Sergej Karaganov: Kako zlomiti hrbet Evropi in kakšna bi morala biti ruska politika do Zahoda

Sergej Karaganov je doktor zgodovinskih znanosti, zaslužni profesor, znanstveni direktor Fakultete za svetovno gospodarstvo in svetovno politiko na Visoki šoli za ekonomijo Nacionalne raziskovalne univerze, častni predsednik predsedstva Sveta za zunanjo in obrambno politiko. Bil je tudi zunanjepolitični svetovalec Borisa Jelcina in Vladimirja Putina.

Velja za zelo vplivnega, še zlasti, ko gre za poglede na geopolitiko in uporabo jedrskega orožja.

Nedavno je objavil svojo novo razpravo, v kateri je podal svoje poglede o tem, kako naj se Rusija odzove na vedno nove zaostritve in ogrožanje Rusije s strani članic zveze NATO.

Njegovo razpravo z naslovom »Kako zlomiti hrbet Evropi: kakšna bi morala biti ruska politika do Zahoda« prenašamo v celoti.

»Z izvolitvijo Trumpa se je začasno ustavil razvoj naše politike do Zahoda, vključno s sedanjo vojno v Ukrajini. Na provokacije bidenovcev iz ozadja se nismo preveč odločno odzvali (kar je prav), naši borci pa so nadaljevali ofenzivne operacije in drobljenje zahodnih najemniških sil v Ukrajini. Zdaj se na vseh straneh govori o možnosti kompromisa, o njegovih obrisih. Vsaj v medijih smo o teh možnostih že začeli živahno razpravljati.

S kolegi trenutno pripravljamo obsežno študijo in analizo razmer, namenjeno oblikovanju priporočil glede ruske politike v zahodni smeri. Rezultatov razprave ne bom napovedoval, temveč bom delil le nekaj predhodnih misli. Te so lahko koristne med pripravo poročila in so namenjene temu, da pripravijo teren za širšo razpravo.

Trumpova administracija zdaj nima nobenega resnega razloga, da bi se z nami pogajala pod pogoji, ki smo jih določili. Vojna je za Združene države gospodarsko ugodna, saj jim omogoča, da s podvojeno energijo ropajo svoje zaveznike, obnovijo svoj vojaško-industrijski kompleks in s sistemskimi sankcijami vsilijo svoje gospodarske interese več deset državam po svetu. In, razumljivo, še naprej želijo povzročati škodo Rusiji v pričakovanju, da jo bo izčrpala, in v optimalni varianti za ZDA - da jo zrušijo ali izločijo iz igre kot vojaško-strateško os vzpenjajoče se in osvobajajoče svetovne večine, kot močan strateški steber glavne tekmice - Kitajske. Čeprav je ta vojna z glavnega, pogojnega Trumpovega notranjepolitičnega vidika nepotrebna in celo nekoliko škodljiva, pa je ravnotežje interesov prej v prid njenemu nadaljevanju.

Postavil bi se na Trumpovo mesto - ameriški nacionalist z elementi tradicionalnega mesijanstva, vendar brez globalistično-liberalnega pogleda zadnjih treh ali štirih desetletij in Bidenove vpletenosti v ukrajinske korupcijske sheme.

Obstajajo le tri stvari, ki lahko tega namišljenega Trumpa premaknejo k sporazumom, ki nam ustrezajo. Prvo - grožnja Afganistana-2, popoln poraz in sramoten beg režima v Kijevu ter demonstracijski neuspeh Zahoda na čelu z Ameriko.

Drugi je odhod Rusije iz dejanskega zavezništva s Kitajsko. In tretji je grožnja, da se bodo sovražnosti razširile na ameriško ozemlje in vitalne ameriške posesti, kar bi spremljala množične ameriške smrti (vključno z uničenjem vojaških oporišč).

Popoln poraz je nujen, vendar bo brez veliko aktivnejše uporabe dejavnika jedrskega odvračanja izredno - če ne celo pregrešno - drag, saj bo zahteval smrt še več tisočev in tisočev najboljših sinov naše domovine. Izdati Kitajsko je za nas absurdno kontraproduktivno.

Če so nas trumpisti v prvem mandatu skušali prepričati, naj to storimo, se zdaj očitno zavedajo, da Rusija na kaj takega ne bo pristala. Več o jedrskem dejavniku kasneje.

Za sedanje evropske elite, evropske integratorje, je vojna nujno potrebna. Ne le zaradi upanja, da bodo spodkopali tradicionalnega geopolitičnega tekmeca in se maščevali za poraze v zadnjih treh stoletjih, temveč tudi zaradi rusofobije. Te elite in njihova evrobirokracija so neuspešne v skoraj vseh smereh. Evroprojekt poka po šivih.

eu_vs_russia.jpg

Že več kot desetletje trajajoča uporaba Rusije kot strašila in zdaj kot resničnega sovražnika je glavno orodje za legitimacijo njihovega projekta in ohranjanje moči evroelit. Poleg tega se je »strateški parazitizem« - pomanjkanje strahu pred vojno - v Evropi okrepil precej bolj kot v Združenih državah.

Evropejci ne le, da ne želijo razmišljati o tem, kaj bi to lahko pomenilo zanje, ampak tudi ne vedo več, kako naj o tem razmišljajo. Že od sovjetskih časov in na podlagi izkušenj pri delu z de Gaullom, Mitterrandom, Brandtom, Schroederjem in podobnimi smo se navadili, da so Američani glavni pobudniki konfrontacije in militarizacije politike na Zahodu.

To ne drži povsem in zdaj sploh ne drži. Churchill je bil tisti, ki je ZDA potegnil v hladno vojno, ko se mu je ta zdela ugodna. Evropski strategi (takrat so še obstajali) in ne Američani so bili pobudniki raketne krize v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Primere bi lahko naštevali še dolgo.

Zdaj so evropske elite glavni sponzorji hunte v Kijevu. Pozabili so, da so njihovi predhodniki sprožili dve svetovni vojni, zato potiskajo Evropo in svet v tretjo.

Medtem ko pošiljajo ukrajinsko topovsko hrano v zakol, pripravljajo na to nove - Vzhodnoevropejce iz številnih balkanskih držav, Romunije in Poljske. Začeli so postavljati mobilna oporišča, v katerih usposabljajo kontingente potencialnih landsknechtov. Vojno bodo poskušali nadaljevati ne le do »zadnjega Ukrajinca«, ampak kmalu tudi do »zadnjega Vzhodnoevropejca«.

Protiruska propaganda Nata in Bruslja že presega Hitlerjevo. Tudi osebne človeške vezi z Rusijo se sistematično prekinjajo. Tiste, ki se zavzemajo za normalne odnose, zastrupljajo in odganjajo z delovnih mest. V bistvu se vsiljuje totalitarna liberalna ideologija. Pozablja se celo na navidezno demokracijo, čeprav o njej še vedno govorijo. Zadnji primer je razveljavitev rezultatov predsedniških volitev v Romuniji, na katerih je zmagal kandidat, ki ni bil po volji Bruslja.

Evropske elite svojih prebivalcev in držav očitno ne pripravljajo le na vojno. Obstajajo celo približni datumi, ko jo bodo morda pripravljene sprožiti. Kako lahko ustavimo nore? Kako lahko ustavimo zdrs v tretjo svetovno vojno, vsaj v Evropi? Kako bi lahko dosegli konec vojne?

Pogovori o kompromisih in premirju se vrtijo okoli zamrznitve sedanjega spopada. To bo omogočilo ponovno oborožiti ostanke Ukrajincev in jih dopolniti s kontingenti iz drugih držav ter začeti nov krog sovražnosti. Spet se bomo morali boriti. In to z manj ugodnih političnih položajev. Če se bo pojavila potreba, bo mogoče in potrebno takšen kompromis predstaviti kot zmago. Vendar to ne bo zmaga, temveč, če povemo naravnost, zmaga Zahoda. Tako jo bodo dojemali po vsem svetu. V mnogih pogledih tudi v naši državi.

Ne bom našteval vseh orodij za izogibanje temu scenariju. Navedel bom le najpomembnejša.

Prvič, končno moramo sebi, svetu in našim nasprotnikom povedati nekaj očitnega. Evropa je vir vseh glavnih bolezni človeštva, dveh svetovnih vojn, genocidov, protičloveških ideologij, kolonializma, rasizma, nacizma in še bi lahko naštevali.

Metafora znanega evropskega uradnika o Evropi kot »cvetočem vrtu« zveni veliko bolj realistično, če ji rečemo polje, poraslo z debelim plevelom, ki cveti na humusu stotin milijonov umorjenih, oropanih, zasužnjenih.

Okrog nje pa se dviga vrt ruševin zatiranih in oropanih civilizacij in ljudstev. Evropa mora dobiti tisto, kar si zasluži, da bo grožnja z uporabo jedrskega orožja proti njej bolj verodostojna in upravičena.

Drugič, če povem še eno očitno resnico - vsaka vojna med Rusijo in Natom/EU bo neizogibno postala jedrska ali pa bo postala jedrska, če se bo Zahod še naprej boril proti nam v Ukrajini. Ta navedba je med drugim potrebna za omejitev razvijajoče se oboroževalne tekme. Nesmiselno je kopičiti ogromne arzenale konvencionalnega orožja, če bo vojske, opremljene z njim, in države, ki so te vojske poslale, neizogibno odnesel jedrski tornado.

Tretjič, napredovati je treba še nekaj mesecev in pri tem mleti sovražnika. Toda čim prej, tem bolje je treba sporočiti, da bo našega potrpljenja, pripravljenost žrtvovati se za zmago nad to njihovo drhaljo kmalu zmanjkalo in da bomo sporočili ceno - za vsakega ubitega ruskega vojaka bo umrlo tisoč Evropejcev, če ne bodo nehali popuščati svojim vladarjem, ki vodijo vojno proti Rusiji.

Evropejcem moramo povedati naravnost: vaše elite bodo iz vas naredile naslednjo porcijo topovske hrane, mi pa ne bomo mogli zaščititi civilnega prebivalstva Evrope v primeru, da vojna preide v jedrsko, kot to poskušajo storiti v Ukrajini.

Opozorili bomo na udarce, kot je obljubil Vladimir Putin, vendar je jedrsko orožje še manj selektivno kot konvencionalno. Seveda se morajo evroelite hkrati soočiti z dejstvom, da bodo oni in njihova bivališča prve tarče jedrskega povračilnega ukrepa. Ne bo mogoče sedeti križem rok.

Američanom je treba preprosto povedati, da bomo, če bodo še naprej metali polena v peč ukrajinskega konflikta, v nekaj korakih prečkali jedrski Rubikon, zadeli njihove zaveznike, in če ne bo jedrskega odziva, kot so zagrozili, bo sledil jedrski napad na njihova oporišča v Evropi in po svetu. Če si bodo drznili odgovoriti z jedrskim odgovorom, bodo prejeli jedrski udarec na svojem ozemlju.

Četrtič, še naprej je potrebno krepiti našo vojsko, kar je nujno v zelo nemirnem in kriznem svetu.

Vendar je treba ne le spremeniti jedrsko doktrino, kar se je, hvala bogu, že začelo, ampak je potrebno tudi nadaljevati, če se Američani in njihovi priskledniki niso pripravljeni pogajati, z odločnim dvigovanjem po lestvici jedrskega stopnjevanja, da bi povečali učinkovitost naših sil jedrskega odvračanja/povračilnih ukrepov.

Orešnik je veličastno orožje, pohvala njegovim uporabnikom in izdelovalcem, vendar ni nadomestilo za jedrsko orožje, temveč le še ena učinkovita stopnica na lestvici eskalacije.

Peto, po različnih kanalih moramo ZDA sporočiti, da jih ne želimo poniževati in da smo pripravljeni pomagati pri tem da jim zagotovimo njihov dostojanstven izhod iz ukrajinske katastrofe, v katero so Američane potegnili liberalni globalisti in Evropejci.

Predvsem pa se moramo zavedati, da ne moremo in nimamo pravice pokazati neodločnosti pred našo državo, našimi ljudmi in človeštvom.

Na kocki ni le usoda Rusije, temveč tudi usoda človeške civilizacije v njeni sedanji obliki.

Če in ko se Američani umaknejo, bo Ukrajina precej hitro poražena.

ruskivojakfronta.jpg

Njen vzhod in jug bosta pripadla Rusiji. V središču in na zahodu današnje Ukrajine bo nastala demilitarizirana, nevtralna država s prepovedjo letenja, kamor se bodo lahko preselili vsi, ki ne želijo živeti v Rusiji in ne želijo spoštovati naših zakonov. Sklenjeno bo premirje.

No, po premirju bo treba s prijatelji iz svetovne večine predstaviti argumente za skupno rešitev problemov, s katerimi se sooča človeštvo.

In celo z Američani, če bodo prišli k pameti. Hkrati je nujno, da se Evropa za nekaj časa umakne od reševanja svetovnih problemov.

Spet je postaja glavna grožnja sebi sami in svetu.

Mir na podcelini bo mogoče vzpostaviti šele, ko bo hrbtenica Evrope ponovno zlomljena, kot se je to že zgodilo zaradi naših zmag nad Napoleonom in Hitlerjem in ko se bo zamenjala generacija sedanjih elit. In tudi takrat ne v ozkem evropskem kontekstu - ta je stvar preteklosti -, temveč v evro-azijskem kontekstu.«

Sergej Karaganov