Štafeta ponarejanja: Objava osnutka »lažno-resnične sodbe« v »zadevi Trenta« kaže na Janševo režijo

Več spletnih portalov je v zadnjih dnevih objavilo anonimno pismo o razmerah na celjskem sodišču, iz katerega naj bi izhajalo, da naj bi bila sodba obtoženim v zadevi Trenta že spisana.

V zadevi Trenta sicer specializirano državno tožilstvo nekdanjemu direktorju Imosa Branku Kastelicu očita kaznivo dejanje zlorabe položaja na škodo podjetja, nekdanjemu direktorju Eurogradenj Klemnu Gantarju in predsedniku SDS Janezu Janši pa pomoč pri omenjenem dejanju. Janša je namreč pri Imosu leta 2005 kupil stanovanje v Ljubljani, ki ga je financiral tako, da je zanj ponudil dotedanje enosobno stanovanje, znesek drugega obroka pa naj bi mu družba podarila prek navideznega posla z več kot 15 tisoč kvadratnih metrov velikim zemljiščem in propadajočo kmetijo v Trenti, ki naj bi ga po mnenju tožilstva precej preplačala.

Na celjskem sodišču so za STA pojasnili, da s sodišča niso ušli nobeni dokumenti, pri domnevnem osnutku obsodilne sodbe pa gre po njihovi »oceni za čisto ponarejanje.«

Kaj je torej v ozadju?

Preprosto vprašanje, »kdo ima od tega korist« nam v povezavi s poznavanjem preteklih pregonov Janeza Janše lahko pojasni, kaj se v resnici dogaja.

Janša trdi, da gre na sojenju v zadevi Trenta za sodno farso.

Objava sodbe že vnaprej, pred usodnim petkom, ko bo (jutri) objavljena mu gre torej v korist, kajti posredno dokazuje, da v njegovem primeru sojenje ni bilo pravično, na podlagi dokazov, pač pa je bila sodba spisana »vnaprej.«

V tem je morda nekaj resnice tudi zato, ker na slovenskih sodiščih ni redek pojav, ko višji sodniki usmerjajo delo prvostopenjskih tudi s pomočjo telefonskih instrukcij in neposredno in da se včasih nekateri sodniki le podpišejo pod sodbe drugih.

Opozarjanje na vse to pa lahko služi Janezu Janši pri aktiviranju njegovih podpornikov in volivcev in ustvarjanju vtisa, da je sodba nepravična, čeprav je bila v resnici sprejeta na podlagi nespornih dokazov.  

Na anonimno pismo se je zato odzval tudi Janša, ki je na omrežju X med drugim ponovil, da oškodovanja v zadevi Trenta ni bilo, da gre za sodno farso ter da so mu v postopku ukradli veliko časa in naredili veliko stroškov.

Očitno je, da je objava »anonimke« in slik že spisane sodbe, po kateri naj bi Janša dobil dve leti zapora koristila predvsem predsedniku SDS, saj sojenje razkriva kot farso.

Toda ta Janšev postopek hkrati zelo spominja na nekaj podobnih primerov, kjer so Janez Janša ali pa njegovi zvesti sodelavci ravnali zelo podobno – in s svojimi aktivnostmi (uspešno) spodkopali ali kompromitirali postopke, zaradi katerih bi lahko bil na koncu obsojen prav Janša.

Najbolj znan primer te vrste je »mariborska orožarska afera«, ki je izbruhnila leta 1993, ko je bilo odkrito orožje na letališču v Mariboru.

Zaradi bosansko-hercegovske osamosvojitvene vojne so Bošnjaki potrebovali orožje za boj.

Večjo količino pehotnega orožja iz Kitajske so jim kot islamsko bratsko pomoč poslale arabske države.

Zaradi embarga OZN, ki je veljal na celotno področje nekdanje Socialistične federativne republike Jugoslavije (SFRJ), je bilo orožje sprva poslano v Sudan, od tam pa v štirih poletih prepeljano na letališče Maribor.

Da so se izognili mednarodnemu embargu, je prevoz organizirala mednarodna humanitarna organizacija Third World Relief Agency (TWRA) s sedežem na Dunaju, pri čemer je deklarirala, da je v zabojnikih humanitarna pomoč.

Prva pošiljka je prispela v Maribor 21. septembra 1992. Tehnično plat operacije je nadzoroval Dieter Hofmann. Celotno organizacijo pa je vodil Hasan Čengić, pooblaščenec Alije Izetbegovića.

Afera je podrobno opisana v tretji knjigi trilogije Mateja Šurca in Blaža Zgage »V imenu države.«

Pri tem pa je potrebno vedeti, da se je vse to dogajalo v trenutku, ko je številne tokove prodaje orožja preko Slovenije de facto nadzoroval Janez Janša in to v trenutku, ko je bilo takšno »trgovanje« prepovedano tudi s strani VS OZN.

Bosansko orožje v Mariboru pa je Janši predstavljalo nelojalno konkurenco, saj je bilo v BiH poslano s pomočjo obveščevalcev iz kroga Milana Kučana, takratnega predsednika Slovenije.

Slovenski kriminalisti pa so hkrati to trgovino v tem trenutku že nadzorovali, kar se je razkrilo tudi ob aferi »Depala vas«. Janeza Janšo bi lahko zato čakal sodni postopek zaradi trgovine z orožjem.

Vendar Janez Janša ni čakal, da ga ujamejo.

20. julija 1993 je Janez Janša obvestil direktorja carinske uprave Francija Koširja, češ da se na mariborskem letališču nahaja določeno število zabojnikov z orožjem, katerih vsebina naj bi bila deklarirana kot človekoljubna pomoč in »naj bi bila pod neposredno kontrolo Silva Komarja«, načelnika VIS (Varnostno informativna služba) za mariborsko območje.

Uradno je Janša za najdbo izvedel šele naslednji dan, 21. julija, ko ga je o najdbi obvestil minister za notranje zadeve.

Preiskavo najdbe tega orožja so kriminalisti poimenovali s kodnim imenom Bumbar.

Vendar takrat še niso vedeli, da je bilo orožje odkrito z namenom, da bi jih odvrnili od preiskovanja obrambnega ministrstva.

Šef kriminalistov Klavora je v svoji knjigi Zdrs zapisal: »Minister Janša je uprizoril telefonski pogovor s predsednikom vlade Janezom Drnovškom in se z njim vpričo vseh navzočih dogovoril za tiskovno konferenco. Na njej je bilo treba le še seznaniti javnost z velikim uspehom in mednarodni javnosti pokazati, da se nova država učinkovito bori proti nedovoljeni trgovini z orožjem.«

Na popoldanski tiskovni konferenci je Janša lastništvo orožja pripisal Silvu Komarju, češ da so »v preteklih dneh naleteli na indice, da naj bi se šef mariborske VIS, ki je bil prej tudi izvršni sekretar Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije, zadolžen za področje varnosti in obrambe, že prej ukvarjal s takšnimi posli«.

Dodal je, da je Komar to počel na lastno pest, »saj ne direktor VIS Janez Sirše ne predsednik vlade Janez Drnovšek o tem nista vedela ničesar«.

Silvo Komar je bil takrat šef civilne tajne službe v Mariboru, hkrati je bil politično blizu predsedniku države Milanu Kučanu, in Janša je z razkritjem orožja meril prav nanj.

V te posle je bil vpleten tudi pozneje zaradi napadov 11/9 veliko bolj znan Osama Bin Laden.

Milan Kučajn je pozneje priznal, da je Aliji Izatbegoviću, vodji bošnjaških muslimanov dejal, da »bomo pomagali po vseh močeh«, da pa »ne moremo zanje trgovati z orožjem« in da so mu zato le »omogočili, da pošiljke orožja za Bosno potujejo preko naše države.«

Po besedah pooblaščenca Izetbegovića Hasana Čengića je bil motiv za »odkritje« orožja obstajal izključno v Sloveniji: »Tisti, ki so to storili, so poskušali škodovati politični konkurenci. Hkrati sem prepričan, da je akcija na mariborskem letališču potekala v dogovoru s hrvaškim predsednikom Tuđmanom. Najbolj zadovoljen pa je bil obrambni minister Gojko Šušak. Takrat je namreč Šušak v Sloveniji kupoval orožje za potrebe hrvaške vojske in HVO v Hercegovini, ki se je že spopadala z Bošnjaki.«

Na koncu je orožje končalo tako v BiH kot v Afganistanu, obtožnice zoper vpletene pa so bile po pričanju Čengića, ki je potrdil, da je šlo za njihov transport – zavržene.

Januarja 1994 je višji javni tožilec iz Maribora Dušan Požar za krajevno pristojno Temeljno tožilstvo v Ljubljani pripravil obsežno dokazno gradivo zoper Janeza Janšo kot podlago za vložitev ovadbe zaradi zlorabe uradnih pooblastil, in to v dveh primerih.

O prvem je v obrazložitvi napisal, da je minister kršil embargo OZN, ki od vstopa v svetovno organizacijo 22. maja 1992 zavezuje tudi Slovenijo.

Janša je namreč v tem času izdal najmanj devet dovoljenj za tranzit vojaškega orožja in opreme preko ozemlja Slovenije, (v resnici pa jih je bilo še veliko več).

V drugem primeru je Požar obtožil Janšo, da je Čengiću prodal 5560 avtomatskih pušk po 242 dolarjev za kos.

V tej točki je ljubljanskemu tožilstvu predlagal, naj preiskovalni sodnik sproži preiskavo in poleg kupca orožja za Armado BiH zasliši še vodilne uslužbence obrambnega ministrstva.

Toda Požarjev predlog za kazenski pregon obrambnega ministra je dobil v roke vodja tožilstva v Ljubljani Tomaž Miklavčič. Spremenil ga je v ovadbo – in jo že v začetku februarja 1994 zavrgel.

V obrazložitvi je (netočno) zapisal, da resolucija Varnostnega sveta OZN o embargu ni pravno zavezujoča, saj Slovenija ni sprejela izvedbenega akta, na podlagi katerega bi lahko sodila kršiteljem.

Miklavčič je opozoril, da je slovensko predsedstvo sprejelo sklep o pomoči Hrvaški in BiH, s čimer je omogočilo tranzit orožja.

Glede Čengićevega nakupa pušk pa je Miklavčič že vnaprej ocenil, da ni dovolj dokazov, in sploh ni sprožil preiskave.

Postopek zoper Janšo je bil s tem dokončno ustavljen.

Tožilec ni dopustil, da bi o njegovi krivdi ali nedolžnosti odločalo sodišče.

Višji tožilec Pavle Dolenc, ki je nadzoroval ljubljansko tožilstvo, je Miklavčičeve odločitve grajal.

Po njegovem prepričanju je podrejeni tožilec Požarjeve dokaze o Čengićevem nakupu orožja neupravičeno prezrl.

Za zmotno je označil tudi Miklavčičevo oceno resolucije Varnostnega sveta.

Toda generalni tožilec Anton Drobnič, politično blizu Janši enako kot Barbara Brezigar - na podlagi Dolenčevega poročila ni ukrepal.

Miro Predanič pa je v pogovoru s kriminalistom podrobno pojasnil vzroke za celo afero: »Čengić se je poskušal izogniti plačilu 30 % od vrednosti orožja, ki ga je moral plačevati Janši za podpis dovoljenja. Teh 30 % je Janša dobil v gotovini ali v blagu. Enak odstotek so zahtevali in dobili tudi Hrvatje, dokler so tranzit sploh dovoljevali. Tako je imel Čengić ogromne izdatke, da je v tujini kupljeno blago sploh spravil v BiH.«

S to akcijo je Janša onemogočil transport orožja preko Slovenije izven svojega nadzora (in brez provizij), z odločitvijo, da tožilstvo odstopi od pregona pa je ustvaril pravni presedan in onemogočil tudi preiskave lastne trgovine z orožjem.

Če niso bili odgovorni Milan Kučan in ostali, potem ni mogel biti zaradi preprodaj orožja obsojen niti on – čeprav Kučan očitno ni zahteval provizij, za razliko od Janše.

Tudi zato, ker je šlo za kršitev embarga in bi procesi Sloveniji škodovali v mednarodni politiki so se ta kazniva dejanja tako spremenila le v »afere brez epiloga.«

Država jih je pometla pod preprogo. In s tem omogočila nove afere.

Drug podoben primer je »afera pisalni stroj«, ki je del »afere Depala vas.«

V tem primeru so kriminalisti bili na sledi Janši in njegovi trgovini z orožjem, a ko je Janša to spoznal , so njegovi sodelavci ponaredili celo vrsto dokumentov in tako kompromitirali tudi tiste pristne.

Na koncu so celo fizično in brutalno »prestregli« policijskega sodelavca Milana Smolnikarja.

Pri tem je bila državna tožilka Barbara Brezigar tista, ki je že v aferi Depala vas v zelo podobnem primeru zavrgla prav vse ovadbe proti ključnim Janševim sodelavcem, ki so ponarejali dokumente in z njimi zavajali tako policijo kot samega predsednika tedanje vlade.

Gre za eno od manj znanih plati afere Depala vas.

Kazenske ovadbe, ki so jih proti osumljenim, ki so na koncu (zaradi zastaranja nekaznovano) pretepli Milana Smolnikarja, so namreč tožilci razdelili v dva dosjeja.

V prvem so ovadbe proti storilcem, ki naj bi kršili pooblastila, protipravno odvzeli prostost Milanu Smolnikarju in mu poškodovali vozilo.

V drugem dosjeju so ovadbe zaradi ponarejanja, ki naj bi jih izvedli pooblaščeni pripadniki ministrstva za obrambo.

Prvo skupino ovadb - zaradi prekoračitve pooblastil - je Barbara Brezigar kot vodja posebne skupine tožilcev zavrgla že junija 1996.

Kaj se je zgodilo z drugo skupino ovadb, je bilo do leta 2001 povsem neznano. Vendar pa ima tudi zgodba o pisalnem stroju (znamke Olympia), na katerem so bili sestavljeni ponarejeni dokumenti (in verjetno tudi kuverte pisem Civilne iniciative), svoj konec.

Pisalni stroj je dobil vlogo materialnega dokaza v preiskavi, da ga je posebna tožilska skupina dobila v svoje roke in celo izdelala njegov tipkopis.

Na podlagi tega so bili izvajalci ponarejanja vojaških dokumentov - predvsem pripadnik Morisa Mitja Kunstelj - v izvedenih kriminalističnih analizah popolnoma razkriti.

Vendar pa je voditeljica posebne skupine tožilcev Barbara Brezigar kljub jasnim dokazom o storilcih zavrgla tudi te ovadbe, sporni pisalni stroj pa vrnila njegovemu lastniku Romanu Kordiču, znanemu še iz »celovške afere«, v kateri so pripadniki slovenske vojske v Avstriji poskušali ugrabiti grškega trgovca z orožjem.

In s tem praktično ustavila vse postopke proti ponarejevalcem vojaških dokumentov, ki so z njimi zavajali policijo, posredno pa celo predsednika takratne vlade Janeza Drnovška.

Kriminalisti, ki so po osamosvojitvi Slovenije raziskovali nepravilnosti v ministrstvu za obrambo, so namreč že zelo zgodaj posumili, da je del dokumentov, ki jih je od Mitje Kunstlja dobil policijski sodelavec in civilist Milan Smolnikar, ponarejenih.

Ponaredki so bili plasirani zato, da bi zaradi njih »devalvirali« tudi originalni dokumenti o trgovini z orožjem in bi se tako prikrila kazniva dejanja, ki so jih raziskovali kriminalisti.

Prav tako so s temi papirji poskusili na laž postaviti resnične posege Morisa v civilno sfero (zasledovanja novinarjev), ki so se že zgodili.

Kunstelj je Smolnikarju do brutalne aretacije izročil vsega skupaj 10 ponarejenih dokumentov.

Ker so bili dokumenti sestavljeni iz različnih drugih dokumentov, kriminalistom v poznejših analizah ni bilo težko ugotoviti, da gre za ponaredke.

Tožilstvo si je v postopku preiskave prav tako pridobilo sporni električni pisalni stroj znamke Olympia, na katerem so bili napisani ponarejeni dokumenti, zelo verjetno pa tudi pisma Civilne iniciative, ki so obremenjevala predvsem takratnega predsednika države Milana Kučana.

Po mnenju kriminalistov je šlo v vseh teh primerih za kaznivo dejanje ponarejanja listine, zato so v ovadbah zahtevali, da pristojnega tožilca Mitjo Kunstlja in njegove sostorilce spozna za krive in jih obtoži.

Barbara Brezigar je na koncu kljub vsem dokazom, ki so potrjevali sum kaznivega dejanja, od pregona odstopila.

Prvi razlog za zavrženje ovadb je bila ocena tožilke, da je v tem primeru šlo za dejanje majhnega pomena.

Drugi, z opisanim razlogom za zavrženje pregona skregan razlog pa naj bi se skrival v dejstvu, da je preiskava pokazala na neizpodbitno dejstvo, da pri ponarejanju listin ni sodeloval le Mitja Kunstelj, pač pa tudi drugi, še neidentificirani sostorilci.

Pregon Mitje Kunstlja bi bil torej le pregon enega od storilcev, zaradi česar je Barbara Brezigar - menda zaradi »načel pravičnosti« - pregon zavrgla.

Kar je bilo v nasprotju s prakso, saj tako tožilci in policisti nikoli ne ravnajo v drugih primerih in ne odstopajo od pregonov le zato, ker jim vsi storilci niso znani ali niso dostopni.

Zaustavitev postopka zato, ker obstajajo samo dokazi proti enemu in ne vsem storilcem, ni le podobna pometanju nesprejemljivih dejanj pod predpražnik, pač pa se zdi skregana tudi s pametjo.

Deset let po razkritju tega ponarejanja organiziranega s strani Janšinih sodelavcev pa je stranka SDS od Janšinih ponarejevalcev znova prevzela štafeto ponarejanja.

V tem primeru so iz vrst SDS s ponarejanjem poskusili škodovati nekdanjemu predsedniku države dr. Danilu Türku.  

Manipulacija SDS z dokumenti Arhiva RS, ki se nanašajo na predsednika republike Danila Türka in prirejanje dela dokumenta je bila izvedena tako, da so mu dodali še dokument, ki ga Türk ni prejel.

S tem so želeli dokazati, da je nekdanji predsednik RS kot predsednik komisije pri SZDL za napad v Avstriji vedel.

Kar ni bilo res.

Zgodba pa je zelo podučna tudi za razumevanje še afere s prikrojenimi dokumenti Arhiva RS, saj nazorno kaže, kako je to, da Janševi ponarejevalci niso bili nikoli kaznovani, posredno omogočilo nastanek novih manipulacij in prikrojenih dokumentov, tokrat v režiji SDS.

»Dokument, ki ga je SDS pred slabima dvema tednoma objavila na svoji spletni strani in s katerim je poskušala dokazati, da je predsednik republike Danilo Türk lagal o tem, koliko je vedel o bombnem atentatu v Velikovcu leta 1979, ni identičen s tistim, ki ga hrani Arhiv Republike Slovenije« je februarja leta 2011 poročalo Delo.

Originalni dokument je dolg pet strani in vsebuje dvakrat po dve strani poročila dunajskega veleposlaništva o sojenju storilcema bombnega napada v Velikovcu iz junija 1980, na začetku pa spremni dopis republiškega komiteja za mednarodno sodelovanje s spiskom prejemnikov, med katerimi je tudi Danilo Türk.

Dokument, ki ga je objavila SDS, je dolg 15 strani. V njem je vseh pet strani iz izvirnega dokumenta, med začetni spremni dopis in poročilo veleposlaništva iz leta 1980 pa je vrinjenih še deset strani iz nekega drugega dokumenta, ki ga Danilo Türk leta 1980 ni prejel.

Pokazalo se je, da so teh deset strani prekopirali iz dokumenta, ki ga je oktobra 1979 prejel Türkov predhodnik na mestu predsednika manjšinske komisije pri SZDL Jože Hartman, in ga za potrebe objave na spletni strani SDS vnesli v tako imenovani »Türkov dokument.«

Tudi teh deset strani je torej pristno arhivsko gradivo, vendar se ne nanaša na Danila Türka.

Povedano drugače: Janša je v enem primeru neposredno, s svojo akcijo preprečil preiskovanje lastnih aktivnosti, ki so bile zagotovo v nasprotju z veljavnimi mednarodnimi normami.

V drugem primeru so bili v akcije »devalvacije« pristnih dokumentov o trgovini z orožjem in nezakonito delovanje ministrstva za obrambo vključeni Janševi podrejeni zaupniki v MORiS.

V tretjem primeru pa je bila s strani strankarskega glasila SDS metoda prikrojevanja resnice s pomočjo podtikanja enih arhivskih dokumentov v druge uporabljena proti nekdanjemu predsedniku Slovenije.

V vseh treh primerih so se metod manipulacij z dokumenti oziroma z vmešavanjem v delo preiskovalnih organov posluževali Janša (mariborska afera) ali njegovi sodelavci (Depala vas in podtikanje Türku).

Vse to so indici, ki jasno kažejo, da je »curljanje« že menda »vnaprej napisane sodbe« tudi tokrat najverjetneje del podobnega operativnega modela in da so avtorji tega nekje blizu kroga Janeza Janše.

To tudi nakazuje, da bo sodba v zadevi Trenta po vsej verjetno negativna za Janšo.

Vnaprejšnja objava sodbe je morda tudi zadnji poskus, da se na izrek vpliva tako, da bi sodišče zavzelo obratno stališče in s tem »zavrnilo« vtis, da je bila sodba spisana vnaprej.

Ponaredki so bili v aferi »pisalni stroj iz Depale vasi« plasirani zato, da bi zaradi njih »devalvirali« tudi originalni dokumenti o trgovini z orožjem in bi se tako prikrila kazniva dejanja, ki so jih raziskovali kriminalisti.

Na podoben način je bil sedaj vnaprej objavljen osnutek sodbe, da bi se učinek prave sodbe »devalviral« in bo videti, kot da je bil Janša obsojen »vnaprej«.

Hkrati pa vnaprejšnja objava sodbe služi tudi aktivaciji članstva in simpatizerjev SDS, ki se bodo znova lahko dvignili proti »krivosodju«, kar bi znova lahko pomagalo Janši v boju za oblast.

Nesposobnost slovenskega pravosodja, da se zoperstavi kaznivim dejanjem Janše v devetdesetih letih tako vse do danes - spodjeda temelje države.