda nove kritike na ravni EU. Pravno gledano to, kako Slovenija obravnava Rome ni prepovedano, vendar pomeni, da država prostovoljno oži zaščito – kar jo postavlja v slabši položaj pri ocenjevanju skladnosti z evropskimi standardi.

Posledice v praksi so hude, kajti ta razlika ni samo simbolna.

Posledica je, da Slovenija uradno izključuje Rome iz polnega varstva po konvenciji. Nadzorna telesa Sveta Evrope v svojih poročilih to vsakič kritizirajo

Madžari in Italijani imajo svoja poslanca v Državnem zboru, Romi (in narodi nekdanje SFRJ) pa ne.

Pravica do uporabe njihovega jezika je ustavno in zakonsko še bolj omejena kot v primeru italijanske in madžarske manjšine.

Obe »priznani« manjšini imata stalno proračunsko financiranje, Romi pa projektno in nestabilno.

Ta institucionalna neenakost utrjuje neenakost v rezultatih, saj politična moč (zastopanost, vpliv na zakonodajo) pogojuje kakovost in stabilnost integracijskih politik.

Kadar država formalno priznava »posebnost«, a ne zagotovi enake politične teže, skupnost to doživlja kot paternalizem.

Medtem večina prebivalstva vidi, da imajo »Romi posebne pravice«, ne pa rezultatov — kar povečuje socialno zavist in sovraštvo, vmes pa politika kapitalizira frustracijo obeh strani.

Seveda ni prav, da se Romov ne preganja za prekrške, tako kot to velja za ostale državljane. Prav je, da se ta del izvajanja zakonodaje zaostri – a ne s pomočjo kršitev ustave.

Tako se ustvari »simbiotična spirala«: več frustracije sproža več izgredov, to sproža več represije in manj zaupanja, manj sodelovanja pa znova sproža več frustracije in nasilje.

Seveda ni prav, da se Romov ne preganja za prekrške, tako kot to velja za ostale državljane.

Prav je, da se ta del izvajanja zakonodaje zaostri – a ne s pomočjo kršitev ustave.

Vendar prav tako ni tudi prav, da večina različne manjšine deli na »bolj« in »manj« zaščitene in jim ne pomaga dovolj, da bi se izvlekli iz spirale neizobraženosti, nezaposlenosti in siromaštva.

Racionalen sklep je zato: Šutarjev zakon, ki (za zdaj) stavi le na represijo, je napačen ukrep.

Če želimo trajno zmanjšati napetosti, bi morala Slovenija odpraviti diskriminacijo v statusu, priznati Rome kot avtohtono manjšino (z ustavno spremembo ali razlago ustavnega sodišča), umakniti rezervacijo pri Okvirni konvenciji, zagotoviti rezervirano poslansko mesto (po vzoru 64. člena).

To je simbolno, a ključno: romsko zastopstvo v parlamentu bi delovalo kot most – kot točka odgovornosti in legitimnosti, ki bi zmanjšala občutek, da se družba pogovarja »o njih brez njih«.

Ohraniti bi morala tudi pragmatičen pristop k integraciji (zaposlovanje, šolstvo, zdravje, infrastruktura) in investirati v načrt integracije, po katerem bi po vzorih iz npr. Španije v treh letih za zaposlitev okoli 3000 Romov (kot smo ga že predstavili po medelu, narejenem s pomočjo umetne inteligence) in ureditev infrastrukture porabili okoli 22,7 milijona evrov.

To ni veliko. To je polovica sredstev, ki jih je ta vlada samo ob zadnjem obisku genseka NATA Marka Rutteja namenila za sestrelitev šestih ruskih dronov ali raket nad Ukrajino!

Teh šest raket več ali manj vojne v Ukrajini ne bo spremenilo.

Bi pa samo polovica teh sredstev temeljito spremenila Slovenijo in položaj Romov!

Pravni status sam po sebi namreč še ne rešuje socialnih problemov, ampak odpre pot, da se jih rešuje enakovredno.

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek

Imate zanimive informacije? Stopite v stik z našimi novinarji.

Več člankov od avtorja

Najbolj brano od avtorja

Najbolj brano Insajder.com

Ta stran uporablja piškotke. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporablja spletna stran, kliknite TUKAJ.

Sprejmi piškotke